Uganka brez odgovora se mi je razodela kot božanskost v besedi. Vgrajena je v razum delovanja svojih zakonov kot dejstvo, ki ga občutim kot ljubezen, moč, modrost, potrpežljivost in sočutje, skratka kot lastnost, da živim kot misel, ki je del veličastnega načrta višjih ravni.

Rastem iz korena, ki nima korena. Vrelec besed je del valovanja božanskega načrta mogočne reke in me odlaga v vrtince kot del evolucije vsega kar sem in kar bom. Božanskost veletoka ustvarja lastnosti, ki se razvijajo tako, kot zahtevajo sile in cilji tega načrta. Usmerjena je v napor, da svojo vlogo v čolničku mojega življenja, kar najboljše odigra.

Duša je zvesta mojim lastnim silam. V njej se odpira zgodovina odloženega časa na moj čas. Iščem resnico in najdem sebe. Moja smer delovanja je prostor in večnost, ki sega čez rob, brez omejitev.

Ko razrešim problem svojega obstoja, se razrešim sama v sebi. Tudi v oddaljenosti od telesa, ki ni pripravljeno sprejeti v svoje območje nosilcev njegovih bremen, ki se zbirajo kot sence okoli luči. Čim močnejša je luč, tem ostrejša je senca. Če me božanski načrt spreminja v luč v velikem zbiralniku, potem mi je usojeno, da živim svoje astralno telo in da sence ne omejujejo potovanja duha, ki ga je umestila vame božanska raven mentalnega uma iz zapisa preteklosti v zapis prihodnosti.

Čutim, da je obstoj mojega nevidnega telesa zmožen živeti brez substanc materije. Moje fizično telo je le kamen, kamor je veličastni načrt odložil plamen božanskega ognja, esenco, ki je spregovorila kot beseda. Izrazil je svojo voljo moči v meni z iskro in količino svetlobe, ki se je spremenila v človeško bitje in se je mogla izraziti kot človeškost.

Razum se je izuril v samotnem razmišljanju. Boj in kljubovanje sil razceplja snovi, da se upirajo nagonom in zganila se je vest. V votlini, kjer domuje luč, je popotnica obesila čez ramo popotno bisago in beži pred sencami, ki jih s svojo lučjo ni mogla preseči. Postala je del božanske moči, ki se giblje po svojem ustaljenem toku in sestopa na način kot je vstopala. V zemlji, kjer zevajo široke razpoke, je senca zbolela in se izsušila; čista luč raste med zvezde kot dodana vrednost iz velikih obhodov, kjer se ustvarjajo vremenske razmere Univerzuma, ki bodo dovoljevale setev duha.