Piše: Tili Kojić v novi Vivi www.viva.si

Življenjsko moč najdem v naravi in pogumnih ljudeh
Tomo Križnar, človek z neizčrpno energijo, vztrajnostjo, neuklonljivim duhom, polnem življenjskega optimizma, je za marsikoga pravi simbol vitalne energije. Od svetovnega popotnika, ki je na kolesu spoznaval svet in drugačne načine bivanja, do prekaljenega borca za preživetje pozabljenih in zatiranih prvinskih ljudstev v Afriki, je njegovo življenje samo najboljši odgovor, ko se sprašujemo, kje iskati vitalno energijo in kaj je njen pravi smisel.

"Vitalno silo potrebujemo zato, da bomo premagali izginjanje človečnosti, se zoperstavili sivim gospodom, sivim mislim, sivim filozofijam. To življenjsko silo pa lahko najdemo edinole v naravi," pove na začetku pogovora.

Njegov pogled, poln neomajne vere in energija, ki je kar vrela iz njega, ko je pripovedoval o svojih trenutnih projektih, sta naju s fotografinjo povsem prevzela in navdala s toplim občutkom, da meje mogočega lahko premikata tudi človečnost in srčnost, ne samo denar….. dokler na tem planetu živijo takšni ljudje, kot je Tomo.

Kako poteka vaš dan, kaj vas poganja, da zmorete toliko različnih dejavnosti?
Vsak dan tečem, zdaj predvsem v okolici Naklega, saj sem že dva meseca doma. Navadno tečem do Save ali do vznožja Storžiča, po teku pa se izmenično prham z vročo in mrzlo vodo. Tudi če sem na poti, povsod tečem – razen tam, kjer so minska polja (smeh). Tako sem do petih ali šestih popoldan "na fedrih", saj izkoriščam vitalno silo iz sebe in narave, ne pa iz kave, računalnika, avtomobila in drugih "energentov". Najpomembnejša je povezanost z naravo, kajti prav narava nas podpira, tako kot podpira ptice na nebu, oblake, amebe …

Ste jutranji tip in zgodaj vstajate?
Rad grem zgodaj spat, saj so jutra najbolj sveža in polna vitalne energije. Zato ob večerih ne visim na računalniku, ki nam posesa največ vitalne sile. Narava nima alternative. Za ljudi, ki še živijo v stiku z naravo, je to znak, da smo bolni, odtujeni in da nas narava zato kaznuje. To se kaže tudi v tem, da zahodna civilizacija umira zaradi raka in bolezni ožilja, skratka, zaradi bolezni, ki jih v domorodnih kulturah sploh ne poznajo. Imajo le vojne, ki jim jih vsilimo zato, da se pobijajo med seboj – zato da lahko dobimo njihovo naravno bogastvo.

Zdi se, da je kljub razvoju civilizacije sodobna družba nekje zavila iz želene smeri. Kje vidite izhod?
Civilizirani imamo pragmatične cilje, kako pobrati tisto, kar je pod njimi, drugim pa gre le za osnovno preživetje, kot je dostop do vode, do dobre zemlje … Želijo si samo to, da bi njihovi otroci preživeli – ni jim do tega, da bi prišli na Luno ali pa zasedli Afganistan ali Irak. To so naši cilji in cilji Kitajcev, ki so postali še slabši od nas. Kot da smo na Titaniku, naša civilizacija se enako potaplja. Če ne bomo našli vitalne sile, bomo zaradi kolektivne depresije in otopelosti potonili. Vem, da to slabo vpliva na samozavest, nadutost in oholost, vendar nas bosta lastna aroganca in brezbrižnost pokopali. Zahodne kulture se le še omamljajo, zavajajo in preprečujejo, da bi se zavedali realnosti.

Zakaj ste večino svojih dejavnosti usmerili prav na črno celino? Tudi pri nas je veliko težav …
Prav s tem želim dati zgled in povedati, kaj je treba narediti in da je mogoče stvari spremeniti tudi tam, kjer se zdijo nerešljive in so veliko hujše kot pri nas.

Vojno je seveda težko preprečiti, pa tudi ustaviti, saj je bila za elite vedno dobičkonosna …
Ni boljšega kot vojna, saj se tam vrti največ denarja, to pa me spominja na kanibalizem. Na svojih poteh videvam obgrizene, izsesane mrtve ljudi, trupla v različnih fazah razpadanja … Teh prizorov res ni lepo videti. Človek se mora odzvati, saj to ni naravno, čeprav je v nas. Pri tem ima pomembno vlogo lobi, ki podpira nasilje v filmih in deluje v prid nekaterih interesov. Če smo vajeni vsak večer med poročili gledati trupla, sploh več ne pomislimo, da ima vsak mrtev človek nekje družino, to nas ne gane več, ker smo že degenerirani. Ko so Nube prvič videli film Kristusova skušnjava, ki so ga prinesli misijonarji, so se tako vživeli v film, da se umikali v levo in desno, se sklanjali … Mi pa smo že tako otopeli, da ne razlikujemo več med realnostjo in fikcijo.

Kako prebuditi ljudi? Kako je to uspelo oziroma uspeva vam?
Na gala večerji v New Yorku so hollywoodski zvezdniki, kot so George Clooney, Angelina Jolie, Brad Pitt, Mia Farrow, 16.septembra zbrali za naš projekt “oživčenja Darfurja” z mini video kamerami 25 tisoč evrov. S Klemnom Miheličem, ki je prav za to ustanovil novo in čisto posebno humanitarno organizacijo www.hope.si in humanitarnim koordinatorjem darfurskih upornikov Suleimanom Jamousom smo prebudili slavne tako, da smo jih prepričali, da je video nadzor v danih razmerah najbolj učinkovita zaščita nedolžnih žena in otrok. Pri tem je posredovala fundacija Cinema for Peace in njen ustanovitelj Jaka Bizilja, ki je prej kot vsi drugi sposobni razumniki dojel, da je mogoče uporabiti moč cenenih digitalnih medijev za rešitev vseh nas.
Res pa je, da imam tudi nekaj izkušenj, da je najteže sodelovati z menedžerji velikih korporacij.  Pri teh ljudeh imam včasih občutek, da prihajajo iz vesolja in da jih ni rodila ista mama.

Omenili ste grozljive prizore obžrtih trupel. Kaj pa je tisto, kar vas je na vaših poteh najbolj navdušilo?
To so povsod ženske. Ženske, ki so vzele usodo v svoje roke, ki ne čakajo na moške, da bi jim pomagali. Vzele so otroke in živali in zdaj same hodijo po gorah, oazah in posušenih rekah Darfurja. Iščejo hrano in vodo, njihov edini cilje je, da njihovi otroci preživijo. To je prava hollywoodska zgodba, s katero nam je že uspelo vzbuditi zanimanje Mie Farrow. Kljub posilstvom in drugim grozotam te ženske še naprej vztrajajo, četudi so jih možje, bratje in sinovi, ki jih po posilstvu pojmujejo kot onečaščene, nagnali zdoma – verjamejo namreč, da so za posilstvo krive same. Te ponosne ženske neuklonljivega duha pa se borijo do zadnjega, dokler imajo živega enega samega otroka.

Pravite, da je treba znova vzpostaviti naraven odnos. Kje se tega lahko naučimo?
Pri domorodcih, pri staroselskih, pri kulturah, povezanih z naravo. Eden od njih je prav zdaj pri meni doma in od njega se učim.

Kako se njegovo življenje razlikuje od našega?
Živi povsem preprosto. Petkrat na dan moli in se tistih pet minut vsakič koncentrira na najlepše, na najbolj čudovito, na najbolj usmiljeno, na najplemenitejše, na najžlahtnejše, kar si lahko zamisli človek.  Mentalno,  duhovno in srčno se povezuje z najglobljim, najbolj osrednjim,  najbolj zgoščenim kar obstoja v naravi. To je točka ravnotežja in jedro vitalnosti celega vesolja, ki ga je razneslo od potentnosti, da še milijarde let kasneje leti iz nje vse kar je, z fenomenom, ki ga naša zahodna paradigma imenuje Veliki pok. Močan in pogumen je zato, ker se vsak dan petkrat povezuje z osnovno silo narave, ki je silnejša od sile naše največje atomske bombe.  Suleiman Jammous je zdaj star skoraj sedemdeset let, a se ljudožercem še vedno upira iz  ljubezni do svojih ljudi, ki so se zaradi vojne za nafto in vodo znašli na žrtveniku sveta. Niti največji humanisti zahodne kulture, ki pridigajo o morali in drug od drugega prepisujejo knjige o etiki, v resnici pa jim v praksi nobena vrednota več ni sveta, me ne morejo več tako navdihniti in vzpodbuditi.
Če se bomo povezali z bistvom narave, bomo začutili vitalno silo, življenjsko moč in prebrodili blokade, ki nas ovirajo v nadaljevanju naše evolucije.

Za mnoge je vaše stališče preveč revolucionarno …
Nekaterim se zdi celo nevarno, vendar to govorim iz ljubezni. Sedem let sem se vozil s kolesom okrog sveta in se pri tem navadil na vsakršne ljudi. Predvsem pa sem se naučil spoštovati vse, zato spoštujem somalijske pirate, jemenske teroriste, darfurske upornike, tudi afganistanske talibane, s katerimi sem preživel nekaj časa in pri tem spoznal, da so povsem navadni ljudje. Največji problem ne vidim v 11. septembru, ampak v naši demonizacija marginaliziranih ljudstev. Bistvo talibanskega upora ni zatiranje žensk, marveč upor proti naftnim korporacijam zaradi konflikta glede gradnje naftovoda skozi Afganistan. Ker se talibani in poslovneži niso mogli dogovoriti, se nam je vsem zgodila vojna kot nadaljevanje zloglasne gospodarske politike. Terorista moraš poslušati. Terorista je treba vzeti v svoje srce, kot brata, ki se je zanemaril in začutiti zakaj zganja teror. Afganistanci in drugi še vedno izolirani in zapostavljeni ljudje na zemlji, so jezni na nas, ker jim kvarimo otroke z McDonald'som, s Harryjem Potterjem, z nintendom, drogami … V prihodnost vodi vendar več poti ne samo ena. Nikoli ne bomo vsi enako mislili in čutili, že zato ker živimo v različnih naravnih okoljih.

Nekaj časa ste prebili v sudanskem zaporu, kjer je bilo verjetno precej hudo. Kaj vas je držalo pokonci?
Pri izpustitvi mi je pomagalo to, da sem iz nekdanje Jugoslavije, saj je nekaj tamkajšnjih visokih generalov študiralo v Splitu, najverjetneje pa zato, da smo se veliko pogovarjali. Povedal sem jim, da se po Koranu ne obnašajo lepo do svojih žena, da se igrajo kavboje in Indijance, pri čemer najbolj nastradajo ženske. Bremenila sta me moja spletna stran o Nubah in javno priznanje, da je v nubskih gorah potekal enak genocid kot tedaj, ko so iztrebljali Indijance. Vendar sem v isti sapi povedal, da to zdaj počne tudi Azija s podporo Kitajske. To me je rešilo, saj jih nisem obtoževal tako kot drugi aktivisti, ki za vse krivijo Arabce, sicer bi me najbrž ubili. Toliko sem bil pošten, da sem najprej obtožil "svoje", ki so si zaradi zlata pokorili Južno Ameriko. Device templja sonca v inkovskem Cuzcu so posiljevali in ubijali v imenu device Marije, kar je bil vrhunec dvoličnosti. S tem živim od jutra do večera, zato sem tako napet.

Kako obvladujete to napetost?
Vse, kar počnem, počnem z namenom, da bi rešil nas in ne njih, kajti oni niso tako zelo ogroženi, in ker so bolj povezani z naravo, imajo večje možnosti za preživetje kot mi. V hribih se razstrupiš in lahko začneš razmišljati o vseh teh stvareh. Pogled in dojemanje očisti tudi post, zato se vsako leto aprila ali maja postim in kakih deset dni pijem samo vodo, jeseni pa nekaj časa jem samo grozdje. Zahodna filozofija tega seveda ne podpira, saj s tem ni mogoče služiti. Če živiš za nekaj več, imaš vitalno silo; to ni mogoče, če se naješ mesa, gledaš filme in se zavališ v posteljo. Treba je biti junak v svojem filmu. Zdi se mi, da današnji mladi nimajo nobene volje in moči več, saj slutijo, da je vse zaprto – in če mladi nimajo moči, ni nikogar, ki bi svet potiskal naprej.

Kakšno je vaše sporočilo mladim?
Sam imam tri otroke: sin je star sedemindvajset let, starejša hči dvaindvajset in mlajša deset let. Starejša otroka sta že popolnoma apatična in nočeta podpirati tega sveta, ne vesta pa, kakšnega je treba graditi. Moja dolžnost je prepričati ljudi, naj se žrtvujejo in gredo v Afriko, kjer bi lahko organizirali proizvodnjo, spodbujali kmetijstvo, učili po vaseh … Tistim pa, ki tega niso zmožni, priporočam, naj gredo in se vsaj razstrelijo na Trgu nebeškega miru v Pekingu. Tako bodo vsaj za trenutek začutili svojega duha in se zavedali dejstva, da so živi.

Na ta poziv se jih verjetno ne odzove prav veliko. Na svojih poteh ste pogosto naleteli na številne ovire, videli ste veliko gorja. Kaj je tisto, kar vas žene naprej, da ne obupate?
Vsak dan znova se moram potruditi, da ne zapadem v obup, kar se hitro zgodi, če se zapustim. Če tri dni ne izvajam joge, ne opravljam dihalnih vaj in začnem živeti tako, kot živi večina ljudi, se tudi mene kmalu poloti kolektivna apatija, ki ji je težko ubežati. Vitalno energijo nam ugaša zavest oziroma razum, saj narava hoče, da smo vseskozi v gibanju, v letu, kot ptice na nebu. Razum je tisti, ki nam kaže obup, zato ga je treba nenehno obvladovati, ga vsak dan posebej premagovati … Naša civilizacija je pred propadom, jaz pa se s tem nočem sprijazniti, zato se proti temu borim z vso svojo vitalno silo. Že moj oče je bil borec. Kot upornik proti fašizmu je bil zaprt v taborišču Dachau, o čemer je pozneje napisal knjigo z naslovom Ne vdaj se, fant. V njej pravi, da taborišča niso preživeli tisti, ki so skrbeli samo zase, marveč tisti, ki so bili solidarni z drugimi in so delali za dobro vse skupine.

To je to za kar skušam navdušiti mlade pod 35 leti, ki jim niso pustili nič od velike požrtije in imajo največjo motivacijo nekaj ukreniti, v svoji novi knjigi Nafta in voda. Nisem prepisoval, ampak sem skušal stopiti v mokasine poslednjih “divjakov” v Afriki, Aziji, Ameriki in Evropi in hoditi z njimi deset let.

Prispevajte za vrtalno napravo, kamere in internet

Tomo Križnar s Klemnom Miheličem in drugimi podporniki dela to, kot pravi sam, kar bi morala početi celotna zahodna civilizacija. Na območje, na katerem je premalo padavin, dobavljajo vrtalne naprave za iskanje vode. “V puščavi je voda, vendar je fosilna in pod tlemi. V Darfurju je največje morje podtalne vode na svetu – in ljudje to vedo.” Tako prebivalcem pomagajo, da bi si lahko sami poiskali fosilno vodo in se ob pomoči moči medijev povezali z ostalim človeštvom. Hkrati si prizadevajo  okrepiti zavedanje o tem, da je globalni terorizem predvsem stranski produkt globalne brezbrižnosti.

Poleg vrtalnih naprav dobavljajo tudi miniaturne videokamere, ki so namenjene ženskam in so tako majhne, da jih lahko skrijejo v svoje odprtine, namen tega pa je zmanjševanje števila posilstev. V nekaterih predelih so s posilstvi sistematično iztrebljali prebivalce posameznih področij. “Poleg kamer dobavljamo tudi majhne prenosne računalnike in satelitske telefone za prenos podatkov. Ljudi je strah in se bojijo, da bi jih odkrili. Zakaj ne bi z vrhunsko tehniko, ki jo uporabljajo vohunske službe, pomagali tudi navadnim ljudem?, pravi Tomo Križnar.

Tili Kojić
Foto: Diana Anđelić

VIVA POZIVA K DOBRODELNOSTI:

Donacije za vrtalno napravo
TRR: 61000-0001846742
Sklic: Vrtalna naprava za Darfur

Donacije za kamere in internet
TRR: 61000-0001966537
Sklic: Internet in kamere za Darfur

Kdo je Tomo Križnar
Že kot študent je v sedemdesetih letih potoval z avtostopom okoli sveta, z motorjem po Afriki, z mopedom po Južni Ameriki. Z oslom, dvema kozama in s štirimi kokošmi prvič pride k Nubam, v težko dostopno osrednjo sudansko provinco Kordofan. Od tam se vrne z neznano tropsko boleznijo, zaradi katere mu zdravniki napovejo le še leto življenja …

Po petih letih dela v Sloveniji leta 1985 razočaran nad propadanjem vsega, v kar je verjel, znova sede na kolo, da bi delal kot prostovoljec v begunskem taborišču v Aziji. Leta 1989 v samozaložbi izda svojo prvo knjigo, kot tudi vse svoje naslednje knjige, tik pred izidom pa je že peta. Posname dokumentarna filma Nuba, čisti ljudje in Nuba, ljudje z druge s strani, s katerima opozarja na dogajanje v Sudanu. Februarja 2006 postane posebni odposlanec Janeza Drnovška za sudanski Darfur, kjer predstavi predlog njegovega mirovnega sporazuma. Križnarja, ki na svojo pest pet mesecev dokumentira vojno in nasilje nad civilnim prebivalstvom, ujame sudanska vojaška varnostna služba ter ga pod obtožbo vohunjenja in lažnega poročanja obsodi na dve leti zapora, vendar ga sudanski diktator po dveh mesecih pomilosti in izžene.

Maja 2008 v sodelovanju z režiserko Majo Weiss predstavi celovečerni dokumentarni film Dar Fur – Vojna za vodo, s katerim skuša opozoriti, da je vojna za kozarec vode zgolj krinka za vojno velikih globalnih sil, katere cilj je nadzor nad nafto. Kot najučinkovitejšo obliko pomoči pred posilstvi kot najzahrbtnejšim orodjem iztrebljanja, prepozna kamere, ki dokumentirajo nasilje nad ženskami in otroki. Od tedaj Križnar zbira sredstva za nakup naprav za iskanje vode in videonadzor.