Mati je hodila po peščeni potki med stoletnimi drevesi. Nekaj mesecev je že živela tukaj. Nekdanji strah zarisan v gube na obrazu je izginil, tudi gub je bilo manj, vsaj po opažanju mlajše hčere, ki jo je obiskala nekaj dni nazaj.

Prvi mesec se je mati v tem okrilju templja počutila vsak dan bolje. Potem pa je iznenada neko jutro začutila močan nemir v sebi. Še slabše je bilo, ko se je tega nemira te čustvene razburjenosti močno ustrašila. Takrat je zaznavala morje misli, tudi tiste, ki so bile nekako bolj zakrite, ki so prihajale nekje bolj iz ozadja, ki so ji hotele dajati občutek krivde.

Zapustila je sobo in odšla ven, komaj je hodila imela je občutek, da se bo sesedla. Čustvena bolečina je bila tako močna, da nikakor ni mogla dojeti, da ima lahko neka oblika čustvene bolečine večjo moč kot če imaš zlomljeno roko ali kaj podobnega. Prva oseba, ki je prišla mimo je zaznala njeno stanje in jo vodila do prve klopi, kjer sta sedle.

Mati se je kar zvijala od nemira, ni mogla govoriti, črne more so se zgrnile nad njo. Imela je fiksno idejo, da mora nekoga poškodovati, prepričana je bila že, da je popolnoma znorela. Takrat pa je pričela poslušati glas, ki ji je govoril: samo opazuj, nikar se ne istoveti s tem kar se dogaja v tebi. To nisi ti, to je tvoje orodje oz. tvoj UM, ki nekontrolirano seje morje različnih črnih misli, da bi te ponovno obvladal. Samo opazuj, nekje v tebi je mir, popolni mir, poišči ga in od tam opazuj kaj se dogaja. Vsa ta nesnaga, vse te prikazni strahu ti ne morejo nič, samo opazuj jih in videla boš kako se bodo počasi razblinjale v nič.

Res je po nekem času uspela spet opazovati sebe in usmerjati pozornost v sebe. Kljub temu, da je bila v zadnjih dneh prepričana, da je že dosegla neko višje stanje zavesti, se je med vsem tem dogajanjem zamislila nad sabo. Žena, ki jo je kot je šele zdaj opazila tudi držala za roke ji je govorila naprej: Tvoj umski odpor je glede na leta trpljenja ki so za tabo, veliko močnejši kot pri večini povprečnih ljudi. Minilo je nekaj ur in še vedno sta sedeli tam in pili čaj. Zdaj se je že lahko pogovarjala. Žena ji je še naprej govorila o procesih v telesu.

Zdaj boš potrebovala nekaj dni, da si spet povrneš prejšnje fizično in seveda duhovno stanje. Predvsem počivaj in se fizično ne obremenjuj, telo v takih situacijah izgublja mnogo dragocene energije. Vedi, da se ti ne more nič zgoditi, ti si tista, ki odločaš kaj se dogaja v tebi. Ne glede na, površno gledano, veliko moč tvojega mišljenja, je vse to zgolj prikazen, iluzija, ki se razblini v nič ob tvoji zavestni navzočnosti v tem sedanjem momentu.

Res je trajalo kar nekaj dni, da se je intenzivnost vseh teh črnih misli umirjala. Opazila je tudi, da so se ob fizični aktivnosti tudi misli pojavljale bolj kot ob počivanju. No po mesecu dni pa je bila veliko bolj umirjena kot kdaj koli v svojem življenju. Tudi, če se je v njeni bližini dogajalo karkoli neprijetnega, je z lahkoto ostajala mirna in razsodna. V sebi je čutila moč, ki je sploh ni znala opisati z besedami. Zavedala se je brezkončnih razsežnosti sebe-inteligence, ki je delovala skozi to človeško obliko. V pogovorih z ostalimi, ki so bili sedaj popolnoma drugačne vsebine, je dognala, da je smrt in življenje eno in isto. Joj, ko bi te naše pogovore poslušala pol leta nazaj, prepričana bi bila, da se vam je malo obrnilo je včasih povedala in se smejala.

Ni čudno, da nam ta naša zelenjava in vse ostalo tako uspeva, saj točno vemo da bo tako, v nas ni niti kančka dvoma, nobenih črnih misli, ki bi kakorkoli predrugačile vse te procese.

Meditirala je na terasi, ko jo je poklicala Marjana. Pogledala je in po potki, se je bližala Marjana z mlajšim fantom, mogoče dvajsetih let. Predstavila ju je in mati je v tem živem bitju zaznala toliko strahu...
Na svojo željo je prišel k nam, je rekla Marjana in odšla naprej.

Kolikor je bilo prej v njej trpljenja je bilo zdaj v njej mogočne zavestne navzočnosti in kolikor je prej oddajala trpljenje je zdaj oddajala močno prisotnost zdajšnjega trenutka in mlad fant je že samo s prisotnostjo v njeni bližini začutil to nekaj...