Ali bo zares vsaka tvegana tehnologija dobila zeleno luč zgolj zato, ker nas je vse več?
Klimatologi se še ne morejo poenotiti, ali se bomo „skuhali“ ali „zmrznili“, so si pa enotni, da nas čakajo vse večje pomanjkanje vode, vse večja izguba obdelovalnih površin in vse več izjemnih podnebnih pojavov.

Demografi ugotavljajo, da se število prebivalcev tega planeta vse hitreje povečuje. Trenutno nas je več kot 7 milijard, leta 2050 pa ocenjujejo, da nas bo že 9,4 milijarde. Vendar pa nisem povsem prepričana, da je življenje tako linearno, kot ga poskuša znanost predstaviti. Če bi takšna logika držala, bi nam stroka lahko dokazala, da se bodo miši, ki so se tako močno namnožile pred letom dni, do zdaj že tako razmnožile, da bi že lahko prekrile celoten planet. Pa se to ni zgodilo – na mojem vrtu so se namnožili plazilci in mačke (iz vse soseščine), pa miši in voluharjev naenkrat ni več.

Če v tej smeri razmišljam o našem planetu in če smo mi miši, se mi porodi vprašanje, kdo bodo plazilci v tej zgodbi?

Prebivalstvo kot izgovor za vse
Zdi se, da vse bolj številčno prebivalstvo, ki ga razglašamo za največjo nevarnost na tem planetu, postaja odličen in priročen izgovor za vse več novih tehnologij, ki so za ta planet veliko bolj uničujoče od ljudi, ki ga poseljujejo.

Več ljudi, kot nam razlagajo, pomeni več tveganja za izbruhe različnih epidemij. Zato, denimo, farmacija dobi zeleno luč, da „poenostavi“ postopke priprave in registracije cepiv, obenem pa dobi vnaprejšnji „odpustek“ za grehe zaradi morebitnih napak. S tem pa vsaka „napaka“, ki se lahko ob tem pripeti, v hipu postane orožje za masovno uničevanje.

Pesticidi ne delujejo več. Če jih posujemo preveč, uničijo tudi rastlino, ki jo želimo z njimi zavarovati. Ta težava je bila glavno vodilo multinacionalk, ki so se lotile genskega inženiringa. Kljub uradnim razlagam, kako bodo zmanjšali uporabo pesticidov, je očitni namen dosedanjih patentiranih semen, da jih lahko povečajo. Tudi statistike porabe pesticidov, ki jih izvajajo uradni organi v ZDA, potrjujejo, da genski posevki niso prispevali k manjši uporabi pesticidov. Ravno nasprotno – potrebujejo jih še več od konvencionalnih.

Druga smer razmišljanja pa je takšna: kaj lahko storimo, če dovoljena količina kakšnega pesticida ne doseže več želenega cilja, da bomo te pesticide naredili še bolj ubijalske, ne da bi povečali njihovo količino? Pa smo dobili nanodelce, ki so zakonsko še vedno popolnoma neurejeni, se pa že vtihotapljajo v naša telesa, ne da bi se mi tega sploh zavedali. Seveda nam bodo povedali, da je vse to nujni razvoj, če želimo prehraniti človeštvo.

Toda vsi ti zgoraj navedeni pesticidi so onesnažili našo podtalnico. Kaj bo zdaj naredila znanost, da nas bo rešila? Preprosto, vodo bodo morali industrijsko obdelovati, „da bodo zagotovili našo varnost“. Ker pa to zahteva denar, je najbolje vire dati v uporabljanje dobrim poslovnežem. S temi besedami so nam želeli prodati zamisel o koncesijah na vodne vire, pa sta na srečo zaropotala dva milijona Evropejcev. Kljub temu smo zaradi „razvoja“ vsi pristali na tem, da ima tisto, kar steče iz naših pip, zelo malo skupnega z vodo, kot so jo poznali naši predniki.

In ker nas mora, uboga znanost, vse prehraniti, so se znanstveniki potrudili, da prelisičijo normalni metabolizem narave in ga pospešijo. Ali ste se kdaj vprašali, kaj je to, kar „spodbudi“ prašiča, da se zredi dvakrat hitreje, kot bi se sicer? Kako dosežejo, da solata namesto v 120 dneh zraste v 30 dneh? Vsi ti „dosežki“ bodo na koncu končali v našem telesu. In to, kar so počeli v solati ali v telesu prašiča, bodo nadaljevali tudi v nas. Zato ne preseneča, da so hormoni vse večjega števila ljudi v popolnem razsulu. Danes stežka najdemo osebo, ki bi ji ščitnica delovala normalno. Eni opažajo, da se redijo, drugi, da so utrujeni, tretji čutijo, da imajo vse več „megle v glavi“, … Ali smo res že vsi postali kolateralna škoda napredka, ki je nujen – ker nas je vse več?

Ali smo samo del statistike?
Na koncu zgodbe se nas bo lotila še ena veja znanosti – onkologija. Onkologi nam bodo razložili, da smo preprosto del statistike obolelih za rakom, ki jih je z vsakim dnem vse več. Ponudili nam bodo možnost, da nam ga odrežejo, obsevajo ali zastrupijo … Odvisno od zapletenosti bo vaš rak zdravstveno blagajno izpraznil za 50–100.000 evrov (oglejte si članek, ki smo ga objavili v številki 07/2012), tistim, ki vas rešujejo (zdravnikom in farmaciji) pa bo predstavljal prihodek v enakem znesku. Zakaj bi si torej prizadevali zmanjšati število obolelih, če je to tako donosna veja medicine? Kot vidimo, nenehno celo izvajajo „dejavnosti pospeševanja prodaje“, ko nas poskušajo pridobiti na takšne in drugačne diagnostične preglede, da bi nas lahko čim prej pričeli zdraviti.

Ne razumite me narobe – bolje je, da se raka lotimo v zgodnjih fazah. Kar me moti, je dejstvo, da ni nihče izmed vseh strokovnjakov, ki jih premoremo, povedal niti ene besede o pravi preventivi – kako zmanjšati obremenjenost naše vode, hrane, okolja z rakotvornimi snovmi, da do raka sploh ne bi prišlo.

Sanja Lončar
Vir: www.zazdravje.net