| Piše: Nives Pustavrh v novi Vivi www.viva.si
Vsakemu bi ga morali pregledati
 Če smo zdravi, ima svetlo jantarjevo barvo in nima neprijetnega vonja. Vsak dan ga izločimo samo liter in pol, saj ga večino, 178 litrov, telo resorbira. Ker se številne bolezni odražajo na videzu, v količini in sestavi seča, so preiskave te telesne tekočine pomembne diagnostične metode.
Pot iz telesa
Seč nastaja v ledvicah oziroma ledvičnih telescih. V glomerulih se vsak dan filtrira iz krvi približno 180 litrov primarnega seča ali ultrafiltrata. Skozi filter prehaja voda, filtrirajo pa se tudi elektroliti in manjše molekule beljakovin. Od teh 180 litrov se po ledvičnih cevkah resorbira približno 178,5 litra seča, skupaj z večino elektrolitov in beljakovin; zato običajno izločimo 1,5 litra seča na dan. Ta količina lahko niha od enega litra do dveh litrov. To je odvisno od več dejavnikov: od tega, koliko pijemo, koliko se znojimo itn. Seč iz ledvic odteka v sečni meh, nato po sečevodu v sečni mehur, od koder po sečnici zapusti telo.
Zakaj je pomemben?
Prof. dr. Radovan Hojs, dr. med., zdrav. svetnik, spec. internist, organizacijski vodja Klinike za interno medicino in koordinator nefrološke dejavnosti UKC Maribor, pove, da je nastajanje seča pomemben fiziološki proces, ki uravnava količino in sestavo telesnih tekočin ter omogoči izločanje številnih presnovkov iz telesa. Ker se številne bolezni odražajo na videzu, v količini in sestavi seča, so preiskave seča pomembne diagnostične metode. Urinske preiskave lahko pokažejo na bolezenski proces kjerkoli v sečilih. Celice in snovi, ki kažejo na bolezen, vanj lahko pridejo s filtracijo − iz ledvičnih cevčic, mehurja ali sečnice. Z urinskimi preiskavami največkrat odkrijejo okužbe spodnjih sečil, ki večinoma niso zelo nevarne. Toda tovrstne preiskave lahko pokažejo tudi zgodnji proces hujših bolezni, kot so okvara ledvic ter rak seča ali mehurja, s čimer omogočijo zgodnje in učinkovitejše zdravljenje, zato zdravniki ne bi smeli zanemariti njihovega pomena.
Jantarjevo pivsko obarvan
Urin je običajno jantarjevo pivske barve (rumenkasto rjava). Barva se lahko zaradi različnih vzrokov spremeni, pripoveduje dr. Hojs. Če je urin razredčen, kar se zgodi, kadar pijemo veliko vode, je svetlejši. Kadar premalo pijemo in zlasti, če je zelo vroče, je temneje obarvan, ker telo zadržuje več vode in izloča več odvečnih presnovkov. V urinu so lahko tudi rdeče krvničke ali strdki; takrat je njegova barva nespremenjena ali pa je videti krvav. Vzrok za rdečkasto obarvanje urina pa ni vedno bolezenski, lahko ga povzroči tudi hrana, denimo rdeča pesa. Kadar vas prestraši rdečkast urin, najprej pomislite, kaj ste jedli prejšnji dan, in se šele nato odpravite k zdravniku. V primeru okužbe lahko zaznate neprijeten ali celo smrad. To je značilno za ženske s pogostejšimi okužbami urinskih poti. Seč se ne peni; če se peni, navadno pomeni, da vsebuje veliko beljakovin, kar z zdravstvenega vidika ni dobro.
Dober biološki material
Urin je dober biološki material, ker ga ni težko dobiti v zadostnih količinah, pravi dr. Hojs. Zdravniki pregledujejo urin tako kvantitativno kot kvalitativno. Ocenjujejo njegovo količino (koliko ga izločimo na dan), kajti pri nekaterih akutnih in kroničnih boleznih ga izločamo izrazito premalo ali preveč. S kvalitativnimi analizami seča določijo njegovo sestavo. Te se delijo na biokemične preiskave, ki potekajo s kemičnimi reakcijami, in preiskave usedline seča pod mikroskopom, s katerimi iščejo celice, cilindre ali kristale.
Testni lističi
Najpomembnejša biokemična metoda je ugotavljanje količine beljakovin v seču. Družinski zdravniki to opravljajo s testnimi lističi. »Zanima jih prisotnost/odsotnost beljakovin, ki se ne izraža z natančno količino (v gramih), marveč semikvantitativno (en križ ali ena, dva križa ali dve, trije križi ali tri). Ena torej ne pomeni, da gre za gram beljakovin, temveč pove le približno količino beljakovin v seču. S testnimi lističi iščejo tudi morebitno kri v seču. Če je izvid s testnimi lističi pozitiven, ga je nujno treba potrditi z mikroskopskim pregledom, kajti lističi lahko dajo lažno negativne (ne pokažejo prisotnosti krvi oziroma beljakovin) ali lažno pozitivne izvide. S testnimi lističi pri moških običajno ne bi smeli najti beljakovin, pri ženskah pa sled beljakovin še lahko pomeni normalen izvid,« razlaga dr. Hojs.
Za natančno količino in vrsto beljakovin
Če je katerikoli izvid s testnimi lističi pozitiven, zdravniki raziskujejo naprej. Kri in bakterije dokazujejo pod mikroskopom; kadar sumijo na okužbo, dajo seč na urinokulturo, pove dr. Hojs. »Specialisti v bolnišnici že na začetku opazujemo sediment mikroskopsko, saj je ta metoda najzanesljivejša, in ne uporabljamo testnih lističev. Z drugimi metodami za določanje količine, ki zajamejo skoraj vse vrste beljakovin, tudi semikvantitativno določamo količino beljakovin. Vrsto beljakovin ugotavljamo s tehnikami elektroforeze.
Beljakovinske molekule potujejo v električnem polju in se razvrstijo na osnovi tega, kakšen je njihov naboj. Tako ugotovimo, za katere vrste beljakovin gre, a tudi njihovo velikost. Pri navadni elektroforezi je potovanje beljakovin odvisno predvsem od naboja in ne toliko od velikosti. Z bolj zapletenimi metodami, ki jih imajo nekatere bolnišnice, na primer klinična centra v Ljubljani in Mariboru, lahko potovanje beljakovin omejimo le glede na velikost. Ko govorimo o kvaliteti (torej o tem, katere in kako velike beljakovinske molekule so v seču), lahko iz tega pogosto sklepamo, iz katerega dela sečne poti izvirajo beljakovine.«
Urinokultura in mikroskopski pregled
Če testni lističi kažejo na okužbo, je treba urin pogledati pod mikroskopom; tedaj v njem iščejo bele krvne celice (levkociti). Nato dajo urin tudi na tako imenovano urinokulturo. Pri vsakem bolniku s klinično sliko ter pozitivnim izvidom na bakterije in levkocite (bodisi s testnimi lističi bodisi z mikroskopskim pregledom urina), pri katerem obstaja sum na okužbo, bi morali opraviti urinokulturo. Urin dajo na gojišče (na primer po Sanford metodi) in nato ugotovijo, katere bakterije vsebuje in koliko jih nastane. Najpogostejša bakterija, ki prihaja iz črevesja, je E. coli, saj jo je najti pri 70 odstotkih okužb. Če je kolonij več kot 100.000, govorijo o značilno pozitivni urinokulturi. Včasih lahko že nižja vrednost dokazuje okužbo; to je odvisno od bolnikovega zdravstvenega stanja.
Mikroskopski pregled je izrednega pomena pri ugotavljanju različnih celic, tudi rdečih krvničk (eritrociti). Teh je v seču zdravega človeka malo, po 3/vidno polje, nekateri pa postavljajo to mejo na 5/vidno polje. Večina obolelih bolnikov jih ima po več kot pet, deset ali številne. Pri levkocitih je meja 5/vidno polje. Znani so tudi primeri, ko pride do izločanje belih krvničk, čeprav bolnik nima vnetja. To so bolezenski procesi, ki zahtevajo specialistično obravnavo.
Okužbe so pogostejše pri ženskah
Pri ženskah so zelo pogoste okužbe spodnjih sečil. Ženske imajo krajšo sečnico, zato je prodor bakterij iz okolice znatno lažji. Klinična slika lahko poteka različno: običajno se pojavijo težave pri uriniranju, uriniranje spremlja pekoč občutek, urin zaudarja in bolnik mora pogosteje na vodo. Če gre za vnetje ledvic, je klinična slika bolj dramatična: telesna temperatura znaša od 39 °C do 40 °C, bolnika trese mrzlica, pogosto bruha ali ga sili na bruhanje in je dehidriran. Pri moških je tovrstnih okužb manj, najpogostejše okužbe so prostatitisi. Te je težko dokazati, saj za to ne zadošča le navaden odvzem urina, temveč tudi del vsebine, ki jo prostata izloči po posebni masaži; to snov morajo nato kultivirati. Ta postopek je bolj zapleten in zdravnikom kljub klinični sliki pogosto ne uspe dokazati okužbe. Pri moških so okužbe znatno redkejše in če se pojavijo, je vedno potrebna dodatna diagnostika (ultrazvočni pregled), ki jo opravi družinski zdravnik ali specialist, zlasti če se okužba ponavlja.
Mikroalbuminurija …
To je pojav majhnih količin albuminov (beljakovine) v seču, ki je najpogosteje povezan z diabetično ali hipertonično okvaro ledvice (pri bolnikih s povišanim ledvičnim krvnim tlakom). Navadni testni lističi pokažejo beljakovine v seču, ko količina beljakovin preseže 0,5 g na dan. Beljakovine pa so lahko prisotne tudi v nižjih koncentracijah. »Zdrav človek izloči do 30 mg albuminov na dan; če jih izloči od 30 do 300 mg na dan, govorimo o mikroalbuminuriji,« pove dr. Hojs. »Teh količin navadni testni lističi ne zaznajo. Če je bolnik diabetik in hipertonik, gledamo količino albuminov, kajti albumini so zgodnji znanilci okvare filtra, glomerule bazalne membrane oziroma endotelijskih celic v ledvičnih telescih. Kadar je v seču od 30 do 300 mg albuminov, govorimo o pozitivni mikroalbuminuriji; v tem primeru pri diabetikih in hipertonikih že lahko govorimo o okvari ledvice. Pri diabetikih ta test večinoma opravljamo, pri hipertonikih pa zaradi vprašanja, ali zavarovalnica pokriva stroške, pogosto še vedno ne. Izračuni, ki so jih opravili v ZDA, govorijo, da je smiselno določati količino beljakovin tudi pri hipertonikih, saj je tako možno preprečiti nadaljnjo oziroma celo končno okvaro ledvic, še poudari sogovornik.
Tudi druga merila
V praksi družinski zdravniki lahko ugotavljajo tudi prisotnost glukoze v urinu, saj so tako nekdaj spremljali sladkorna bolezen, toda zdaj za to obstajajo drugi, natančnejši kazalniki. Včasih tako še najdejo diabetike, ki nimajo urejene sladkorne bolezni, pove dr. Hojs. Iščejo tudi ketonska telesa in barvila. Ketonska telesa lahko kažejo na hudo iztirjenje sladkorne bolezni, prisotna so pri bolnikih z rakom, pri katerih pride do propadanja organizma, zaradi česar se presnova spremeni, a tudi pri ženskah, ki stradajo. Barvila (npr. bilirubin ali urobilinogen) se pojavljajo v urinu bolnikov z nekaterimi jetrnimi boleznimi. Pomen teh preiskav pa je zanemarljiv v primerjavi z določanjem beljakovin, rdečih in belih krvničk ter bakterij. »Pozitiven izvid urina vedno zahteva dodatno diagnostiko, saj utegne iti za zgodnjo stopnjo bolezni, ki se lahko usodno konča. Ledvice in urinarni trakt so udeleženi pri številnih − tudi sistemskih − boleznih, ki se lahko sprva pokažejo prav s krvjo v urinu, čez pol leta pa je bolnik že življenjsko ogrožen. Zato zdravniki patološkega urina ne smejo spregledati. Cene osnovnih presejalnih preiskav so zanemarljive; vsakomur bi morali enkrat na leto pregledati seč, zlasti v starejših letih,« sklene dr. Hojs.
Nives Pustavrh
Seč je treba pravilno odvzeti
Izvidi so lahko zavajajoči, če seč odvzamemo nepravilno. Pri nepravilnem odvzemu seča se velikokrat pojavi sum na okužbo, saj so levkociti ali bakterije normalno prisotni pri začetnem curku ali urinu, odvzetem v bližini spolovila. Za pravilen odvzem urina je treba vzeti jutranji urin, in sicer srednji curek. Pred odvzemom je treba sečnico obrisati s fiziološko tekočino in ne z dezinfekcijskim sredstvom. |
NE ZAMUDITE
