...Zvezde so padale dol
in nebo je gorelo.
Ptice so obmolknile v zboru
in drevje je venelo.
Valovi so kdo ve kam odšli
in morje - kot da je zaspalo.
Vrhovi so poljubljali tla,
kot da jim nekdo je vzel moralo.
Še veter je obstal,
med plesom je pozabil na korake.
Vse žabe so umolknile in se v mlakah
sramežljivo skrile med zelene krake.
In takrat je za trenutek svet obstal,
brez luči, brez energije.
Zgodilo se je v hipu, ko zaprla sem oči,
polne domišljije...

...A takrat me je nekdo
prijel za roko in mi stisnil dlan.
In odprla sem oči in bil je dan.
In zvezde so letele gor
in je nebo žarelo.
Ptice so zapele v zboru
in drevje je vzbrstelo.
In valovi so prišli nazaj,
da je morje vzvalovalo.
In vrhovi so ponosno vstali,
nebu vlivali moralo.
In veter je znova zaplesal,
izumil je nove korake.
In žabe v mlakah so regljale,
raztezale zelene krake.
In svet se je vrtel, vrtel kot še nikoli
in prižigal luči.
Zgodilo se je v hipu,
ko me je nekdo prijel za roko
in sem mu pogledala v oči...