Piše: Bern Jurečič v novi reviji Karmaplus

Naš svet je vedno bolj napet, nemiren in neprijazen. Ali smo si ga takega napravili oziroma pripravili sami ali ne, za posameznika pravzaprav niti ni zelo pomembno. Vsakdo namreč prvenstveno razmišlja o tem, kaj se mu dogaja, kaj lahko napravi zase, za svojo družino, za svoj jutri, o preživetju. Politična, ekološka, finančna, zakonska ali zdravstvena kriza se dotika skorajda že vsakogar na svetu, odvisno od okolja, v katerem živi, in od pričakovanj oziroma možnosti, ki mu jih ponuja življenje.

In da pod pritiskom tudi posameznik ne deluje tako, kot pričakuje sam in kot od njega pričakujejo tudi drugi, ni niti čudno. Ker pa vsakdo izmed nas v sebi nosi desetine vzorcev, pridobljenih v otroštvu in dobi odraščanja, tistih vzorcev, ki v veliki meri določajo naše obnašanje, reakcije in tudi izhod aktivnosti, je čisto mogoče, da kateri izmed teh vzorcev ob določenih pogojih (na primer ob pritisku) na plano privrejo v popolnoma nepričakovani obliki ali pa intenzivnosti.

Če človeka gledamo (če ga hočemo gledati oziroma če si sploh vzamemo čas, da to naredimo!) s takšnega zornega kota, nam potem šokantni primeri, ko odrasel človek povsem nepričakovano oziroma brez potrebe prebuta otroka do hudih posledic ali da najstnik napade in pokonča svojo mater, s katero sta dotlej živela v skoraj odličnih odnosih, in podobno, postanejo vsaj malo bolj razumljivi, čeprav ostanejo še naprej nesprejemljivi.

NEZAVEDNI VEDENJSKI VZORCI
A četudi ne preiskujemo tako skrajnih primerov (čeprav pa velja tudi priznati, da nas dandanes predramijo in spodbudijo k razmišljajo samo ti, saj nas nanje z vseh strani dramatično opozarjajo mediji), je v nas in v ljudeh okoli nas mogoče najti ogromno različnih vzorcev, ki nam lahko dajo misliti. Gotovo je, da nas kričanje sosedovih otrok le redko pripravi do tega, da bi sosedu telefonirali (včasih smo se k njemu odpravili kar peš, saj stanuje čez cesto …) in ga opozorili, da bi radi imeli tudi malo miru.

Bolj pa nas zna motiti, da naše lastno dete na pospravlja svoje sobe, da ga šola ne zanima, da jezika in da ga razen Harry Potterja in morda Pokemonovih kart ne zanima nič drugega, in če se na teve ekranu poleg bebastih japonskih animacij vrti še kaj drugega, na primer program z vsebino o živalih, smo lahko kar veseli. Pa gre tudi za vzorce, ki jih je otrok nekje dobil in jih sedaj živi, ker to pač lahko počne, saj ni prisiljen v kaj drugega. Zakaj naš otrok nima nobenega prijatelja?

Zakaj ne zna razmišljati niti pet minut naprej? Zakaj obstaja generacija s preloma sedemdesetih let v osemdeseta, kjer je neobičajno veliko število samskih (za katere bi pričakovali, da bi si do starosti trideset let že spletni družinsko gnezdo, pa …), ki sedaj partnerstvo iščejo po internetu in so tako kvečjemu še bolj oddaljeni od srečne zveze? Gotovo obstaja odgovor tudi na te dileme, vprašanje pa je, kakšni vzorci določajo take tipe razvoja dogodkov oziroma življenjskih poti.

Pogled v zvezde, natančneje v astrološko karto, seveda ne ponuja čarobne paličice, saj bi bilo to prelepo in preveč enostavno, je pa mogoče iz šifer, ki jih ponazarjajo planeti, znamenja, njihovi medsebojni odnosi in še druge informacije, ki jih lahko izluščimo iz tega "kroga", razbrati marsikateri odgovor na zastavljena vprašanja. Odkar je koncem sedemdesetih let ameriški astrolog Tad Mann prvič predstavil svoj revolucionarni pogled na to isto astrološko karto, imenovan Life*Time Astrology, imamo na voljo še eno možnost več dokopati se do skrivnosti, ki odrejajo naše vzorce obnašanja in reagiranja v določenih primerih.

Mann je namreč koristno uporabil različna, z astrologijo popolnoma nepovezana znanja, na primer medicino, psihologijo, matematiko, fiziko in mnoga druga ter jih sintetiziral v popolnoma nov pristop, ki odstira pogled v čas, ko se – v skladu s spoznanji medicine iz prejšnjega stoletja – tvorijo pomembni psihološki zapisi in vzorci, ki pa nam po eni strani ostanejo nedosegljivi, saj so zapisani v podzavesti, po drugi strani pa v veliki meri krojijo naša življenja, ne da bi mi vedeli, zakaj počnemo to, kar počnemo.

ASTROLOŠKA KARTA IN MATERINA NOSEČNOST
Če tako pod drobnogled vzamemo enega od manj perečih zgoraj naštetih vzorcev, ki nam dajo misliti pri našem otroku (ali se o sebi kdaj vprašamo na ta način?), to je pomanjkanje prijateljev, imamo ob pomoči omenjenega astrološkega pogleda kar nekaj možnosti. A najprej se moramo spoprijeti in nekoliko spoprijateljiti z nekaj osnovnimi kamenčki mozaika, ki nam bodo pomagali sestaviti informacijo, ki nas zanima.

Prijateljstvo astrologi povezujemo z enajstim segmentom horoskopa, enajsto "hišo" torej. Vanjo spadajo na primer tudi srčne želje, načrtovanje, človekoljubje, izvirnost, naprednost, bodočnost, neodvisnost in uporništvo pa še bi lahko naštevali. Mannov koncept opazovanja časa povezuje enajsto astrološko hišo s časom od začetka četrtega do sredine petega meseca nosečnosti. V tem obdobju rasti se zarodek že giblje, od osnovnih mehaničnih potez do bolj mehkega in veznega gibanja. Njegova komunikacija z materjo poteka preko posteljice, tudi zraka, krvi in hrane od matere ne dobiva neposredno.

Enajsta hiša nosi v astrologiji močno konotacijo Vodnarja, ki je "zračno", torej komunikativno, agilno in nič kaj toplo znamenje. Mati takrat vse več razmišlja o bodočnosti tega otroka in skupnega življenja, njen spolni nagon se počasi zmanjšuje in v partnerju vse bolj vidi (pa tudi išče) prijatelja, kajti sčasoma je vse bolj odvisna od pomoči, ki jo pričakuje od njega. Odvisno od tega, kakšna se materi kaže perspektiva, je tudi to, ali to načrtovanje dojema srečno in veselo ali pa turobno; ali bo v tem času pridobila nove prijatelje ali pa se bo (še posebej v primeru, če gre za prvo nosečnost, ki praviloma izrazito zmanjšuje obseg njenega družabnega življenja, plesov, zabav in podobno) oddaljila od svojega kroga prijateljev in družbe.

Po drugi strani je to čas, ko se ji nosečnost počasi pričenja poznati in skrajni čas je, da se poroči (če tega ni storila že prej), kar spet pomeni nove izzive, pogosto pa tudi temeljne spremembe in napetosti. Ali se njen partner sploh hoče poročiti? Ali se s tem njeno življenje v bodočnosti kaže v svetli perspektivi ali ji prinaša velike skrbi, s katerimi se sooča le s težavo? V kolikor gre za večje travme, v otrokovih možganih - po dognanjih medicinske stroke – nastane zapis, da s perspektivo in srčnimi željami nekaj ni v redu, lahko bi rekli, da gre za odklanjanje bodočnosti ali pa strah pred njo.

ČE KOPLJEMO SE VEDNO POKAŽE VODA
Na podoben način seveda lahko lociramo in raziskujemo tudi vzorce varnosti, nesprejemanja, nekomunikativnosti, nerazložljivih strahov in drugih, pri čemer pa gre le za informacije, ki lahko pomenijo izhodišče obravnavane osebe za njeno nadaljnje iskanje izhodov iz travm, ki so zakopane globoko v njej. Ne moremo namreč reči, da nam takšno razpredanje in spoznanje, povrhu vsega temelječe na za marsikoga sporni astrologiji, lahko pomeni končno razrešitev problema.

To bi vsekakor bilo precej pretenciozno in kar prelepo, zato se zadovoljimo s spoznanjem, da nam astrologija ponuja informacije, ki znajo biti koristne. Če drugega ne, je v primeru, da se odločimo kopati, da bi našli vodo, čisto dobrodošlo, da nam nekdo svetuje, kje naj kopljemo. In astrologija zmore prav to – kje kopati, da bi našli, spoznali in se spoprijeli s tistimi vzorci v naši podzavesti, ki nas motijo ali pa nam škodujejo. Prav za to nam tudi gre.

Bern Jurečič