Univerzum “ vesolje , nekaj kar oklepa vse , vse v enem”. ( Webstrov slovar). Nadalje piše:“ celotnost obstoječih stvari, vključno z zemljo, z vsem na njej in v njej, vsa nebesna telesa in vse , kar je še v prostoru; kozmos ali makrokozmos, celotno stvarjenje; celoten svet; človeštvo, sistem nebesnih teles ali nedoločen prostor, ki je ustvarjen kot svet po vzoru velikega univerzuma; svet ali sfera, v kateri nekaj obstoja ali prevladuje“.

Izhajajoč iz latinskih besed „ unus „ oz „ versus „ ( iz „ vertere“) pravi Webstrov slovar, da je univerzum nekaj, kar je „združeno v celoto“.

Stoletja je trajalo, da se je človek naučil videti stvari okoli sebe kot vidike velike celote, kot univerzum. Ko je bila podoba sveta še zožena na področja okoli Sredozemskega morja in so neustrašni pomorščaki od tod izpluli, da bi odkrili Indijo ali pot na sever , so ljudje že zdavnaj pozabili, da je zemlja krogla, ki se vrti v sončnem sistemu. Karte, ki jih je 1513 narisal turški amiral Piri Reis , kažejo, kako so pomorščaki in njihove delodajalci, ki so poskušali napredovati, videli svet.

Iz satelitskih posnetkov se vidi, da je imel Piri Reis izvrstno podobo sveta. V njegovem času so na novo odkrili svet. V našem času pa riše znanost novo karto sveta in vsi beli madeži so – upravičeno ali pa ne izginili. Kot da zemlja ne bi imela nobenih skrivnosti.
Tako raziskujoči človek prestavi svojo zavest v večjo celoto in stremi po tem, da bi povezal vrtoglava dejstva, ki se nenehno zgrinjajo nadenj. Vedno jasneje postaja, da je prostor, ki ga zaznavamo okoli sebe, velik sistem, poln bučečega življenja. V njem ni praznega prostora. Vse moči in življenjske oblike, če imajo zavest , ki jo človek zaznava, ali pa ne, delujejo druga na drugo, se prepletajo , živijo druga iz druge in ne morejo biti ena brez druge.

Naravoslovci se vklučijo v divjino in proučujejo življenje divjih živali. Ali pa zbirajo rastline in insekte. Celokupnost pojavov v omejenem prostoru označujejo kot biotop, življenjski prostor, v katerem so druga na drugo naravnane življenjske oblike. Bolj ko napredujejo njihova raziskovanja, bolj spoznavajo, da biotop ni le prijeten ribnik, ampak tudi pokrajina, celoten kontinent, zemlja, sončni sistem, univerzum. Nobena življenjska oblika ni ločena od druge. Vse moći in njihova izražanja so povezane v celostnem sistemu: v uni-verzumu, v velikem življenjskem prostoru.

Po Webstrovem slovarju je univerzumov neskončno število. Ta trditev drži, če obravnavamo vsak bolj ali manj samostojno delujoč sistem kot univerzum. Vendar se meje prestavljajo vedno bolj naprej. Na kocu se zdi, da obstajata le dva drug nasproti drugemu postavljena svetova ali univerzuma! To sta dva univerzuma , ki stojita diametralno drug nasproti drugemu: univerzum, ki se v celoti razvija po božjih silnicah in padli univerzum, ki je te silnice prikrojil za lastni namen, se po tem zastavljenem načrtu razvijal in se še dalje ra zvija.

Oba univerzuma ali naravna reda ali polje moči obstajata eno poleg drugega, s temeljno razliko, da se božji univerzum razodeva iz lastne moči , medtem ko mora padli univerzum dobiti svojo moč stvarjenja od drugega univerzuma, da bi lahko obstojal.!

Oba sistema imata lastne zakone. Oba sistema proizvajata svojo lastno pot: božji univerzum obstoja kot rasežno vesolje, satanski univerzum pa kot na sqamo sebe navezano vesolje. Prvi izpolnjuje božji zakon ljubezni, ki preveva vse življenje, drugi pa pozna le ljubezen do lastnega jaza(ega) in si prizadeva obdržati vse zase.

Zato je človek nenehno v precepu. Vidik, ki išče središčno točko, si prizadeva obdržati vse zase, vidik, ki se širi, pa deli svojo ljubezen z vsemi, ki jo potrebujejo. Prvi vodi v gotovo smrt, drugi pa v večno življenje.

Konec.

Miran Zupančič