Piše: Vesna Vuk Godina v Vivi www.viva.si

Slovenija se počasi prebuja
Sto tisoč stavkajočih iz javnega sektorja je očiten znak tega prebujanja. Pa ne zato, ker se borimo proti znižanju plač. Tisti, ki smo se stavki pridružili, namreč nismo velikokrat stavkali zaradi plač. Prebuditi ljudi iz nevidnosti zaradi višjih plač ni kakšna posebna umetnost.

To je dokaj lahko, kot dokazujejo tudi slovenski sindikati, na primer Fides. To ni kakšno posebno prebujanje. In tudi ne kakšen poseben dosežek. Zato česa takšnega ne bi poimenovala prebujanje. Le cehovstvo.

Tisto, zaradi česar to, kar se nam dogaja, imenujem počasno prebujanje Slovencev, je dejstvo, da se ljudje začenjajo zavedati, da je nekaj narobe na sistemski ravni. In da se ne postavljajo več zgolj za svoje osebno dobro, temveč za širše dobro. Umiranje socialne države je že takšno širše dobro.
Toda umiranje socialne države je za Slovence hkrati tudi veliko več. Najprej zato, ker se čutijo ogoljufane za svoje sanje. In nato zato, ker je slovenska socialna država – veliko bolj, kot je to morda običajno na Zahodu, razumljena in občutena kot skupno dobro. 

In v obeh točkah se trenutni slovenski položaj bistveno razlikuje od tistega v ZDA, Franciji ali Nemčiji, tudi od tistega v Skandinaviji. Prav zato tega, kar se nam dogaja, nemara ni najbolj primerno primerjati z razmerami v teh državah. Enako kot ni ustrezno sprejemati enakih ali podobnih ukrepov. Ali pa ljudem navajati kot argumente tisto, kar sprejemajo v teh državah. To ni ne ustrezno in ne pragmatično. Niti teoretično. Kot je zapisal Michio Morishima, nobena država ne more napredovati, če ne upošteva svoje lastne zgodovine. V Sloveniji je očitno nočemo upoštevati. Kajti če bi jo, bi bilo povsem jasno, da ukinjanje socialnega ni strategija, ki bi pri Slovencih lahko uspela brez močnega odpora. Celo brez radikalnega odpora. 

Enota preživetja – kolektiv

Odpravljanje socialnega nasploh in socialne države še posebej za Slovence in Slovenke pomeni kulturni problem. 

Najprej zato, ker je bila v slovenski zgodovinienota preživetja vselej kolektiv, ne posameznik. Strategija kolektivističnega preživetja, kjer posamezniku, če mu kljub trdemu delu ne uspe preživeti, pomaga preživeti širši kolektiv, ki je večino slovenske zgodovine pomenil vas (od tod smiselnost slogana "Mercator, najboljši sosed!"), je strategija, ki so ji naši predniki stoletja dolgovali obstoj in preživetje. Ta logika je našla varno zatočišče v logiki socialistične države, ki je skrbela, da so imeli vsi državljani delo in pokojnino, socialno in zdravstveno varstvo, počitnice v tovarniških letoviščih in štipendije za otroke. In še kaj. 

Tak kolektiv je jamčil preživetje po logiki, ki so jo kapitalistično usmerjeni podjetniki in ekonomisti kritizirali kot neracionalno, saj je preživetju posameznika namenjala prednost pred dobičkom ter drugimi ekonomskimi kriteriji in kategorijami. Socialno dobro je bilo pred ekonomskim dobrim, zato so bile znotraj te logike smiselni tudi ukrepi in rešitve, ki so bili, gledano izključno z ekonomskega vidika, nesmiselni in/ali celo neproduktivni. 

Tovrstna logika je bila eden odključnih vzrokov za težave, v katere je zašla socialistična država, to, da socialistična država ni več mogla jamčiti podpornega socialnega okolja za preživetje posameznikov, pa je bil eden od ključnih dejavnikov, zaradi katerih so se ji Slovenci in Slovenke odrekli in sprejeli novo državo, nov družbeni red. Vendar pa ga niso sprejeli brez pričakovanj. Nasprotno, sprejeli so ga z jasnimi pričakovanji: da jim bo ponujal več socialnosti, več socialne podpore kot prejšnja država, ki je (tudi zaradi tovrstne logike delovanja) zašla v resne težave. Zato je bila za Slovence in Slovenke sprejemljiva ideja skandinavske socialne države. Takšno državo so ob osamosvojitvi pričakovali Slovenci in Slovenke, takšno državo so podprli, za takšno državo so dali svoj glas.

Izgubljene sanje

No, in že smo pri izgubljenih sanjah. Sanje o tej visoko socialni državi, ki bo slehernemu Slovencu in Slovenki socialnopodpirala, zlasti takrat, ko ne bo mogla poskrbeti zase, so se namreč razblinile. Razblinjati so se začele že pred časom, z naraščanjem števila nezaposlenih, ki so morali preživeti od socialnih transferjev, ki nikoli niso zagotavljali normalnega preživetja. In z normalnim preživetjem nimam v mislih dragih avtomobilov, počitnic in potovanj, marveč normalno plačevanje položnic, normalno prehrano, normalno skrb za otroke ipd. 

Toda čeprav je država z nezadostnimi socialnimi transferji veliko ljudi pahnila na rob dostojnega preživetja, čeprav je še naprej – vsaj za silo in vsaj na videz – opravljala svojo funkcijo socialnega resursa in zaledja za posameznike, kadar/če sami niso mogli poskrbeti zase. Zgolj za silo zaradi že omenjenega dejstva o neustreznosti socialnih transferjev. In vsaj na videz zato, ker je pod tem videzom socialnosti v resnici potekala radikalna prerazporeditev bogastva, pogosto v obliki ropanja države in državljanov, ki pa ni postala razločno vidna, vse dokler Slovenija ni resno zabredla v ekonomsko krizo. 

No, in ko je zabredla, je počasi postalo razvidno, kaj se je in kaj se v resnici dogaja: dogajalo se je in se še vedno dogaja umiranje načela socialnega in umiranje varnostnih socialnih mrež, ki naj bi jih ponujala država. Dokler jih je – vsaj navidez – so Slovenci in Slovenke požrli vse. Vsekakor preveč. Zdaj, ko tistega, za kar gre, ni več mogoče prikrivati, je odgovor na izigrane sanje – gnev. Intenziven gnev, ki nemara še ni v celoti viden, ki pa v nevidnosti zasebnega obstaja že nekaj časa.

Jemanje skupnega dobrega

Gnev je toliko večji zaradi uvida, da se s tem, ko se Slovencem in Slovenkam jemlje varnostna socialna mreža kolektiva, ki jo vdanih razmerah predstavlja država, jemlje tudi skupno dobro. In to skupno dobro v dobesednem smislu. Kajti treba je upoštevati, da je bilo večina tistega, kar je obstajalo ob koncu socializma, izgrajeno iz nič po osvoboditvi. In to z delom, napori in odrekanjem konkretnih ljudi, ki so leta 1991 še živeli in ki –vsaj nekateri – živijo še zdaj. Ti ljudje so skorajda iz nič ustvarili vse, kar je bila in kar je imela slovenska družba ob osamosvojitvi. Ko so bile tovarne privatizirane in tajkunizirane, so delavci, ki so jih ustvarili, to razumeli kot osebno krajo. 

Ne glede na politično moraliziranje so imeli prav. Do takšnih občutkov so bili docela upravičeni. Vsaj toliko, kot lastniki, ki so po osvoboditvi nacionalizirali njihove tovarne, obrate in vse drugo. V obeh primerih je bilo namreč ljudem vzeto to, kar so ustvarili sami, s svojim delom. Jasno je, da so se oboji odzvali z gnevom. S sovraštvom do tistih, ki so opravili to odvzetje.

Po osamosvojitvi so Slovenke in Slovenci svoj gnev krotili natanko tako dolgo, dokler je slovenska država, vsaj za silo in vsaj navidez, še pomenila socialno mrežo preživetja, zaradi katere so lahko računali s podporo takrat, ko sami ne bodo mogli poskrbeti zase, za svoje otroke, za svoje družine. Toda zdaj je država jasno povedala, da česa takega ne namerava več zagotavljati. Logika, da bo država tisto, kar je dala, po smrti ali v prihodnosti poračunala z obrestmi iz nepremičnin, dediščine, od otrok … je namreč javna manifestacija tega, da se država odreka svoji socialni funkciji. Da to funkcijo prelaga na pleča ljudi. Seveda ljudi, ki so že tako ali tako revni – v nasprotnem primeru socialnih transferjev sploh ne bi potrebovali.

Prebujanje

Množična ugotovitev Slovencev in Slovenk, da takšne države ne potrebujemo, še več, da je nočemo, je seveda logičen odziv na nastali položaj. Večina Slovencev in Slovenk namreč hoče državo, ki je socialna. Ki bo opravljala redistribucijo od tistih, ki imajo dovolj in preveč, k tistim, ki imajo premalo. In ki bo za vsakega posameznika ali posameznico takrat, ko ta ne bo več mogla poskrbeti zase, tudi poskrbela. Iz povedanega je seveda povsem jasno, zakaj se Slovenci in Slovenke prebujajo. Zakaj so pripravljeni stopiti iz svojega nevidnega zasebnega sveta, postati vidni in priti na ceste. 

Znano je, je v Sloveniji strpnost do socialnih razlik najnižja v EU. To je povezano z že omenjenimi strategijami kolektivističnega preživetja: v preteklosti so bili vsi Slovenci in Slovenke pretežno enako revni. Pri tem je poudarek na besedi enako, ne toliko na besedi revni.

Zato Slovenci in Slovenke kot pravične ne morejo videti družbe, ki jemlje tistim, ki že komaj preživijo, in daje tistim, ki imajo že vsega preveč. V tej družbi rešitve, ki pomenijo omejitev ali odpravo socialnih transferjev, to, da nekateri otroci ne morejo več prihajati v šole, ker starši nimajo denarja za vozovnice, in to, da so nekateri otroci že lačni, ne morejo biti pravi. Takšni ukrepi ne morejo dobiti podpore. Kot ne morejo dobiti podpore ukrepi, ki odpravljajo še tisto male srednjega sloja, ki ga je v Sloveniji ostalo.

Amoralnost in asocialnost