Dragi otroci, in mladinci, ki ste plesali kolo "Druže Tito mi se ti kunemo" in mu ploskali, ob njegovi smrti leta 1980 pa jokali v Hiši cvetja in za njim žalovali, ali če vas tedaj še ni bilo na svetu - če vas kdo vpraša kdo je bil Tito in modruje, da ni bil Bog, če drugega o njem ne veste, mu lahko odgovorite, da ni bil Bog, ker ni bil večen.

V spomin na Titove čase sem nekoč napisala pesem:
"MENI SE JE NEKEGA DNE RAZODELO"

Spominjam se nekega davnega dne.
Postala sem Titova pionirka.
Mladost je tiho vstopila vame.
Nekaj se je v meni oglasilo:
»Odslej boš Zoja!«
Stric mi je rekel, da se mu ne zdim nič
izjemnega, spremenjena v Zojo.

Stric Stanko, ali sploh veš za kaj gre?
Gre za pogum, žrtvovanje, ideale!
Za najplemenitejša čustva in dejanja.
Ženske bomo inženirke in "samoljotke".
Zemljo kmetom! Otroke v jasli!
To so moji ideali, začrtani prihodnosti.

Stric, zapusti usedline starega življenja.
Zapusti senco tvoje vere tam v cerkvi.
Zelo sem zaskrbljena zate. Vendar odhajam.
Grem nazaj po "štreki" preštevat drogove.
Saj veš kam! V svoj internat grem,
v staro fabriko ob Hublju,
kjer so kapitalisti izkoriščali delavce.

Ali sploh razumeš za kaj gre?
Eno in isto mi govoriš.
Ne vklaplja se, razumi!
Vsega so krivi gospodarji in hlapci.
Jaz in ti nisva ne eno in ne drugo.
Svobodna sva. Rusija je velika dežela.
Ali veš, da smo Jugoslovani Slovani.
Nekdaj si zagovarjal panslavistične ideje.
Verjel si v Cankarja, ki je o tem govoril.
Izneveril si se svojim idejam o slovanstvu.
To pa ti že ne odpustim!

Tam na zahodu vlada ena sama pravičnost.
Na stenah nimajo niti enega samega razpela.
Srp in kladivo krasita hiše in tovarne.
Tam vlada le smehljajoča se harmonija dela,
ki jo spremlja najlepše zborovsko petje na planetu.

Pognala sem se čez prag. Šest kilometrov, peš.
Vztrajno sem preštevala drogove pod tračnicami
in razmišljala o svojem negibnem stricu.
Ajdovščina, Hubelj, gimnazija in internat.
Vse je bilo na starem mestu.
Upravnica Marijanca Šeme mi je rekla:
»Zdravo! Odloži križec,
obesi si na verižico zvezdo, peterokrako.
Veš kdo sem jaz? Jaz sem videla Tita,
živega, tistega pravega od blizu,
ki je govoril našemu ljudstvu
in tudi dotaknila sem se ga.«

Misli so mi uhajale k stricu. Ne razume me.
Stric je po mojem odhodu slonel na vejah
zložene suhljadi pred hišo in mi ni jasno odzdravil
na moj »Zdravo stric!«
Zamomljal je: »Zbogom«.
Kako klavrno je stopal.
Z ramo se je zadel v podboj vrat in se opotekel.
Naslednji teden sem spet prišla domov.
»Ti si na tešče opijanjen otrok«, mi je rekel.
Tvoja pijanost je zlahka pridobljena.
Nisi še doumela, da si otežuješ življenje.
Ne morem ti očitati tvojih drznih lastnosti,
ki jih zahteva prevzgoja današnjega časa,
vendar ostani zvesta tistim vrlinam in naukom,
ki si se jih naučila pred vstopom
v kolektivno internatsko življenje.
Ne pozabi na Boga, molitev in na zakramente.«

Stric, ne izumljaj Boga, ko pa veš,
da je edini in pravični Bog Stalin.
In na mesto dvora in ruskih cerkvá
so postavili Metro v Moskve,
največji in najlepši na svetu.
Ali si slišal stric, za novo himno:
»Svet se trese od Volge do Triglava?«

»Bog pomagaj! Tega pa že ne bom prenašal.
Moj sadež zori v amforah motnega vina,«
je rekel in odšel utrujenih nog kmetovat.

Tja mi seže spomin, v rano mladost.
Spomin na tiste razbeljene čase
ob prebiranju knjige "Kako se je kalilo jeklo".

Takšno otroštvo je vdihnil v nas ta jekleni čas.
Živeti z novimi spodbudami v verodostojni resnici.
Resnici, ki ji je spodletelo. Umrla je v srcih.
Bankrot idej! Prevelika svetloba, ki oslepi!

Dogajalo se je pred davnimi šestdesetimi leti.
Učenki so prepovedali nagovarjati sosedo
z besedo: gospa, učitelja z besedo: gospod.
Prepovedali so ji nositi klobuček zaradi tovarištva.
Prepovedali so ji hoditi v cerkev zardi laži o Bogu.
Prepovedali so ji nositi lakaste čevlja zaradi enakosti.
Prepovedali so ji nositi verižico z božjim križem.
Peterokrake zvezde so sijale s prsi in žarele.

Doma ni bilo več ameriških paketov UNRE.
Vzgojni mladinski centri so dobivali državno pomoč,
da smo preživeli. Prevzgajali so nas po načelu:
»Imej pravo zavest in posluh, dam ti državni kruh!«

Učenka je preživela z ameriško margarino.
Vse je rumenelo od prahu Trumanovih jajc
in sončne svetlobe zmagoslavne svobode.

V skledah ajdovskega internata je blestela belina,
v razredčenem mleku v prahu ameriških krav.
(Yes, tedaj še niso bile nore Yenkijeve krave):

Nato je bilo konec imperialistične pomoči.
Z Vzhoda sta prihajala ruski grah in leča.
Rezilo po suhem grlu opraska in prereže malo
v ustih in večkrat tam doli. Stalin govori:
»Proletarska revolucija ni dogma,
potrebna so dejanja Partije – dejanja ljudi!
Proletarci vseh dežel združite se!
Potrebna je strategija, plima in oseka gibanja.
Taktika. Strateško in taktično vodstvo,
reformizem in revolucionarnost delavski plasti.
»Kdor ni za nas, je proti nam!«

Naseljena sta Goli otok in daljnja Sibirija.
Karel Steiner je bil sedem tisoč dni v Sibriji.
Izveden je ukaz o montaži Dachauskih procesov.
Kriki odmevajo v nebo. Telesa padajo v brezna.
Tista leta niso hlipali samo ljudje,
hlipale so tudi Kajuhove češnje ob Sori.

Pomladi so otroci veselo skakljali bosih nog,
mnogi brez očetov. Nismo vedeli za pregnanstva,
Kočevski rog, Teharje, kraška brezna.
Nisem vedela, da je moj oče Dachauc moral zbežati.
Razglasili so me za siroto. Dali so mi nove čevlje,
prave partizanske gojzarje.

Nato je zmanjkalo kruha in semen.
Zakon je predpisal kmetom obvezno oddajo.
Česar ni bilo, je pobrala država.
……… Za vse žito in krave, o država,
……… bodi kmetom večna slava!

Po radiu Kosmaj sem slišala:
Agitacija in indoktrinacija oplaja naš svet.
Buržoazijo, kulake in trgovce odločno zapret!
Tovariši, proletarci naj bodo vzgled!

Osrednja osebnost v internatu:
Vzgojiteljica Marijanca Šeme, plavolasa
perfekta v škornjih.
Neizpodbitjo je videla in otipala Tita.

Kulturno – vzgojna indoktrinacija:
Kolektivistične ure branja.
Obvezno č'tivo: Taras Bulba.
Lekcija ruščine: Metro v Moskve.
Poezija: Čižik, čižik gde ti bil?
Boris Krasovski: Izgovori trdi »l«.
Fizika: Atomska bomba (Kalin).
Petje: Volga, Volga mat rodnaja,
Volga ruskaja rjeka … (Kalinova).
Dekletom so starši dajali ime Rodnaja.
Slovenski film: Na svoji zemlji, svoji gospodar.
Ruski filmi (obvezen ogled in obnova):
Kamniti cvet, Zoja Komsomolska (mesto
Komsomolsk v Čečenji je bilo do tal porušeno
leta, ki 2000 se mu piše),
Mesojede rasline,
Ivan Vladimirovič Mičurin, ruski botanik –
z juga se preselijo na sever cvetoči gaji in
vzgojijo cvetoča kolhozna jabolka.

Kmet se obrne k boljševiški partiji
(perioda štirih Dum, zlitje kmetov v
revolucionarni hudournik proletariata,
Josip Visarijonovič Đzugašvili Stalin
iz Georgije: Smrt imperializmu!
Temelji leninizma. Slovenski Agitrop:
Kulturna revolucija in Požgana trava
Pesnik Dane Zajc se opeče.

Duša komunicira z svojetsko revolucijo.
Kako postati jadralka…letalka…
Narodna junkainja….
Ideal: »Umreti, za kar je umrla Zoja Komsomolska.
Ideologi imajo dobro hrano in spolne užitke.
Sinovi imajo demokracijo in tranzicijo.

Politična vzgoja: Zdrav duh v zdravem telesu!
Jadralski tečaj za dijake v Šturjah.
Spuščanje vrabcev s polic (Ajdovščina).
Vstajanje ob petih. Budnica!

Jutranja krepitev pljuč:
Smrt fašizmu – svobodo narodu!
Papež lopov – Pella tat!
Delu čast in oblast!
Manifest dijakov z baklami (konzervna pločevinka,
žaganje napito z rusko nafto).

Udarniško delo na požgani hiši in šoli.
V Dobravljah so partizani imeli vskladiščeno municijo.
Nemci so požgali domačijo 23. septembra 1943.
Obnova osnovne šole v Dobravljah – dodeljena sem
v pomoč mamini sestrični, partizanki, gledališki igralki
Emi Starčevi (njen portret slikarja Božidarja Jakca
visi v Galeriji na Kostanjevici).

Gradnja kulturnega doma v Ajdovščini,
pogozdovanje slovenskih gozdov
(gozd se po šestdesetih letih vrača Rimsko katoliški cerkvi).
Recite nam pionirjem: Hvala!

Likovni pouk
Risanje titovk na glavah partizanskih mater in AFŽ-jevk,
peterokratih zvezd, srpov in kladiv. Risanje čete Zmagoslavnega Marša na Trst.
Risanje partizanskih grobov
(o drugih tedaj še nismo vedeli).

O, kako zmagoslavna je bila moja svoboda postati
Titova pionirka!

Regratov mleček je učenko vzgojil in nahranil.
Lučka moje svetle svobode na nato ugasnila.

Meni se je nekega lepega dne razodelo:
Nič več delu čast,
le tatovom delavcev oblast!

[ Odgovori na to | # ]