Ideja o Bogu

Poglobljen vpogled pokaže, da je ideja o Bogu eden odločilnih mejnikov v razvoju človekove zavesti. Če v poganstvu človek v naravi vidi vse mogoče sile, ki odločajo o naravnih danostih in labirintih življenja, se z idejo o Bogu obrača proč od  nje k neki zunanji entiteti, ki stoji nad naravo, k entiteti, ki naravo kot takšno omogoča. Dokler se to ne zgodi, se človek ne zna odlepiti od zlitosti z naravo; tako kot živali se počuti kot njen integralni del.

Čas opredeljuje kot cikličen proces pomlad-poletje-jesen-zima, štetje let in dosežki človeka niso pomembni, zavest o sebi je omejena, kajti ideal popolnosti je reduciran na naravo, ki naj bi bila sama sebi zadostna. Z idejo Boga se ta ideal dvigne nad raven narave: Bog kot izvor nepojmljive modrosti in ustvarjalnosti postane gonilo vseh dogajanj v naravi.

V današnjem kaosu in katastrofalnih razmerah, v katerih je resnični Bog, h kateremu molimo vsi – denar, si marsikdo misli, da bi bilo mnogo bolje od teizma vrniti se v poganstvo, k naravi, in v zavedanju povezanosti z njo znova vzpostaviti resnično harmonijo z njo. Toda razvoja ni mogoče zavrteti nazaj, tako kot se od popolnejše ideje ni mogoče vrniti k manj popolni.

Marsikdo dvomi, da je ideja o Bogu, ki upravlja z naravo, bliže resnici od ideje o naravi, ki sama po sebi vsebuje vso modrost in smisel. Potrebno je razumeti soodvisnost narave od opazovalca. Obstoj narave brez opazovalca je nesmiseln. Narava obstaja le za tistega, ki jo lahko opazi. Opazovalec – njegova zavest - in narava sta zato bolj povezana, kot si mislimo.

Prastara človeška izročila (Sankhya, Vede), pa tudi veliki zahodni filozofi (Platon, Kant, Hegel, Schoppenhauer) so naravo stvarnosti opredeljevali kot stik dveh svetov. Eno je nemanifestirani, abstraktni svet, svet idej, noumenalni svet, puruša, absolut, duh. Gre za neizraženo nesubstanco, na kateri je zgrajeno vse vesolje oziroma popolnoma vse, kar se izraža v obliki. V tem svetu, kjer ni spreminjanja, ni prostora in časa, biva tudi zavedanje, naša življenjska bit, puruša. Drugo je izraženi svet, svet fenomenov, prakrti, narava. To je svet, ki nam je poznan preko čutov in misli. Oba svetova sta kot hromi in slepec, ki hodita skupaj. Hromi posodi oči, slepec pa noge, da lahko napredujeta. Brez duha, ki oživi naravo, bi bila ta mrtva in nespoznana. Človek je poosebljenje duha, ki se spoznava skozi telo, instrument narave. Zaradi samopozabe, ki nas je omejila zgolj na telesnost, smo to pomembno dejstvo pozabili.

V nemanifestiranem svetu (absolutu) je vse povezano z vsem, vse je vzrok vsemu in vse je posledica vsega. Ni najvišjega vzroka – Stvarnika. Vse je Stvarnik. Manifestirani svet (narava) pa je omejen, zato se pojavijo oblike, vse ima svoj začetek in konec, rojstvo in smrt. Vse se nenehno spreminja, vse je le navidezno in neresnično, vse je iluzija. Tu obstajajo omejeni vzroki, ki vodijo k omejenim posledicam in tu zaradi obstoja načela vzročnosti obstaja tudi najvišji vzrok vsega – Stvarnik. A to je le iluzija, kajti ustvarjanje je v resnici akt opažanja, opazovalci (Stvarniki) pa smo mi, poosebljeni duh. Naše bistvo je brezčasno in neomejeno, zaradi istovetenja s telesom pa smo se omejili na snovni, minljivi svet in si tako nakopali stiske in trpljenje. Čas je, da se zavemo, kaj smo.

SE NADALJUJE

Zoren Železnikar
www.prisluhni.si