Zanimanje za zbiranje znamk narašča, a bolj kot študentje in srednješolci se za znamke zanimajo predvsem osnovnošolci in starejši ljudje. »Znamke sem začel zbirati v srednji šoli, navdušili so me salezijanci na Gimnaziji v Želimljah (zasebna gimnazija, ki so jo kot prvo šolo v samostojni Sloveniji leta 1991 ustanovili slovenski salezijanci; Gimnazija Želimlje je organizacijska enota Zavoda Svetega Frančiška Saleškega), kjer sem začel študirati,« je zgodbo začel župan občine Vojnik Benedikt Podergajs in nadaljeval: »Znamke smo si izmenjavali z drugimi misijonarji po svetu.

Potem, ko sem ugotovil, da moji otroci tradicije zbiranja znamk ne bodo nadaljevali, sem to za več let prekinil in pred leti spet začel.« Kot je še poudaril, zbira znamke z vsega sveta in jih, z izjemo slovenskih, ne kupuje: »Tisti, ki me dobro poznajo, mi jih bodisi pošiljajo, bodisi prinesejo pisma ali razglednice, da jih nato odlepim. Naša kuhinja je vedno polna dnevnega časopisja in znamk na njih,« je pojasnil in dodal, da ima v svoji zbirki največ znamk iz Vatikana, ki so po njegovem tudi izjemno lepe.

»A čez slovenske jih ni,« je zatrdil Podergajs, ki ima tako vse slovenske znamke od osamosvojitve (ko so začele izhajati) do danes, saj je nanje naročen. »Znamk nimam urejenih po letih, ampak po serijah, in sicer imam po eno od vsake. Viške pošiljam in podarjam drugim, tudi misijonskemu krožku nekje v Trstu, kjer znamke prodajo in denar koristno porabijo,« je še pojasnil Podergajs, ki se danes lahko pohvali s skoraj 30 tisoč zbranimi znamkami z vsega sveta.

Z urejanjem se ukvarja v glavnem ob slabem vremenu. »Urica ali dve ob znamkah me pomirita, ob tem si uredim misli, zato upam, da bom imel v pokoju še več časa za to,« je še dodal Podergajs, ki razmišlja tudi o včlanitvi v kakšno društvo.

Zanimanje narašča
V celjski regiji sta trenutno zelo dejavni dve filatelistični društvi, in sicer celjsko ter žalsko. Celjsko filatelistično društvo naj bi obstajalo že od leta 1921. Bolj dejavno je postalo po letu 1948, vendar ni bilo vedno tako. Z intenzivnejšim delom so člani začeli pred nekaj leti, danes pa je društvo vključeno tudi v Filatelistično zvezo Slovenije. Žalsko filatelistično društvo je mlajše, a eno večjih in najaktivnejših v Sloveniji. Temu botruje skrb njihovih članov za vzgojo podmladka. V ta namen organizirajo različne mladinske krožke, recimo na Osnovni šoli Žalec, ki ga že nekaj let uspešno vodi Anton Četina, in na Osnovni šoli Prebold pod vodstvom Marjana Plavčaka.

»Dejstvo je, da zanimanje za zbiranje znamk narašča. Bolj kot študentje in srednješolci se za znamke zanimajo osnovnošolci in starejši. Sicer pa se za zbiranje znamk odloča tudi vse več upokojencev, bodisi tistih, ki veliko potujejo, bodisi tistih, ki si z zbirateljstvom kmalu po upokojitvi krajšajo čas,« je pojasnil direktor celjske območne enote Pošte Slovenije Štefan Zidanšek. Čeprav znamk ne zbira, kljub vsemu tudi on trdi, da sodijo slovenske znamke, v primerjavi z drugimi evropskimi in celo čezoceanskimi, med najlepše.

670 znamk
Pošta Slovenije je, neupoštevajoč izdajo 30. januarja 2009, do sedaj izdala že 670 znamk, od tega 523 priložnostnih, 139 rednih in 8 osebnih. »Največ je priložnostnih, saj so redne znamke v uporabi dalj časa. Pri teh delamo ponatise že obstoječih motivov,« je pojasnil Zidanšek. Prevladuje tematika s podobami cvetlic in drugih rastlin, med najbolj priljubljenimi pa so znamke z motivom živali, ki so na drugem mestu.

»Med slovenskimi znamkami dosegata na filatelističnem tržišču ta hip najvišjo ceno znamki, ki sta izšli leta 2000. Prva je bila posvečena svetovnemu dnevu okolja, druga pa 150. obletnici prvih meteoroloških opazovanj in meritev v Sloveniji,« je pojasnil Zidanšek in dodal, da je ob nakupu prva stala 90 tolarjev (danes približno 38 centov), druga pa 63 centov. Kataloška cena za vsako od njiju znaša danes kar 30 evrov.

Prva ob neodvisnosti Slovenije
Sicer je prva slovenska znamka v dvomilijonski nakladi izšla 26. junija 1991, dan po razglasitvi neodvisnosti Slovenije. Nominalna vrednost znamke s podobo Plečnikovega parlamenta na zeleni podlagi je znašala pet enot takrat še neimenovane nove slovenske valute. Znamko so tajno natisnili (v tiskarni Delo) in nelegalno izdali. »Izdaja znamke, ki jo je PPT Jugoslavije takrat prepovedala, ni bila usklajena s pravili Svetovne poštne zveze, saj Slovenija še ni bila njena članica,« je pojasnil mag. Bojan Bračič s Pošte Slovenije.

Potem, ko so jo kljub podpori mednarodne javnosti začasno umaknili iz prometa, je bila ponovno v prodaji po 8. oktobru 1991, 26. decembra istega leta pa je izšla znamka z motivom slovenskega grba in datumom izida. V naslednjih letih so se pri izbiri motivov znamk vse bolj usmerjali na tradicionalna slovenska področja kot recimo alpinizem, narava, gobe, ptice, ekologija in kulturne znamenitosti.

Od leta 1992 naprej je Pošta Slovenije izdajala znamke z motivom olimpijskih iger, nogometnih prvenstev, svetovnega pokala v Mariboru, 500-letnice odkritja Amerike, pa tudi rojstnih dni ter drugih obletnic znanih osebnosti iz zgodovine slovenskega naroda; recimo znamke z motivom Antona Martina Slomška, Martina Kogoja, Matije Čopa, Jožeta Pogačnika, Leona Štuklja, Franceta Prešerna, pa tudi Ludwiga van Beethovna in Giuseppeja Tartinija.

Od 18. februarja 1993 do leta 2000 je izhajala serija znamk z motivi slovenske kulturne dediščine, na katerih se nahajajo tradicionalne jedi (na primer slovenska potica), vaške hiše iz Prekmurja, pa velikonočna jajca iz Bele Krajine, klopotec in druge. Med zelo poznane in priljubljene serije znamk sodijo tudi znamke z idrijsko čipko iz let 1996–1997.

250 pobud letno
»Motivi za znamke so odvisni od predlagateljev, ki so lahko posamezniki, društva in razne druge inštitucije. Na osnovi prejetih predlogov nato Komisija za izdajo poštnih vrednotnic pripravi program, ki ga potrdi tudi pristojni minister. Po sprejetem programu pa Pošta pripravi še razpis za oblikovanje znamk, nanj pa se prijavljajo že uveljavljeni, pa tudi novi (predvsem mlajši), oblikovalci,« je pojasnil Bračič in dodal, da se letošnji rok za predloge motivov znamk izteče 28. februarja.

Kot ocenjuje Bračič, dobijo na Pošti vsako leto približno 250 različnih pobud za izdajo znamk. Število oblikovalcev, ki so oblikovali eno ali več do sedaj izdanih znamk Pošte Slovenije, pa presega število trideset. O njihovi prepoznavnosti in kakovosti pa priča tudi nekaj vidnejših uvrstitev celo ob znamkah držav, ki imajo več kot 160-letno tradicijo izdajanja znamk. Tako je bila (po kriterijih WIPE za leto 1995) trinajsttolarska božična znamka Zima avtorice Marlenke Stupica, druga najlepša znamka na svetu.

Leta 1996 izdelana znamka za 65 tolarjev, ki prikazuje reprodukcijo slike Družina Moscon, si je leta 1997 delila četrto mesto na svetu, leta 1998 pa so slovenski znamki Snežnik podelili 28. mednarodna nagrada Asiaga za filatelijo. »Zadnji vidnejši uspeh je dosegla znamka Europa 2006, ki so ji na ocenjevanju v italijanskem Riccioneju podelili veliko nagrado Riccioneja za filatelistično umetnost.

Znamko je na skupno temo izdaj Europa 2006, ki je bila v letu 2006 posvečena integraciji priseljencev, oblikovala Sara Popovič, takrat učenka Osnovne šole Draga Bajca iz Vipave,« je pojasnil Bračič in dodal, da je žirijo navdušila enostavnost in jasnost motiva, s katerim je Sara prikazala, kako mladi gledajo na enega od problemov sodobnega časa.

Barbara Černe

Vir: dobrojutro.net