Piše: Bern Jurečič v novi številki Karme plus

Kriza, ekonomska, gospodarska. Recesija. Zniževanje bonitetnih ocen. Zategovanje pasu. Varčevanje. Ni denarja. Zmanjševanje sredstev za kulturo, šport, zdravstvo in drugo. Ustavitev investicij. Stečaji. Prevzemi. Zategovanje pasu. Banke ne odobravajo več posojil. Grčija. Za njo Italija, Španija in drugi. Irska potopljena. Univerzijada odpovedana. Dolžniška kriza. Recesije še ni konec …

To so kajpada pojmi, iztrgani iz vsakdanjih poročil, ne glede na to, kateri medij vzamemo v svoj objektiv, ne glede na to, ali le šelesti pod našimi prsti ali zveni iz zvočnika ali pa si ga prikličemo s tipko. In ker je tako, smo po neizpetem pravilu, da resnica postane vse tisto, kar nam dovolj dolgo prihaja v zavest, danes že čisto dovolj prepričani, da smo resnično v godlji. In tudi res smo, a vseeno pa velja pogledati malo okoli sebe, prisluhniti tako drugim kot sebi in si poskusiti odgovoriti na razmeroma preprosto vprašanje: "Sem jaz sam res že tako nizko ali je to le del psihoze, v resnici pa niti ni tako hudo?"

A preden se pokonci postavi vsak, ki ga – indoktriniranega z medijskim mnenjem do take mere, da razum deluje le še usklajeno z vsesplošnim prepričanjem – prizadene že to, da mora razmisliti, kako bo šel letos na počitnice, si oglejmo problematiko z nekaj več zornih kotov. (Nobenega dvoma ni, da je odstotek tistih, ki v resnici nimajo, zrasel preko vseh razumnih meja, a se marsikomu ne zdi, da bi moral biti posebej prizadet zaradi tega – preveč je mogoče najti pokazateljev, da tistih, ki bi jih to moralo pošteno skrbeti, problematika "Nimamo!" ne skrbi niti najmanj. Še več, lepo peljejo svoje namene naprej, kot so bili začrtani, in ni videti, da bi jih kaj ustavilo. In še več tudi od tega: vprašamo se lahko, s čim nam bodo še postregli. Pa da ne bo nesporazuma – naslovniki te misli niso oblastniki naše podalpske dolinice, ampak večji svetovni igralci, ki jih ni malo. A pojdimo raje po vrsti …)

JE POTROŠNIK RES KRALJ?

Začnimo kar s počitnicami kot takimi. Bomo letos šli na morje? Seveda bomo. Vsi? Ne, vsi gotovo ne. V hrvaških obmorskih krajih nas bo, Slovencev, manj, pri čemer najbrž nismo niti opazili, da je drugih, torej Neslovencev, že nekaj let manj. Marsikdo ne bo mogel iti, pač pa se bo odločil ali oditi po Sloveniji ali na kmečki turizem ali v hribe ali pa bo ostal doma. Njegova finančna prerazporeditev ("kriza") ne bo dovoljevala stroška poldrugega tisočaka ali še več za počitnice na morju. Če ni kje vzeti, filozofije zmanjka.

Nekateri drugi bomo na počitnice vseeno šli. Pa ne zato, ker se – po možnosti na račun tistih, ki jih tam ne bo – valjamo v denarju, ampak bolj verjetno zato, ker smo prerazporeditev prioritet priredili drugače. Ali pa zato, ker načrtno že pol leta kupujemo samo črn kruh ali pa tistega s 35 % popusta po sedmi uri zvečer v samopostrežni trgovini … Ali pa iz kakega drugega razloga. Na počitnicah bomo potem pojedli manj sladoleda kot lani, če nam veter obrne senčnik, ga ne bomo takoj vrgli stran, ampak "bo za silo še dober", nasploh pa bodo naši sosedje Hrvati še bolj nezadovoljni z nami, saj ne bomo potrošili niti toliko denarja kot doslej, ko smo že itak vodo vozili s seboj …

A pomislimo na zadevo širše. A do letos smo si "bogatejše" počitnice lahko privoščili? Je bilo čisto v redu, če smo namesto Ankarana ali Brača snobovsko izbrali Mauritius ali Santa Lucio? Pa ne da bi morali biti zdaj zaradi tega nekako "kaznovani", stvar leži drugje. V zadnjih nekako šestdeset letih se je na svetu skoraj do popolnosti razvila posebna vrsta primata, Njegovo Veličanstvo Potrošnik. Ti isti mediji, ki so danes polni "šparanja" na vse možne načine, so ustvarili miselnost, da si lahko privoščimo vse, "saj bomo to lahko enkrat odplačali". Kdor le malo pregleduje razvoj promocije izdelkov  lahko vidi, da smo se spremenili v vernike neke posebne vrste. Banalen, a vsakdanji in zato nič manj zaskrbljujoč primer je prepričanost Američanov, da je Coca-Cola najboljša pijača na svetu. In pijejo jo v enormnih količinah. Niti opozorila, da s to pijačo ni čisto vse v redu niti konkurenca ji ne pridejo do živega. Kako tudi bi, če vsak film, vsako kontaktno oddajo in športni prenos prekinjajo inserti s trditvijo v stilu "To je tisto pravo!" – bi lahko po nekaj desetletjih takega pranja še mislili drugače? (Pri nas k sreči še ne poznamo prakse, da prenos košarkaške tekme vsakih nekaj minut prekine nekajsekundna reklama natančno v trenutku, ko je žoga le še pol metra od koša – najprej vidiš reklamo za pralni prašek, pašteto, novi avto, čistilo, banko, pijačo, karkoli je pač na vrsti, nato pa ti razkrijejo, ali je žoga šla skozi mrežico ali pa se je odbila od obroča …)

DISCIPLINIRANJE DRŽAVLJANOV

Med premiki, ki jih prinaša tokratna ekonomska kriza, je premik miselnosti morda še najbolj ključen, bržčas zato, ker se odvija tu, v naših domovih, denarnicah in glavah. Glavna gibala krize so nam tako ali tako nedoumljiva in nedosegljiva, kaj šele, da bi bila obvladljiva, a o tem nekoliko kasneje. V nekaj kratkih letih smo namreč spoznali, da smo bili vsa ta desetletja zavajani, zaujčkani v prepričanje, da je vse dosegljivo in da bomo zvozili še take akrobacije. Tako danes za ušivih osemdeset tisočakov banka prodaja vilo zakonskega para, ki je naredil samo eno napako – ko je šlo najbolje, je bil prepričan, da bo šla rast še naprej. Tako kot svetovno gospodarstvo v celoti. Isto tako danes dobimo obvestilo o terjatvi že nekaj dni po preteku roka za plačilo, nekateri dobavitelji pa so pripravljeni dobavo ustaviti kar v hipu, če ni vse plačano … – potem ko smo desetletja udobno živeli v veri, da bo šlo in da "se bomo že zmenili, če bo zaškripalo". In še več, tudi v resnici se je dalo dogovoriti, danes pa tega ni več. Potrošništvo je pristalo na trdnih tleh, posledično pa frizerka danes za enako frizuro računa dvanajst namesto petinpetdeset evrov in velik enoprostorni avto se nam z jumbo plakatov smeji "že za 8.990 evrov"! Kar pomeni, da stroške klestijo ne le posamezniki, ampak skoraj vsi sloji.

Če gremo še malo naprej z razmišljanjem, to kaže na dva trenda. V enem od njiju bodo počasi padle cene, čeprav današnji reklamni materiali trgovskih verig tega še ne kažejo, kajti prečrtane "stare" cene niso realne, ampak mnogokje zavajajoče. Številka s procentom je zato napisana močno poudarjeno, da se stara cena ne vidi dobro, a tudi potrošniki nismo (več) slepi, sploh ne danes, ko so nas polna usta varčevanja. In ker neke trgovske verige zniževanje cen jemljejo bolj zares, bodo s tem potegnile tudi druge, kar za Nj. V. Potrošnika ni tako slabo.

Slovenska posebnost je v tem, da ob vsem tem ne padajo cene nepremičninam, tako kot na primer v Španiji. Slovenci imamo "hišo" postavljeno do nedotakljivosti trdno na lestvici vrednot, s tem se ni igrati. Če pa je poleg tega res, da se je v zadnjem času v roke bank prestavilo lastništvo nekaj tisočev nepremičnin, ki jih dolžniki niso bili več sposobni odplačevati, postane vprašanje, zakaj se torej cene na trgu ne znižajo, kajti ravno zaradi tega bi bilo logično, da bi se, precej neprijetno. Še bolj pa ponavljajoče stokanje, kako je tej isti banki nujno treba pomagati …

KAKO SMO SE ODREKLI LEPEMU KOSU SVOBOŠČIN

Tokratna ekonomska kriza ni ne prva ne zadnja na svetu. Vsakih nekaj let, razporejeno v dokaj pravilnih ciklih, jih imamo na svojem planetu, razlika je več ali manj le v intenzivnosti in tukaj se nimamo kaj pritoževati – tokratna je res "tisto pravo". Toda da bi na svet prinesla revščino, se ni bati. Bo pa zato prinesla nekaj bistveno drugega – prerazporeditev denarja. In to v enormnih količinah. Prinesla bo tudi premešanje kart med najmočnejšimi igralci, tako kot vsaka tako huda kriza doslej. Tista okoli leta 1872 je rezultirala v prvi svetovni vojni, tista okoli 1929 pa v drugi. Bo tokratna prinesla tretjo svetovno vojno? Najverjetneje ne, v današnjih časih bi na tak način "največji" izgubili preveč, zato se bo razpletlo drugače.

Padec stolpov-dvojčkov se v tem kontekstu zdi bolj ključen kot kdajkoli. Prinesel je globalno prepričanje v nevarnost terorizma, ki se mu je treba upreti z vsemi močmi in kajpak s skupnimi silami … čeprav je danes vse bolj jasno najprej to, da v bistvu niti ni toliko ogrožal prebivalstva samega (a je bila ta pomisel vnaprej spretno zatrta z nekaj odmevnimi in medijsko podprtimi terorističnimi akcijami, ki so uspešno odprle avtocesto boja proti zarotnikom, zlasti famozni Al Kaidi …), pa tudi to, da je bil večji izplen udara pravzaprav ta, da smo lep del svojih (osebnih) svoboščin zamenjali za varnost, ki naj bi nam jo nudila država kot taka. Glede te varnosti nismo več čisto prepričani, svoboščine pa so šle in je prebivalec danes postavljen na precej nižjo pogajalsko izhodišče kot še pred desetletjem.

Bolj neopazno, a nič manj učinkovito smo postali odvisno od strahu, s takim prebivalstvom pa je neprimerno laže manipulirati. Danes ne manjka več informacij o tem, kdo in kakšne niti vleče v ozadju, manj pa je pogledov na to, kako ne postati ovce, vodljive na mig, kar bi bila dokončna zmaga glavnih igralcev. A se najde tudi kaka avtoriteta, kot je Nobelov nagrajenec Paul Krugman, ki med vrsticami pravi, da je vsa ta kriza in nemoč bolj kot ne konstrukt.

So znani scenariji nujni?

Brez veliko rezerve je povedal, da se je za krizo vedelo, da bo, in tudi več ali manj, kdaj bo, je pa ekonomiste presenetila njena intenzivnost oziroma globina. (Te besede potrjujejo že znano trditev ameriškega astrologa, da je v letih 2007 in 2008 glasno in pisno opozarjal na prihod krize, poleg tega je prav tako z astrološkega polja na temo "krize, ki prihaja", leta 2007 izšla posebna knjiga. Če je bila namreč kriza znana vnaprej in tudi nekateri poglavitni vzvodi zanjo, se kot logično ponuja vprašanje, ali se ji ne bi dalo izogniti ali pa jo s primernimi ukrepi ublažiti. Pa o tej temi ne bi razpredali, pomembno je, da si bralec lahko ustvari mnenje, da ni čisto vse, kar danes prebere, tako, kot piše, ampak da gre očitno za neke razloge, ki jih mi ne poznamo, da se kriza bohoti in nadaljuje. So bili v uvodu omenjeni stečaji in prevzemi? Pristavimo še nakupe brezvrednih podjetij in trgovskih znamk, vrednostnih papirjev po pol cene ali še manj … Krize bo tudi tokrat konec kot vsake druge, le da bo trajala malo dlje – in potem bodo te vrednosti spet zrasle, prerazporeditev bo končana.

DOBRA VOLJA NIČ NE STANE

Drugi zgoraj najavljeni trend prinaša premik v naši plačilni praksi. Vse kaže, da se bomo morali na trd in neprijeten način (najavljeno omejevanje dobave električne energije neplačnikom za samo najnujnejše funkcije je morda še najlepši prikaz povedanega) sprijazniti s tem, da si bomo privoščili samo tisto, kar si lahko. Poleg tega se bomo – sistem tega od nas nikoli ni v resnici terjal, le govora je bilo večkrat o tem – navadili račune plačevati sproti. To pa pomeni, da bomo v doglednem času – času "discipliniranja" in predvsem samodiscipliniranja – prišli na zeleno vejo, prvič zato, ker bo izguba (zavajajoče!) potrošniške miselnosti povzročila boljše planiranje, s tem pa manj težav, in drugič, ker bo v tem času tudi kriza že izgubila zobe. Ko ne bomo več padli na limanice ob sporočilu, da je za nas "dosegljiva, skoraj nujna" plazma z diagonalo 200 cm, bomo že na zelo dobri poti.

In kaj je še lahko korist od vse te žalosti? Nekateri ne bomo šli več na morje / gledališče / knjigarno / fuzbal tekmo / … privoščili si bomo manj. Opazili bomo, da si je sosed kot novi avto omislil Dacio, kar je hud padec navzdol. A to ni zmaga, zmaga bo šele dejstvo, da v tem ne bomo uživali. Da ga bomo opazili, morda celo pozdravili. Dosežek bo tudi v tem, da bomo ostali kaj več doma, s svojimi, jih spoznali, se jim posvetili. To je zastonj. Kot je zastonj nasmeh, dobra beseda, topla energija. Čas razosebljenja mora kot svoj antipod nujno prinesti tudi čas ponovnega poosebljenja, stanje, ko bomo drug drugemu spet – drug. Tovariš, sosed. Ne spreglejmo dejstva, da vsi nameni podjarmiti si posameznika ne prenesejo prav tega – dobre volje, nasmeha. Čisto res je, da v položaju, ko ne veš, ali boš tisto položnico še lahko plačal ter kako in kdaj, nikomur ni do smeha. A dejstvo plačilne nezmožnosti ne bo nič drugačno, če bomo do vsakogar osorni, neprijetni, privoščljivi, zlobni. Še več, več negativnosti praviloma rodi še več negativnosti, to pa se čez čas nujno vrne tudi k nam samim. In tako v spirali naprej …