Piše: Nina Zofič v Vivi www.viva.si

Kako ujeti čas, ki nam na videz ves čas polzi med prsti? Ali je res treba varčevati z njim, si izboriti dovolj prostega časa in časa zase, da bomo srečni in zadovoljni?

Vsaka izmed dimenzij našega življenja, od družine, odnosov, časa zase, do službe, terja svoj čas. Poskušamo najti idealna razmerja med njimi, iščemo idealno razmerje med delom in prostim časom. Nezadovoljni postajamo, ker nobenemu področju našega življenja nikoli ne moremo posvetiti dovolj časa, ne glede na to, kakšne kompromise sklepamo.

Izgubljamo se pri postavljanju prioritet in težko zavračamo zahteve okolice, izgubljamo pa se tudi v množici receptov, ki nam vsiljujejo nasvete – od tega, čemu nameniti več časa, čemu manj, katerega časa je škoda in katerega bi potrebovali še več. Čas poskušamo zagospodariti in ga učinkovito izrabiti. 

Nič ni težjega kot nič ne početi

Dr. Simon Hajdini, filozof, ki je lansko leto izdal knjigo o lenobi, razmišlja, da prosti čas idealiziramo. "Prostega časa domnevno nikdar ni dovolj, stalno si govorimo, da preveč delamo, da smo preobremenjeni in da nimamo dovolj 'časa zase'. Prosti čas ležernega vegetiranja, dolgočasenja in uživanja v prostem času idealiziramo. A če pogledamo pobliže, ugotovimo, da ta idealna podoba deluje le na daljavo. Deluje le toliko, kolikor dejansko nimamo časa, da bi se dolgočasili. Ko pa ta čislani prazni čas enkrat nastopi, se nemudoma znajdemo v hudi paniki. V hipu ga je treba izkoristiti, izpolniti, zapolniti, tako rekoč zaposliti. Že sama misel na to, da ne bi počeli čisto nič, da bi lenobno vegetirali, nam zbuja tesnobo. Nič težjega kot nič ne početi."

Iščimo ustvarjalni zagon

Dr. Mirjana Ule, predstojnica Centra za socialno psihologijo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, razmišlja,da nam lahko pri odgovoru na vprašanje, čemu bi morali nameniti več časa, pomaga iskanje tistih dejavnosti, ki nas izpolnjujejo. Kleč je v tem, poudarja, dr. Ule, da smo sposobni razlikovati med pomembnim in nepomembnim. »Tu ni vseobsegajočih receptov, ki bi veljali za vse situacije. "Pomembno je tisto, kar nas trajnostno osebnostno in etično krepi ter bogati. Nepomembno pa je vse, kar k temu ne prispeva. Žal je tu kleč, ker se nam marsikdaj zdi kaka stvar nadvse pomembna." To pa pomeni, da smo v skladu s svojim notranjim, nezavednim etičnim kompasom, saj je ta "tisti, ki nas razjeda, če ga izgubimo." In do tega ne vodi lahka pot, ker gre za vzorce, ki so nastajali dolgo časa se utrdili v nezavednem. To zahteva osebnostno in vedenjsko spremembo.

"Bolj bistveno kot to, kakšno je razmerje med delom in prostim časom in časom za sebe kot druge, je iskanje razmerja med tistimi dejavnostmi, kjer se počutimo kot nekakšni avtomati, kjer nismo to, kar (menimo, da) smo in dejavnostmi, kjer se počutimo svobodne, oz. to, kar (menimo, da) smo."In tudi če nam slednje dejavnosti 'vzamejo' več časa, nam predstavljajo zadovoljstvo. "So poklici, ki imajo strogo določen čas in lahko po tem delovnem času povsem pozabimo na delovne obveznosti. So pa drugi poklici, ki jemljejo veliko časa, ki se tudi po formalno zaključenem delavniku ne zaključijo, ki zastavljajo probleme, ki jih nenehno razrešujemo. To so denimo ustvarjalni poklici, ki nudijo tudi obilo zadovoljstva, na primer znanost in umetnost. A za vse poklice velja, če opravljamo delo z notranjim erosom, z ustvarjalnim zagonom, potem nam ni škoda časa za to delo, potem je čas tudi doživljen intenzivno. Če pa nam delo ne pomeni izziva in zadovoljstva, je vedno čas za to delo predolg in iščemo izhode iz njega.«

Katere vrednote živimo?

Ključno vprašanje je, da vemo, katere vrednote so nam pomembne in kaj s časom, ki ga imamo na voljo, počnemo. "Bolj pomembna je kvaliteta kot količina prostega časa, a jasno je, da so nekatere danes favorizirane predstave o tem, kaj je vredno v življenju, npr. biti bolj uspešen, boljši kot drugi za vsako ceno, gledanje le na lastni užitek in zanemarjanje drugih okrog nas ipd. v ostrem nasprotju z doživljanjem kvalitetnega delovnega in prostega časa. Kajti delovni čas tedaj prestavlja čas nenehne tekme s sodelavci, konkurenti, samodokazovanja«, razlaga dr. Uletova. 

"Podobno pa prosti čas pomeni predvsem čas za dokazovanja lastnega prestiža in temu ustrezno potrošnjo. Oboje je ena sama velika duhovna in čustvena izpraznjenost, ki izključuje kakršnokoli kvalitetno časenje. Kvalitetno časenje je vezano predvsem na sožitje s samim seboj in pomembnimi drugimi okrog mene. Takšno časenjeni vezano na bogastvo ali položaj.

Paradoks pa je v tem, da v kapitalizmu po večini ljudje delajo zato, da bi prišli do kvalitetnega prostega časa, vendar ta čas zopet polnijo s potrošniškimi dejavnostmi, tako da zopet nimajo 'časa zase'. Bolj, ko se trudijo za to, da bi imeli kaj prostega časa, več 'delajo', tekajo po trgovinah ali pa bezlajo po netu, tj. manj imajo prostega časa", kritično dr. Uletova.

Polno doživeti čas

"Pomembno je predvsem, da skušamo vsak čas doživeti kar se da polno, a tudi odgovorno, ne v begu pred drugimi in samim seboj. Če bomo uspeli v tem početju, se nam bodo začele 'stvari' kar same zlagati in tako imenovano načrtovanje časa bo le še formalnost. Domneva, da življenje poteka kot nekakšno zastavljanje ciljev in iskanje načinov in sredstev za njihovo uresničevanje," je vprašljiva, trdidr. Uletova. "Mislim, da le majhen del življenja poteka po tem vzorcu, čeprav nam res sodobna družba vsiljuje ta vzorec vsepovsod. Življenje je hočeš nočeš 'anarhično' in nas nenehno preseneča. Mi pa se trudimo,da bi ga nekako obvladali in uredili po kakih svojih 'načrtih'. Ko pa skušamo načrtovati časovne cilje, potem je pomembno, da ščitimo svojo samopodobo, samospoštovanje in dostojanstvo ter dostojanstvo soljudi, s katerimi smo v stiku."

Kako bi radi živeli?