Povzeto iz knjige Franca Božjaka, Kakšna bo naša prihodnost, Smo pripravljeni...

ALI SE RES NE MORE ZGODITI NIČ PRETRESLJIVEGA
Čakajo nas še najpomembnejši argumenti v kontekstu, ideji - škodi, ki jo povzročamo, če ljudi zelo prepričljivo tolažimo, da se ne bo zgodilo nič takega, kar bi lahko občutno spremenilo pogoje učenja življenja na Zemlji.

Najprej moramo tiste, ki govorijo o hudem in katastrofah še enkrat spomniti, da o prihodnosti Janez Evangelist in tisti, ki so ga, kot smo ga, upam tudi razumeli, niso imeli v mislih kazni ali katastrofe, temveč potrebo po korenitih vsestranskih spremembah. Kakorkoli, Zgoraj so naš kolektivni padec in odmik od začrtane poti že davno predvideli.
Da tako ne gre več naprej, ne le za naš planet bivanja, ampak tudi za človeštvo, živali, rastlinski in mineralni svet, se, čeprav potiho, zavedamo že vsi. O tem ne dvomi nihče.

Če zaradi strahov, skrbi, izgube lagodja v obliki zemeljskih potreb, užitkov žaluje in dvojno trpi le naša duša, to še zdaleč ne velja za duha, vitalnost in našo snovnost, fizično telo. Odreči se nečemu za blagor celote in mnogo bolj osmišljeno plemenito prihodnost, nas lahko le dviguje k zastavljenemu cilju, k vrnitvi Domov kot bitja, prinašalca Ljubezni in Svobode.

Morda smo narobe razumeli in prevedli tudi besedo kazen, podobno kot besedo greh. Beseda kazen bi lahko pomenila le začasen odmik podpore, zaščite, pomoči, navdiha, vodstva, zato da se končno le ozavemo, spreobrnemo in vrnemo na pravo pot, podobno kot v zgodbi o izgubljenem sinu. Kot že omenjeno, nekateri poznavalci in prevajalci grških originalov Svetega pisma celo trdijo, da beseda greh, ni bila v Bibliji nikoli omenjena. Ker ima vsaka grška beseda vsaj nekaj pomenov, bi besedo greh brez občutka "krivde" prevedli v odgovornost in posledice, ki jih zaradi nekega dejanja, besede ali misli nosi vsak sam.

Torej, kaj smo v nekaj zadnjih stavkih hoteli povedati. Prepričani smo, da v mnogih ljudeh, ki hudo nasprotujejo omenjanju povsem možnih in potrebnih sprememb, živi še nekaj strahov pred izgubo varnosti in bonitet, ki bi jim jih prihodnost lahko odnesla skozi potres, delovanje vulkanov, deročo reko, visoko plimo, pobesnele morske valove. Ali, če rečemo še malce drugače, podobno, kot če bi se bali zaspati, da ne bi padli v nič, v morje sanj, teme ali svetlobe, kjer se ne bi zmogli oprijeti za nič snovnega in varnega.

V primeru, da polno živimo moči materializma in se identificiramo s fizično dimenzijo bivanja, potem nas je strah prihodnosti, izgube ugodja, bolečine, trpljenja in smrti.
Podobne duševne vzgibe je mnogim težko skriti, še posebno v trenutku, ko jih povprašamo o mnenju glede prihodnosti. Nemalokrat se med pogovorom odzovejo kar malce agresivno. Da se na Zemlji res ne bo nič posebnega dogajalo, bi se lahko tolažili le v primeru, da ne verjamemo v obstoj in delovanje Stvarnika in mislimo, da Zemlja ter sončni sistem nista živi bitji, ki se sočasno in vzajemno očiščujeta, obnavljata, razvijata že od nekdaj.

Oprostite, toda ponovno se mi poraja vprašanje: "Kaj menite, kdo je ali kdo bo bolj odgovoren za posledice svojega odnosa in prepričanja glede sprememb na Zemlji, če bo do njih res prišlo; tisti, ki so nas na njih pravočasno opozarjali in pripravljali, bodrili, nevsiljivo motivirali vsaj k delni zaščiti, altruizmu, predvsem pa k čim hitrejšim spremembam v razpiranju zavesti in zaupanju v Božjo prisotnost, Pravičnost, ali tisti, ki so nas tolažili, že kar prepričevali, da smo na pravi poti, če že boljše trenutno ni, in da se nam razen sprememb v kolektivni zavesti ne more kaj večjega in hudega pripetiti."

Kot ponavadi in kar je tudi prav, bomo posledice nosili vsi. Tisti, ki so vsaj nekaj postorili in morda niso zmogli, hoteli ali želeli več, in tisti, ki so "v eni noči kar trikrat zaspali", morda celo zatajili Kristusa. Apostoli in učenci pa taki, mar ne, celo danes po dveh tisočletjih.

Najbolj lagodno si je zatiskati oči in ušesa, učiti se skorajda ne zmoremo več, da bi se znali umiriti in slišati notranji glas, se organizirati, se kot skupina podobno mislečih morda skupaj pripravljati, je za samoljubo in samovšečno dušo - individualista, še težje sprejemljivo. Se vam zdi, da kot posameznik res nismo odgovorni za vse, kar se dogaja na Zemlji, z Zemljo in človeštvom? Ali smo dovolj postorili na sebi in izven sebe, četudi redno obiskujemo Sveto Mašo, prejemamo Sveto Obhajilo, pomagamo pomoči potrebnim?

Dovolite, da vas spomnim, da procesi vzroka in posledice Zemlje, človeštva in Božje Milosti ali Pravičnosti tečejo dalje, četudi se izogibate razmišljanju, govorjenju o spremembah na Zemlji, če odlašate s prenovo sebe kot celote, si morebiti le zatiskate oči, se tolažite, sprenevedate.

Torej, na tako velike in pomembne procese, ki se že danes dogajajo na Zemlji in se po vsej verjetnosti morajo zaradi naše kolektivne skrenitve s poti tudi izpeljati do konca, ne moremo več vplivati v tolikšni meri, da bi jih korenito spremenili. Še posebno, če smo prekoračili ločnico še dovoljenega, nekoč dogovorjenega. Lahko jih le malce ublažimo.

Četudi se od tega izoliramo, distanciramo, črtamo iz svojih razmišljanj in pogovorov, misleč, da se nekaj podobnega ravno zato ne bo zgodilo, nismo nikomur v pomoč, in le upamo lahko, da tudi nikomur hudo ne škodimo. Posledice bomo vseeno občutili.

Že dolgo se ni nič tako velikega zgodilo, kot je napovedano v Razodetju. Mimo nas je šlo že mnogo čaš Božje jeze, hudih prerokb, tudi leto 2000, ko smo govorili "mille non piu mille" (tisoč in nič več tisoč), toda če se bo res, ali ko se nam bo nekaj podobnega zgodilo, se nam bo v tej snovni preobleki zgodilo vsaj enkrat. Svetujem, da predvsem zato zavihamo rokave. Kaj in kako bi se lahko dogajalo in kaj lahko vsak v svoji majhnosti postori, pa v naslednjih poglavjih.

Verjamem, da ste mnogi dobili občutek, da v marsičem pretiravamo, toda verjemite, zadevo smo le malce bolj "proučili", kot to izgleda na prvi pogled.

Med branjem naslednjih prevedenih in dopolnjenih poglavij, katerih avtor je Enzo Nastati, se boste povsem verjetno zganili, če ne v hipu, pa šele čez nekaj dni, vsak na svoj način. Le strahu in paniki se ne prepustite, v nasprotnem primeru za nekaj dni prekinite branje. A le za nekaj dni, da se "prebavi", kar ste "zaužili". Potem pa pokončno in svobodno naprej, skozi Milost in Pravičnost, moči Dobrega, Pravega in Resničnega.

SE NADALJUJE

Kakšna bo naša prihodnost, Smo pripravljeni... 11.del