Delovanje sindikatov po starem ustaljenem vzorcu je potrebno spremeniti, ker po tej poti, samo s protesti in izsiljenimi pogajanji z lastniki in državo, ne bomo našli rešitve izhoda iz krize.

Če eni skupini delavcev znotraj javnega sektorja odvzamemo in damo drugi skupini, smo povzročili samo plaz nemirov in nikoli dokončano nezadovoljstvo. Nujno je, da se bolj dosledno držimo izpogajanega, upoštevaje spremenjene okoliščine in da vsaki dan ne spreminjamo kriterijev za oblikovanje plač. Problem je tudi v tem, da se nekateri stanovi javnega sektorja obnašajo superiorno in arogantno ter da imajo o sebi previsoko mnenje, njihove zahteve pa izstopajo iz realnih možnosti družbe. Nihče ne dela tako dobro, da ne bi mogel delati še boljše in za manj denarja!

Odnos med delodajalci in delavci v gospodarstvu pa je poglavje zase. Znašli smo se v epizodah kriz množičnega odpuščanja delavcev, na drugi strani pa se srečujemo z lastniki iz tranzicije, ki so prevzeli podjetja v last s pomočjo bančnih kreditov, ki jih sedaj ne morejo več odplačevati in pritiskajo na državo in banke ter posredno s tem na davkoplačevalce, da bodo odplačali dolgove za njihove zavožene odločitve.

To so podjetniki, ki niso bili sposobni organizirati razvoja, proizvodnje in prodaje ter se prilagoditi spremenjenim razmeram. Nimajo razvojno preučenih programov, odločitve sprejemajo Ad Hok, pri tem pa jim je skoraj edino vodilo lastno bogatenje, ne pa dolgoročno odgovorno uresničevanja razvoja podjetja, zaposlovanje in prosperiteta uravnoteženega družbenega razvoja.

Delavec se je znašel v vlogi izkoriščanega in izkoriščevalca družbe s socialnimi podporami. Preživetje delavcev in njihovih družin je postalo negotovo. Zašli smo v tisti neoliberalizem, v tisti slepi izkoriščevalski sistem kapitalizma, ki je globalizacijsko pogojen in si sam sebi koplje jamo, kajti če kupne moči ni, se tudi produkcija ne more vnovčiti, ni razvoja in ni delovnih mest. Globalizacijska kriza gospodarstva je evidentna in prihaja tudi k nam, zlasti je prizadela nekatere velike sisteme.

Najbolj žalostno pa je, da delavec ne zasluži niti toliko, da bi lahko sedel k mizi in se najedel. V človekovem življenju je postalo vse sprevrženo, človek in njegovo dostojanstvo sta postala brez vrednosti. Delavec ne more biti samo v službi dobička svojega gospodarja, temveč mu mora zasluženi denar služiti tudi za to, da si bo ustvaril zadovoljno življenje in dostojno preživel. Naša družba in državna ureditev je dovolila, da je delavec doživel nepopisen padec v človeško nižino, postal je suženj svojemu gospodarju, suženj bede, drugim pa je družba omogočila nepravično bogatenje brez dela in premoč nad človekovimi pravicami ter zatiralski odnos, obvladljiv s kapitalom.

Človek sprejema izkoriščanje, ker ga v to sili nuja preživetja, družba pa sprejema okoriščanje delodajalcev z raznimi neučinkovitimi podporami in okoriščanje mnogih, ki niso pripravljeni poprijeti za delo, iskati novih možnosti in izzivov za preživetje in čakajo, da jih bo hranila država.

Prihajamo v začarani krog, v katerem prevladujejo čustva prikrajšanosti, negotovosti in utrujenosti od brezupnega stanja na eni in drugi strani, vanj je vpleteno vse skupno družbeno življenje, saj kriza, ki je nastopila, ne predstavlja samo recesijo, temveč dobesedno depresijo celotne družbe, ki se samo še poglablja.

Giganti vezani na globalizacijske procese se ob velikih ekonomskih krizah, kakršna prihaja sedaj k nam, sesuvajo in odpuščajo delavce. Tu boj sindikatov proti lastnikom nič ne zaleže.

Črta pravičnejše družbene delitve je nejasna in sindikati so tu nekje vmes. Vendar v tem trenutku je pomembneje, da se pogovarjamo o ustvarjanju nove vrednosti in nekoliko manj o delitvi, če pa ni kaj deliti. Sindikati s svojim razumljivim delovanjem in poslanstvom za zaščito delavcev povzročajo, da kot družba izkoriščamo sami sebe, ker se ne ustvarja nova presežna vrednost, temveč je edina preokupacija enih in drugih, kako trošiti nazasluženo in spreminjati ta odnos enkrat v korist enega, drugič v korist drugega. Na mesto razuma govorijo čustva, da delavci trpijo, da se ne morejo preživlati in da tako ne gre več naprej. Seveda tu je potreben nek korektiv. Sodelovanje delavcev pri razvoju podjetja in vprašanjih delitve je nujno potrebno.

K nam je z vso močjo pljusknila ideologija, ki poveličuje bogatenje na eni strani in izčrpavajoče, brezosebno delo človeka skoraj brez pravic v službi kapitala gospodarja. Moderna doba s takšnimi vzorci življenja je v krizi, višek krize pa je doseglo razslojevanje, ki je postalo nemoralna kategorija naše družbe. Zato ni čudno, da ljudje, ki so živeli v socializmu, objokujejo to svojo sedanjo usodo in obožujejo čase, ko so imeli delo in živeli bolj brezskrbno. Danes je delavec tako človeško ponižan, da se še na stranišče med delom ne upa iti, niti da bi govorili o bolniški, kadar zboli. Odvisen od svoje bore nizke plače je deležen nerazumnega človeškega ponižanja.

O fleksibilnosti našega gospodarstva pa naša vlada prav malo razmišlja in ni zmožna učinkovitega ukrepanja. Na tem področju bi sindikati s spremembo svojih vzorcev delovanja, lahko veliko naredili. Prav sindikati bi morali dajati delavcem in državi razne spodbude, da bi ustanovili stanovske zveze delavcev, ki funkcionirajo kot banke ali hranilnice ali če hočete razvojne valilnice, ki skrbijo za financiranje posameznih razvojnih projektov, ki povezujejo ljudi na posameznem območju. Ni mogoče realno pričakovati, da bodo vse pobude prišle iz Ljubljane.

Te regijske razvojne valilnice bi morale biti usposobljene tudi za pripravo programov za črpanje sredstev iz kohezijskih skladov EU, ki žal zardi inercije vlade in strankarskih trenj ostajajo neizčrpana. Stranke s svojim nasprotnim delovanjem so pogosto bolj cokla razvoju kot pa spodbuda. Seveda ta drža bi se prenesla tudi na regijsko raven, zato je prav Sindikat tista organizacija, ki bi lahko bolj zaščitila delavce, da bi podjetniška svoboda bolj zaživela, izven strankarskih okvirjev in interesov.

Naštela bom samo nekaj takih področij, kjer bi bilo mogoče vpeljati več razvojnih sprememb: obmorski in gorski turizem vključno s kmečkim turizmom, pridelovanjem in predelavo ekološke prehrane, manjše zadruge kot so: mizarske, čevljarske, šiviljske, čipkarske in podobne obrtne zadruge, ki zahtevajo ročne spretnosti in omogočijo delo tudi na domu.

Vlada bi morala nameniti tudi iz EU sredstev za razvoj malega gospodarstva, ki bi se znalo fleksibilno obnašati na tržišču in delovati po načelu enakomernejšega razvoja po regijah. N.pr. podjetje IU Vrhnika, bi se lahko organiziralo v zadrugo zaposlenih, da bi sami iskali rešitve iz krize s takšno proizvodnjo, ki bi bila tržno donosna in bi se najverjetneje izkopali iz krize in rdečih številk. Možno je tudi delo na domu, možne so manjše serije, vendar ljudem omogočijo preživetje.

Krize povzročajo samo nesposobni managerji, postavljeni po političnih kriterijih na vodstvene funkcije. Zakaj se ne bi sprejel zakon, da se takšna manjša podjetja dajo v dolgoročni najem delavcem za simbolično najemnino, da jih sami upravljajo in da jim damo možnosti, da preživijo skozi epizode kriz, kakršna je sedaj.

Ali ne bi bilo bolj modro ohraniti delovna mesta in uvesti nove oblike humanega kapitalizma tako, da na eni strani delujejo velike fime, ki se lahko prebijajo in obstanejo v globalizacijski tekmi, na drugi strani pa da bi vzporedno razvijali drobno malo gospodarstvo, ki bi temeljilo na turizmu, kmetijstvu in obrti ter maloserijski proizvodnji. Na tem področju bi sindikati kot posredniki lahko veliko več naredili, kot s sedanjimi protestnimi zborovanji in neskončnimi pogajalskimi izčrpavanji.

Vlada sprejema varčevalne ukrepe namesto razvojnih. Med razvojne ukrepe ne spada smo sofinanciranje obstoječih programov oziroma reševanje propadajočih podjetij, ki se več ne znajdejo na trgih svetovne globalizacije. Potreben je strateški pristop pri usmerjenem izobraževanju, da »produciramo« tiste kadre, ki jih gospodarstvo potrebuje. Izobraževanje je prepuščeno okostenelim univerzam, ki niso v zadostni meri povezane z gospodarstvom. Bolj kot za kader v gospodarstvu skrbijo za svoje obilne honorarje.

Prihodnost je v manjših gospodarskih subjektih, ki se bodo lahko prilagajali na trgu. Potrebno je dati možnost manjšim in fleksibilnim programom perspektivnih panog. Veliko neizkoriščenih možnosti je v turizmu, ki je zagotovo prioritetna panoga našega nacionalnega gospodarstva. Za vzor si lahko vzamemo kar sosednjo Avstrijo, ki je usmerjena v ekološko pridelovanje hrane in turizem. Izkoristiti je treba naravne danosti in omogočiti odpiranje novih delovnih mest na manjših ekoloških kmetijah, kmečkem turizmu, predelavi ekološke pridelane hrane itd.

Smo majhen narod, naravnih danosti za obstoj pa imamo veliko. Zakaj ne bi dodelili ljudem zemljo za pridelovanje ekološke hrane. Te primanjkuje. Za vzor si lahko vzamemo tudi Italijo – Julijsko Krajino, Lombardijo in tudi druge pokrajine, kjer skoraj ni hiše, ki ne bi imela doma male obrti in skoraj ni koščka neobdelane zemlje. Gre za vprašanje prioritet v proračunih in davčne politike in nenazadnje za organiziranje institucij na regijski ravni, ki bodo pripravljale programe za koriščenje EU sredstev iz kohezijskih skladov.

V reševanje krize se moramo vklopiti na inovativni način. Življenju in preživetju je treba dati človeški smisel. S tajkunizacijo dežele smo si naredili medvedjo uslugo, saj se je razporedil kapital v finančno negotove in nedonosne posle in narobe strukturirano gospodarstvo je sedaj dejstvo. Tujci odpirajo enormne giga markete, v katerih prodajajo svojo poceni ekološko sporno prehrano. Trgovine dajemo v roke tujcem, da prviligirajo prodajo svojih izdelkov. Mali trgovci so morali zapreti svoje prodajalne, ker so jih veleblagovnice uničile.

Veleblagovnice bodo uničile tudi kooperante, če bodo v rokah tujcev. Veliki so konkurenčni na račun nižjih cen, slabše kakovosti prehrane in narodovega zdravja. Ali sploh obstaja inštitut, ki bi neodvisno od trgovinskih monopolov vršil strožjo in doslednejšo kontrolo prehrambenih artiklov? Ali ne bi lahko imeli v državi še kakšnega Pečjaka, ki bi skrbel za zdravo prehrano državljanov, ali ne bi Lilit iz Maribora lahko še naprej ročno izdeloval čevlje, če ga ne bi prodali tujcu.

Osnovna rdeča nit na področju gospodarskega razvoja in družbene reprodukcije sloni na politiki. Ta se ne more popolnoma umakniti iz gospodarstva in prepustiti delovanje stihiji ali popolnoma prostemu trgu, dokler nekdanja družbena podjetja niso v rokah sposobnih managerjev. Državna intervencija je potrebna.

Mislim, da bi se morali tematike lotevati na bolj parcialne načine, tudi regijsko ter postaviti vprašanja in terjati odgovore od kompetentne strokovne javnosti, saj politika, ki se ukvarja samo s samo seboj, brez neke akcijske platforme ter globalne koncepcije videnja resničnih problemov kako iz krize, ne more dosegati svojega namena za vladanje in ustvarjanje ugodnih pogojev za družbeni razvoj in izhod iz krize. Ukrepi so prepočasni, učinkovitih jih sploh ni.

Ustavna svoboda enakih možnosti na tržišču je ukleščena v interese lobijev, ki bi jih morala politika umirjati z načeli enakosti pogojev avtonomnega podjetništva in svobodne vsestranske ustvarjalnosti.

Sodobna svetovna kriza ima znanstvene, tehnološke, ekonomske, ekološke, kulturne, humanistične in politične razsežnosti. Procesi kažejo na negativne tendence. Potrebni so tudi humanistični odgovori. Pogovarjati se moramo o vseh tistih vprašanjih, ki odpirajo nove probleme v naši družbi in v svetu. Uspešne so samo tiste družbe, ki znajo optimalizirati odnose med svobodnim tekmovanjem ekonomskih subjektov ter političnim in socialnim, torej humanističnim usmerjanjem družbenega razvoja.

Ta razsežnost delovanja pa po mojem mnenju pri naši vladi zaškripala. Ne deluje optimalno, kot bi lahko. Potrebna je ustrezna davčna politika, potrebne so spodbude, ki bodo mobilizirale nosilce novega znanja in znale motivirati in uveljaviti nove dosežke in tehnologije ter izkoristiti potencial svojih ljudi v določenem okolju.

Nujno je potrebno varčevanje in večja skromnost, varčevanje pri nepotrebnih stroških, zmanjševanje števila dragih protokolarnih dogodkov, potrebno je izvesti pozitivno kadrovsko selekcijo, zmanjšati neracionalno administracijo in ojačati tisto, ki bo na regijski ravni skrbela za razvoj. Nujno bi bilo treba sprejeti zakon o obrnjenem dokaznem bremenu pri ugotavljanju izvora premoženja v davčnih postopkih. Finančna policija je zaenkrat nepotrebna, ker država nima potrebnih resursov in finančnih možnosti za njeno postavitev in začetek delovanja.

Če jo bodo iz političnih razlogov ustanovili, bo samo še en organ več, ki ga bo treba plačevati iz davkoplačevalskega denarja in ne bo učinkovit. Državna uprava naj se bolj posveti razvoju gospodarstva in oblikujejo naj se na ravni regij strokovne službe ekspertnih skupin, ki bodo znale angažirati interese uporabnikov in potrošnikov. Politična komunikacija naj bo manj samoljubna, združijo naj se znanje in moči za blagor naroda. Preseči je treba to trdovratno in nemogočo borbo za oblast, star etatistični monopolizem, lobiranje in afirmirati bolj demokratične družbene procese.

www.tatjana-malec.si