Piše: Vesna V. Godina v novi Vivi www.viva.si

Ko smo zadnjič spregovorili o odnosu g. Drnovška do njegovega zdravja in bolezni, sem omenila, da gre med njim in zdravniki v resnici za veliko več kot zgolj za nesoglasje okrog tega, kaj naj počne predsednik države in česa ne. Ta "veliko več" se navezuje na dejstvo, da so pogledi in razumevanja sodobne znanosti, s tem pa tudi zdajšnje medicine, prostorsko in zgodovinsko določeni. To ne pomeni ne le tega, da se skozi zgodovino spreminjajo in da se razlikujejo od kulture do kulture, temveč nekaj znatno radikalnejšega: da to, o čemer medicina meni, da je objektivno točno, objektivno res, sploh ni nujno res. In točno. To ima seveda ključne posledice za razumevanje bolnikovega zdravja in bolezni.

Evropocentrizem in relativizem
Težava današnje medicine je torej v resnici enaka težavam vseh sodobnih znanosti. Strokovno tej reči pravimo evropocentrizem in neupoštevanje kulturnega relativizma. Evropocentrizem pomeni, da na obravnavan problem gledamo z zornega kota Evrope ter samo in zgolj s tega zornega kota. Samo ta zorni kot je pravilen. Samo ta zorni kot je tudi upoštevan. Stvari so takšne, kot se zdijo ljudem v Evropi. Samo to je prav. Samo to je res. Takšna drža je zahodnjakom tako domača, da se jim z njo ne zdi prav nič narobe. Seveda je pravilen življenjski slog zahodnjakov in ne življenjski slog drugih narodov in kultur, denimo islamske. In seveda je razvoj, kakršnega poznajo zahodne družbe, edini pravi. To je način, ki ga morajo privzeti tudi druge družbe, saj to zanje pomeni napredek, razvoj. To so argumenti za vojno v Iraku. In to so navsezadnje argumenti za reforme v Sloveniji. Treba je postati tak, kot je Zahod. Tak, kot je Amerika. To je edina prava pot. Ali celo več: to je edina pot.

Drugi problem je povezan z neupoštevanjem relativizma. Relativizma v smislu zavedanja, da so tudi druge oblike življenja in bivanja enako ustrezne kot naše, zahodne. Da tudi nezahodnjaki živijo prav. Da jim nič ne manjka. Da so enako vedni, kot smo mi. Da premorejo znanja in tehnike, ki jih mi ne poznamo, a so lahko enako uspešna ali celo uspešnejša od tistih, ki jih v posameznih situacijah uporabljamo zahodnjaki. To velja za vsa področja. Tudi za bolezni in zdravljenje.
Večina zahodnjakov ne razume ne prvega ne drugega. Večina znanosti tudi ne. Zdajšnja medicina je med njimi.

Kaj je kozmologija?
Ena od redkih znanosti, ki se je odrekla tovrstni slepi zaverovanosti v evropski prav, je socialna in kulturna antropologija. Socialni in kulturni antropologi so že pred več kot stoletjem uvideli, da sta evropocentrizem in nerelativizem evropskih znanosti ovira za razumevanje različnih kultur in ljudi, ki so njihovi pripadniki. Ljudje v različnih kulturah namreč živijo v različnih svetovih. Ne objektivno, marveč kulturno, to pa zato, ker vsi pripadniki vseh kultur živimo v simbolnem svetu svoje kulture. Živimo torej v svetu pomenov, ki so značilni za posamezne kulture. Sleherna kultura namreč po svoje opredeli, kaj je svet, kaj je kozmos in kakšne sile ju uravnavajo. Temu pravimo kozmologija. Kozmologije različnih kultur se lahko izredno razlikujejo. Tako v nekaterih kulturah obstajajo reči, ki jih v drugih kulturah ni. Engwura, ki obstaja za aborigine, za nas zahodnjake ne obstaja.

Podobno za nas ne obstajajo couvade, kula, mana in še marsikaj, kar za ljudi drugih kultur obstaja enako resnično kot za nas, denimo, kruh, lepota ali svoboda. Za člana sleherne kulture obstaja samo in zgolj tisto, kar kultura, v kateri je odrasel, opredeljuje kot obstoječe. Za aborigine engwura obstaja zato, ker so odrasli v kulturi, ki jo opredeljuje kot obstoječo. Za nas pa ne.

Toda to še ni vse. Ne samo, da za pripadnike vsake posamezne kulture obstajajo samo in zgolj reči, ki jih kultura opredeljuje kot obstoječe, ampak obstajajo tako in zgolj tako, kot jih kultura opredeljuje, da obstajajo. Ko mi pogledamo belo barvo, je za nas pač bela. Toda to ni nujno res za predstavnike drugih kultur. Vemo, da obstajajo ljudje, denimo Eskimi, ki tam, kjer mi vidimo le eno belo barvo, vidijo več barv. Tega zahodnjaki nikakor ne zmoremo videti. Da bo stvar še hujša, je primerov, ki kažejo, da pripadniki sleherne kulture vidijo svet tak, kot ga opredeljuje njihova kultura, kolikor hočete. Zato se ljudje različnih kultur med seboj razlikujemo veliko bolj, kot se običajno zavedamo zahodnjaki: živimo namreč v različnih kulturnih svetovih, kar najprej pomeni, da za nekatere obstaja nekaj, kar za druge ne obstaja, poleg tega pa to pomeni še to, da stvari obstajaj tako kot kultura, ki ji pripada posameznik, določa, da obstajajo.

Zgodba o vetru
To seveda pomeni, da ljudje različnih kultur ne živimo v istem svetu. Živimo v različnih svetovih. V nekaterih obstaja nekaj, kar v drugih ne obstaja. V nekaterih svetovih sicer obstajajo enake reči, vendar utegnejo obstajati kot povsem različne, saj jih kulture opredeljujejo kot različne. To dejstvo svojim študentom običajno ponazorim z zgodbo o vetru.
Stojimo pod drevesom. Veter zgane vejo. Zdaj vprašam zahodnjaka, kaj se je zgodilo. Povedal bo, da je zapihal veter in zganil vejo. To je slehernemu zahodnjaku povsem jasno. O tem ni dvoma. To je objektivno res. Toda če bi to vprašanje zastavila kakemu nezahodnjaku, bi ponudil povsem drugačno razlago: rekel bi, denimo, da je vejo zganil duh prednikov. Seveda bi zahodnjak zamahnil z roko rekoč, da nima pojma. Da tega ne razume. Saj je bilo očitno, da je vejo zganil veter. To si lahko videl. In veter si lahko čutil. Toda nezahodnjak bo ob tej razlagi dobil zgolj dokaz več, da zahodnjak nima pojma, za kaj gre. Kajti lahko si videl, da je vejo drevesa premaknil duh prednika. In ne samo to. Duha prednika si lahko tudi otipal. Občutil. Nobenega dvoma torej ni, da je vejo zganil duh prednika. In nobenega dvoma ni, da duhovi prednikov obstajajo, saj jih lahko občutimo in vidimo njihovo delovanje.
Kaj nas torej uči zgodba o vetru? Veliko. Za nas tukaj je najpomembnejši nauk ta, da ljudje različnih kultur, tudi kadar imajo opraviti z isto rečjo, te reči ne vidijo nujno enako. Vidijo jo tako, kot njihova kultura opredeljuje, da je. Te definicije pa se utegnejo razlikovati. Zelo razlikovati. Zgodba nas uči, da je to, kar je res za pripadnika ene kulture, neresnica za pripadnika druge kulture. In uči nas, da je isti dokaz - denimo občutenje nečesa, kar je zganilo vejo - za pripadnike ene kulture eno in za pripadnike druge kulture nekaj drugega. Oboji so to občutili. Oboji imajo za svojo trditev tisto, čemur Zahodnjaki pravimo empirični dokaz. Toda ta isti dokaz je v različnih kulturah razumljen kot dokaz za različne reči.

Zahodna znanost pade na izpitu
Zdaj se vprašajmo, katera razlaga premika veje je prava. Katera je resnična? Edini pravilen odgovor je ta, da je za zahodnjaka resnična razlaga o vetru in neresnična tista o duhovih prednikov, za nezahodnjaka pa je prav nasprotno. Oba imata za svojo trditev enak empirični dokaz - izkušnjo nečesa, kar je zganilo vejo. Nobena razlaga ni bolj resnična od druge. Se pa seveda vsakemu od obeh zdi resnična samo njegova razlaga, razlaga drugega pa se mu zdi sporna, napačna. Če hočete znanstveno korektno odgovoriti na vprašanje, kaj je zganilo vejo, morate reči, da ne veste, kaj jo je zganilo. Kajti zahodnjakova razlaga je le ena od številnih možnih.

Evropske znanosti ne poznajo zgodbe o vetru. In je ne razumejo. Kajti zahodne znanosti so del zahodnih kozmologij. Zanje obstaja samo to, kar zahodne kulture opredeljujejo kot obstoječe. In obstaja tako, kot te kulture opredeljujejo kot obstoječe. Znanosti pa imajo v zahodnih kozmologijah še prav posebno funkcijo: funkcijo dokazovanja pravilnosti teh kozmologij. Ali povedano drugače: naloga zahodnih znanosti je dokazovati, da je to, kar zahodne kulture trdijo, da je res, tudi objektivno res. Zato zahodne znanosti premorejo na kupe dokazov o tem, da je razvoj res to, kar zahodnjaki pravijo, da je. Premorejo na kupe dokazov o tem, da je vejo zganil veter. In da je to, kar mi opredeljujemo kot belo, tudi v resnici belo. Ne premorejo pa nobenega dokaza o duhovih prednikov, mani in podobnih rečeh. Ker te reči v zahodnih kulturah pač niso opredeljene kot obstoječe. Še več: ne samo, da ne premorejo teh dokazov, ampak trdijo, da teh dokazov ne more biti. Ker to pač ne obstaja. Saj zahodne kulture pravijo, da ne obstaja.

Toda ker vemo, da obstaja veliko reči, o katerih zahodne kulture trdijo, da ne obstajajo, prej opisana drža znanosti kaže, da je znanost padla na izpitu iz znanstvenosti. Iz več razlogov. Najprej zato, ker se ne zaveda lastne kulturne pogojenosti. Nato pa vsaj še zato, ker pristaja in opravlja funkcijo dogmatskega dokazovanja kulturnih definicij zahodnih kultur. S tem postaja ideologija in preneha biti znanost.

Problem medicine
Za medicino velja vse, kar smo povedali za zahodne znanosti nasploh. Zahodna medicina izhaja iz zahodnega razumevanja tega, kaj je človek. To razumevanje ni objektivno točno. Seveda tudi ni edino razumevanje o človeku in njegovem telesu. In seveda zahodna medicina izhaja iz zahodnega razumevanja tega, kaj je zdravje in kaj je bolezen, kaj je zdravo in kaj bolno telo ter kako ozdraviti bolno telo. Poleg zahodnega razumevanja zdravja, bolezni in postopkov zdravljenja obstajajo še številni drugi načini razumevanja vsega tega. Seveda bo vsak zahodnjak takoj rekel, da so ti drugi načini slabši, manjvredni, nepravilni in neustrezni. Toda to je za zahodnjaka res zato, ker na človeka in njegovo zdravje gleda z vidika zahodnih kultur. Nezahodnjakom bi se iz enakega razloga naše razumevanje in naši postopki zdravljenja zdeli povsem zgrešeni in neustrezni. Ne samo, da bi se jim zdeli. Se jim zdijo. Večina Kitajcev se tako raje odloča za tradicionalne postopke kitajske medicine, saj so zanje pravilnejši in učinkovitejši. Tudi sleherni domorodec bo prej in raje izbral tradicionalne oblike zdravljenja kot zahodne postopke, ki so zanje neustrezni in neučinkoviti.

Zahodna medicina pri tem praviloma zamahne z roko in vso reč razloži kot dokaz o neustreznem znanju ali celo vraževerju Neevropejcev. Toda takšna razlaga ni ustrezna. Najprej zato, ker ne upošteva dejstva kulturne določenosti in torej neobjektivnosti zahodne medicine. In nato zato, ker ne upošteva empirično zbranih podatkov o tem, da so tudi postopki in zdravljenja, ki jih zahodna medicina pojmuje kot neustrezne, ker so pač neskladni z njenim razumevanjem človeka, zdravja in bolezni, lahko učinkoviti. Zelo učinkoviti. Včasih učinkovitejši od postopkov in zdravljenj zahodne medicine. Medicina, ki tega ne priznava, ne dela prav.

Koliko oken ima hiša?
Tako kot nima prav človek, ki na vprašanje, koliko oken ima hiša, odgovori s številom oken, ki jih ima hiša na južni strani. Pri tem pozabi, da ima hiša okna tudi na vseh ostalih straneh: na severu, vzhodu in zahodu. Pravilen odgovor na vprašanje o številu oken mora upoštevati vse poglede, s katerih lahko pogledamo na hišo. Šele takrat lahko ugotovimo, koliko oken ima hiša. Kajti pogled z ene same strani, z ene same pozicije daje napačno sliko.

Te velja tudi za razumevanje človekovega telesa, njegovega zdravja in bolezni. Če na vse to pogledamo zgolj z zornega kota zahodnih kultur, bomo dobili enostransko podobo in zato prišli do samo delno točnega odgovora. Ta odgovor bo hkrati tudi napačen, saj bo izločil vse znanje in védenje o človekovem zdravju in bolezni, do katerih so prišle druge kulture, ki so na te probleme gledale z drugačnih zornih kotov. In zato videle ter našle druge reči, druge odgovore. Kajti tako kot na vprašanje o številu oken pri hiši ni možno dati pravilnega odgovora, če na hišo pogledamo le z enega zornega kota, tudi na vprašanje o zdravljenju posamezne bolezni ni možno dati pravilnega odgovora, če nanj gledamo le z zornega kota zdajšnje zahodne medicine. Tako izgubimo veliko. Preveč. Zlasti če gre za smrtno nevarno bolezen.

Kaj ima vse to opraviti z Livingstonom in g. Drnovškom?
Veliko. Kajti livingstonska terapija v svoje zdravljenje vključuje vse, za kar je znano, da lahko pomaga bolniku z rakom. To pomeni vse, kar ve o zdravljenju sodobna zahodna medicina. A tudi to, kar ta medicina zavrača, pač zato, ker se ne sklada z njeno predstavo o bolezni in zdravju. Livingstonska terapija, tako kot vsa integrativna medicina, poskuša v zdravljenje vključiti vse, za kar se je izkazalo, da človeku lahko pomaga. Tako tisto, kar razume, kot tisto, česar ne razume. Za kar nima razlage. Zato v zdravljenje vključi več empirično preverjenih postopkov. In zato je zdravljenje praviloma učinkovitejše.

Enako je naredil g. Drnovšek. Zato je ravnal prav. Zase. Ker pa je s tem, kar je naredil, obenem razkril meje vednosti zdajšnje zahodne medicine, mu zdravniki te medicine ne stojijo ob strani. Bi mu pa stali ali pa mu nemara stojijo ob strani zdravniki integrativne medicine.

Za konec
Za konec le še opomba: če onkolog reče, da raka ni možno pozdraviti z ustrezno spremenjenim prehranjevanjem in življenjskim slogom, da takšen primer ozdravitve sploh ne obstaja, s tem zanika obstoj g. Peterleta. Jeanny. Zanika obstoj onkologa dr. Kennetha C. Forrorja. In zanika obstoj na tisoče drugih ljudi, ki so si raka pozdravili z znanjem in metodami, ki jih sodobna zahodna medicina zanika zgolj zato, ker jih ne zna razložiti ali ker so v nasprotju z njeno doktrino. Ravna torej dogmatsko. In ne znanstveno.
Zdravnik pomaga. Z vsem, kar učinkuje. Tudi če ne ve, zakaj. Znanstvenik raziskuje. Zlasti tisto, česar ne pozna. In česar ne razume. Ideolog pa slepo zagovarja. Ignorira dokaze.

Trmasto trdi, da ima prav samo on. Čeprav dokazi očitno kažejo drugače.

Zdaj vem, da ideologije ne gre iskati samo v politiki in v nekaterih humanističnih vedah. Vem, da je vsaj toliko ideologije tudi v sodobni medicini. Kjer nemara škodi še bolj kot v politiki: če nam ideologija v politiki slabša življenje, nam ga v medicini lahko celo vzame. Zaradi ideologije v medicini tudi umiramo. Po nepotrebnem.
Zato se mi zdi, da bi moral sleherni zdravnik v sebi razčistiti, kaj hoče biti: ideolog ali znanstvenik in zdravnik. Prvo ga bo vodilo v slepo zaupanje zahodni medicini. Drugo in tretje tudi ven iz nje. V novo. In neznano. Kar utegne bolj in uspešneje reševati življenja bolnikov. Reševati tudi tam, kjer sodobna zahodna medicina trdi, da življenj ni mogoče rešiti. Napačno trdi. Kar se bo dokazalo, če ne prej pa v prihodnosti.

Vesna V. Godina