Z razmišljanjem in delovanjem v smislu več zame, več za vse, se zgodi nekaj neverjetnega,
če smo seveda to sposobni videti. Začnimo blagoslavljati svoje poslovne partnerje,
svoje konkurente in svoje stranke, kajti bolj ko imajo drugi uspešen posel, večja
je verjetnost, da bodo kupili tudi naše proizvode ali storitve. Več za vse v resnici
pomeni tudi več za nas, pa čeprav se nam zdi omenjeni pristop v prvem trenutku
popolnoma skregan z logiko.
Vsako dajanje nas lahko izjemno duhovno izpolni, če seveda pri tem dajanju
ni bil prisoten strah, da bo določene stvari, če jo razdamo drugim, zmanjkalo
za nas. Kar poglejmo učitelja – kar naprej razdaja učencem svoje znanje, izkušnje
in nauke. Pride v en razred in daje, pride v drug razred in daje, pride v tretjega
in daje … Ali je na koncu, ko je v enem dnevu svoje znanje razdal petim ali
šestim različnim razredom učencev, manj pameten? Sta morda njegova pamet in
njegovo znanje kam »ušla«? Nikamor, še vedno toliko ve, kot pa je vedel prej,
morda pa se je še česa novega naučil od svojih učencev in njihova življenja
neskončno obogatil s svojim znanjem.
Ko bomo kdaj pred dilemo, dati ali ne dati, se vprašajmo, kaj ob tem dejanju,
ko drugim dajemo, občutimo. Ali občutimo radost, srečo in izpopolnjenost? Če
da – dajmo, če ne – ne dajmo. Še enkrat ponavljam – dajanje ima vrednost in
učinek le, če dajemo, ne da bi karkoli pričakovali v zameno. Če ob dajanju računamo,
koliko bomo »dobili nazaj« za to, kar smo dali, to ni pravo dajanje, to je prej
trgovanje.
Zelo zanimivo poročanje je moč zaslediti v nekaterih knjigah za osebno in duhovno
rast. Z analiziranjem življenj in zdravja oseb, ki so dajale del sebe s prostovoljnim
delom v dobrodelni organizaciji, so ugotovili, da se je prostovoljcem, ki so
uživali v svojem dajanju (prostovoljnem delu), zdravje dobesedno izboljšalo
in da so nekatere njihove zdravstvene težave praktično izginile. Kako je to
mogoče? Morda je ključ v tem, da s tem, ko se osredotočamo na dajanje in ne
mislimo na strahove, v svoje telo vnašamo hormone sreče, posledično pa se tudi
naše zdravje izboljša, saj v delu uživamo.
V tujini so opravili zanimivo raziskavo v zvezi z dajanjem in s hvaležnostjo.
S preučevanjem človekovih krvnih telesc so ugotovili, da se s tem, ko se v telesu
poraja hvaležnost, v telo sproščajo endorfini. In kaj so endorfini? To je naravni
telesni anestetik, ki spodbuja širjenje žil. S tem, ko smo hvaležni, dobesedno
krepimo svoje zdravje. Nasprotno pa negativna čustva, kot so jeza, skrb in strah,
zmanjšujejo število belih krvničk, ki so pomembne za naše zdravje. V tem tudi
tiči odgovor na vprašanje, zakaj so ljudje, ki so pod stresom in jezni, bolj
dojemljivi za različne okužbe.
Avtor članka: Roy Goreya
Članek je povzet po novi knjigi Roya Goreye z naslovom VEČ DAŠ, VEČ IMAŠ!
Vir: www.gibanje.org |
Več daš, več imaš! – 2. del
Prispeval/a: Ljuba dne sreda, 19. julij 2006 @ 10:54 CEST
Eh, Roy, ne bi se mogla bolj strinjati s tabo!
Kot veš, sem učiteljica, in vse to, o čemer pišeš v svoji knjigi "Več daš, več imaš" sem pri svojem delu preizkusila na svoji koži. Kadarkoli sem med učence sejala dobro voljo in smeh (saj veš, da se rada hecam), sem to dobila nazaj v kakšni drugi obliki. Otroci so mi risali risbice s srčki, z metuljčki in z rožicami, kar tako, čisto spontano, in nanje pisali n.pr. Ljuba je najboljša učiteljica, ali Za mojo učiteljico Ljubo, ali Rada te imam učiteljica Ljuba... Ali more učiteljica doživeti kaj lepšega!
To, o dajanju materialnih dobrin, recimo daril, denarja... imaš pa tudi prav. Kadar daš spontano, brez pričakovanja kakršnegakoli povračila, se ti zagotovo vrne nekaj lepega, kar te neizmerno razveseli. Pa sploh ne gre za kakšno protivrednost v denarju ali v darilu, ki ga dobiš, ampak za veliko večjo dragocenost - dobiš ali utrdiš prijateljstvo, ljubezen, spoštovanje, priznanje, naklonjenost, upoštevanje... ne da bi to od koga sploh pričakoval. Pride spontano, samo od sebe, kar tako, in ti razveseli in osreči dušo in srce.
Saj kaj pa je v resnici sreča? Sreča je le notranje občutje, ki ti razsvetli življenje in ti ga osmisli. Na koncu koncev gre v bistvu samo za to - da bi bili srečni. To pa dosežemo tudi (ali predvsem) z dajanjem brez pričakovanja povračila.
Lep dan in veliko poslovnega uspeha ti želim
Ljuba
Več daš, več imaš! – 2. del
Prispeval/a: ljudmil dne četrtek, 20. julij 2006 @ 04:19 CEST
Jedan od Davidovih psalama:Bobastvo je bogatom utvrdjen grad, siromaštvo siromašnom smrt.
Problem je u tome, što smo Bogu za sve što imamo premalo zahvalni.
Altruizam je najveći egoizam.Treba pomoći siromašnim, ali iz ljubavi, ne iz sažaljenja.Sažaljenjem ponižavamo onoga kome dajemo.
U Bibliji lepo piše:Neka ne zna leva šta daje desna. To znači da kada osetimo unutrašnju potrebu da nekom damo nešto, ne razmišljajmo koliko ćemo dati.Koliko zahvatimo toliko dajemo.Ne gledajmo koliko smo dali.Zahvalimo se Bogu što to možemo.
Setimo se da je uvek lakše onome ko daje, nego onome ko prima.
Srdačan pozdrav.
Ljudmil