Želja po čvrstem in popolno oblikovanem telesu se je razširila kot množična histerija
Otroci, ki odraščajo v tej kulturi, so pod nenehnim družbenim pritiskom, ki poudarja vitkost

Kultura in družba sta danes prežeti s kultom telesa: številne revije, knjige, prehrana, videz, idealna, čutna, zagorela telesa, šport, znanstvena fantastika, zgodovina... Tako je jasno, da so motnje hranjenja vsekakor tudi sociološki in ne le za medicinski problem. Ob tem pa ne smemo zanemarjati ali podcenjevati nobenega izmed pristopov. Oba pogleda: medicinski, ki telo obravnava z naturalističnega vidika in ga opredeljuje kot biološko entiteto, in sociološki, ki telo zajema v določenem družbenem okviru, proizvajajočem natanko določena telesa, vplivata na dojemanje sveta in človeka in tako interdisciplinarno pomagata odpraviti marsikatero "bolezen sodobnega časa".

Ped kratkim smo lahko v sklopu predavanj z naslovom Družabno družboslovje, ki jih organizirata Študentska organizacija Univerze v Mariboru in oddelek za sociologijo Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, poslušali predavanje dr. Andreja Marušiča, ki je poslušalcem predstavil pogled sodobne medicine na motnje hranjenja, kjer je torej biološki vidik tisti, ki določa posameznikovo identiteto in družbeni odnos. Kot odgovor na to mu je prejšnji teden sledilo predavanje sociologa in filozofa Matjaža Kovačiča Sociološki vidiki motenj hranjenja. In kaj ima o motnjah hranjenja povedati sociologija?

Predvsem je pravilna ugotovitev, da se te motnje pojavljajo le v razvitem svetu in svetovih, ki so z njim ideološko povezani. Čeprav imamo vsi enake telesne predispozicije, obstajajo velike medkulturne razlike že v fizičnih sposobnostih, kar je mogoče razložiti le z različnimi kulturnimi praksami, ki so kasneje vidne na telesu. Eden izmed primerov, ki jih je Matjaž Kovačič navedel, je mehiško ljudstvo Tera Homari. Osrednji dogodek v tej kulturi je tekmovanje dečkov v brcanju kosa lesa. Zmaga tisti, ki mu uspe najdalje neprekinjeno sodelovati, kar lahko traja tudi 48 ur. Nagrada: velika mera socialnega odobravanja in spoštovanja, ki prinese tudi blagostanje. V čem je skrivnost vzdržljivosti? To je dokaz, da kulturne in socialne okoliščine določajo oblikovanje telesa. Če s tem primerjamo ideale razvite družbe, ugotovimo, da v njej igra največjo vlogo udobje: čim več užitka za čim manj dela. Podatek, ki podpira njegovo trditev, je da v Ameriki največ proračuna porabijo za zdravljenje motenj prebavil, kar pove veliko o njihovem načinu prehranjevanja. Tako smo ponovno soočeni z dejstvom, da nam kultura zmeraj določa, kakšno naj bo telo.

Ko se predstave spremenijo

V Evropi in Ameriki določa kulturne standarde industrija, ko socialne kategorije nezavedno prenaša na uporabnike. Če mlade zanima na primer, kaj je moderno, si estetske ideale lahko pogledajo na modnih brveh. Ti ideali se oblikujejo sproti in ve se, da bodo oblačila moderna le, če jih bomo nosili na telesu, ko je temu prilagojeno. Kako te ideale zadovoljiti, je stvar posameznika. Kakorkoli, zaradi želje po ustrezanju privolimo v članstvo določene družbe in sprejmemo navodila o ravnanju s telesom. O motnjah hranjenja govorimo, ko izgled telesa tako radikalno odstopa od nečesa, kar je v kulturi zaželeno, da moti. Moti torej tisto, kar naj bi v kulturi bilo, a je v nekem trenutku prestopilo mejo, ki jo je le ta določila.

Psihoanaliza se tega problema poskuša lotiti na osnovi predpostavke, da lahko na telo vplivamo z nezavednimi prepričanji, ki jih v kulturi zastopajo mehanizmi socializacije. Zanima jo, kaj je tisto, kar je posameznika pripeljalo v to radikalno pozicijo. Matjaž Kovačič je tako primerjal štiri kategorije: zanimalo ga je, kakšno samopodobo imajo ljudje z motnjami hranjenja, kakšen je njihov odnos do sveta in odnos do hrane ter njihov odnos do matere. Tudi pri odnosu do hrane pride ponovno do izraza vloga kulture. Percepcija razvitega sveta je pri hrani vezana predvsem na njeno energijsko vrednost, kar pomeni na preštevanje kalorij ali kilodžulov. Tako ne preseneča ugotovitev, da so vsi, ki imajo težave s hranjenjem, obsedeni s preštevanjem kalorij. Zakaj? Ker je njihov način razumevanja hrane popolnoma popredmeten kot je popredmetena celotna kultura razvitega sveta. Psihoanaliza se poskuša vplivom socializacije upreti, zato jo tudi zanima odnos do matere, ki ji predstavlja prvi moment socializacije. Način, na katerega se mati vede do otroka, je tisti, s katerim mu bodo privzgojene osnovne družbene kategorije, po katerih bo otrok kasneje presojal sebe in svet. In nič kaj presenetljivo ni, da je odnos ljudi z motnjami hranjenja do sveta negativen. Zdi se jim ogrožajoč in kužen, hkrati pa ga simbolno enačijo tudi s svojim odnosom do hrane.

In zakaj psihoanaliza? Vse našteto lahko strnemo v metaforo strahu pred notranjimi procesi, ki so povezani s sposobnostmi samonadzora in discipline. To je strah pred neobvladljivim poželenjem, nepotešljivo lakoto in nenadzorovanimi impulzi, s čimer pa se že ves čas ukvarja prav psihoanaliza.

Urška Kereži
www.vecer.si