Piše: Zoran Milivojević v novi Vivi www.viva.si

Zgodba iz ordinacije
Mirjana se je odločila poiskati pomoč, ko si je naposled priznala, da ima težave s alkoholom. Vsakih nekaj mesecev je sledilo obdobje intenzivnega pitja. Takrat je pretrgala stike z zunanjim svetom, se zaprla v stanovanje in večji del dneva pijana spala.

Ni hodila v službo, ni odgovarjala na telefonske klice, niti ni odprla vrat, če je pozvonil zvonec. Mirjana je ženska v zgodnjih štiridesetih letih, poklicno uspešna, vendar s siromašnim zasebnim življenjem. Že sedem let je brez partnerja, nekaj krajših zvez, ki jih je imela v tem obdobju, pa jo je utrdilo v prepričanju, da ljubezni ni mogoče najti.

Živi sama, občasno je v stiku z materjo, medtem ko je vse stike z bratom pretrgala. Med psihoterapijo se je hitro pokazalo, da Mirjana pije zato, da bi otopila čustvo, ki jo kronično muči: osamljenost.

Številni ljudje so prepričani, da so osebe, ki živijo same, osamljeni. Toda to ne drži v celoti. Človek je lahko osamljen tudi takrat, ko ga obdajajo ljudje. Po drugi strani je lahko samota razlog, da se človek počuti zelo prijetno in uživa v samoti. Kaj je torej osamljenost? Kdaj se pojavi to čustvo?

Najpreprostejši odgovor se glasi, da ljudje občutijo osamljenost tedaj, ko niso v družbi osebe, ki je zanje pomembna in na katero so čustveno navezani. Če je tako, se lahko vprašamo, čemu služi to neprijetno čustvo. Osamljenost zaradi svoje neprijetnosti spodbuja ljudi k dejanjem, s katerimi bodo dosegli, da bodo v družbi oseb, na katere so čustveno navezani. Ali z drugimi besedami, osamljenost nas sili k navezovanju stikov z ljudmi, ki so za nas pomembni.

Ljudje smo družabna bitja, drugi ljudje so potrebni za kakovost našega življenja. Številne potrebe izpolnimo samo z drugimi ljudmi, zlasti s tistimi, s katerimi nismo na razdalji in v katerih družbi ne nosimo maske, ampak smo takšni, kot smo v resnici. To so ljudje, ki so nam blizu, ki jim pripadamo in na katere smo čustveno navezani. Lahko bi dejali, da so to ljudje, ki jih imamo tako ali drugače radi.

Vsak človek kdaj občuti osamljenost. Če nekoga ljubimo, vendar te osebe dolgo ni ob nas, se počutimo, kot da nam ta oseba manjka. Včasih nas življenje vrže v položaj, ko nekaj časa nismo v stiku z ljudmi, ki jih imamo radi (na primer med daljšim potovanjem), in takrat čutimo osamljenost. Takšna osamljenost je povsem običajna, situacijska osamljenost.

Težava nastane, če je oseba osamljena dalj časa, če osamljenost postane stalno čustvo. To se zgodi, če izgubimo ljudi, ki so za nas čustveno pomembni, vendar se nam ne uspe povezati z drugimi, novimi ljudmi. Takšna osamljenost je pogosta osnova za nastanek različnih čustvenih težav in motenj, predvsem depresije.

Blokiranje akcije
Osamljenost je koristno čustvo, saj nam sporoča, kdaj potrebujemo druge. Sili nas k delovanju, ki vodi k drugim ljudem. Če je to delovanje uspešno, če pripelje do tega, da smo v družbi ljudi, ki so za nas pomembni, osamljenost izgine. Če bi ljudje prepoznali, da so osamljeni in se prepustili temu čustvu, ki jih usmerja k drugim, bi to čustvo opravilo svojo nalogo in ljudje bi hitro našli družbo, ki jo iščejo.

Toda do težav pride prav zato, ker ljudje ne prepoznajo, da so osamljeni in zato niso zmožni opredeliti svojega problema. Nekateri se sicer zavedajo, da so osamljeni, vendar nekako blokirajo delovanje, h kateremu jih spodbuja osamljenost, delovanje, ki vodi k drugim ljudem.

Napačno razumevanje osamljenosti
Številni ljudje se ne zavedajo, da imajo težave z osamljenostjo, saj jim raven njihove čustvene pismenosti onemogoča, da bi to, kar čutijo, tudi prepoznali. Namesto da bi ozavestili svojo osamljenost, jo potiskajo v nezavedno. Pogosto imajo kako taktiko, ki jim pomaga, da osamljenost iztisnejo iz zavesti s kakšnim prijetnim čustvom, ki je odziv na kaj drugega (ukvarjanje s kariero, ustvarjanjem, športom …).

V takšnih primerih osamljenost postane »zamrznjeno« čustvo, ki ga je občutiti kot blago, vendar nenehno nelagodje v trebuhu ali prsih. Ko človek opazi, da pogosto čuti nelagodje v posameznem delu telesa, se vpraša, kaj je to, kar čuti, ali je izvor nelagodja telesne ali duševne narave. Kakšen pomen človek pripiše temu nelagodju, je odvisno od tega, ali ga pravilno ali napačno »dešifrira« oziroma »bere«.

Človek, ki ni razvil čustvene pismenosti, si takšno nelagodje utegne napačno razlagati. Ker svoj problem napačno opredeli, je razumljivo, da ga tudi rešuje napačno. Eden od značilnih načinov napačnega reševanja nelagodja, ki izhaja iz osamljenosti, je, da ga človek razume kot »lakoto«, kot pomanjkanje hrane. Človek preprosto zazna, da je lačen, da »njegovemu organizmu nekaj manjka«. Tako se namesto k drugim ljudem usmerja k hladilniku in uživanju hrane.

Ko se naje, napetost resda izgine, vendar se zelo hitro znova pojavi. Človek spet občuti lakoto in se spet odpravi k hladilniku; tako se ujame v krog, ki vodi k čezmerni teži. In tako gre vse do takrat, ko prepozna, da je osamljen. Dokler tak človek ne najde osebe, ki je zanj čustveno pomembna, bo čutil nelagodje. Ne glede na to, koliko hrane bi pojedel, nelagodje bi se vedno znova vračalo in se še dodatno krepilo.

Naša Mirjana, ki smo jo omenili v uvodu, se ni zmenila za nelagodje, kadar pa se je okrepilo, ga je razumela kot »napetost« oziroma »živčnost«, ki jo je reševala z uživanjem alkohola. To je nekaj časa učinkovalo, toda ker Mirjana ni našla osebe, ki bi bila zanjo čustveno pomembna, se je osamljenost krepila, zato je potrebovala vse alkohola, s katerim jo je »nevtralizirala«. Vse to je vodilo v pijančevanje.

Sram zaradi osamljenosti
Nekateri ljudje se zavedajo, da so osamljeni, vendar nekako blokirajo iskanje družbe, h kateri jih spodbuja osamljenost. Bržkone glavni razlog za blokiranje akcije je sram, saj se osamljeni ljudje pogosto sramujejo svoje osamljenosti. Ljudje nemalokrat menijo, da je osamljenost dokaz njihove manjvrednosti. Zaradi tega se je sramujejo in jo skrivajo pred drugimi. Njihovo stališče je: »Kaj pa si mislite? Jaz vendar nikogar ne potrebujem!«

Psihoterapevti lahko potrdimo, da večina ljudi, ki imajo resne težave z osamljenostjo, sploh niso videti osamljeni. Prav zaradi sramu nosijo masko, ki zelo dobro prikriva dejstvo, da so osamljeni. Tako lahko ženska v poznih tridesetih letih, ki si obupno želi najti ustreznega partnerja in meni, da se ji izteka biološka ura za rojevanje otrok, s svojimi stališči in videzom vzbuja vtis prezaposlene matere treh otrok, ki je že rahlo utrujena od vsega ter povsem nezainteresirana za spoznavanje in druženje.

To počne zato, ker si misli, da bi drugi, če bi vedeli za njeno osamljenost, o njej mislili slabo, kar bi ji še dodatno zmanjšalo možnosti, da bi si našla primernega partnerja. V resnici s tem sabotira svoj motiv za to, da bi si poiskala partnerja. Oddaja namreč takšne signale, da tudi tisti, ki bi jo radi spoznali in se z njo zbližali, nemudoma razumejo, da pri njej nimajo česa iskati, saj je »zasedena«.

Bežanje v samoto in bežanje pred samoto
Osamljenost je znak, ki nas opozarja, da pogrešamo pomembne druge, in nas usmerja k iskanju njihove družbe. V idealnem primeru bi si morali prisluhniti in upoštevati te signale. Nekateri ljudje se za te signale ne zmenijo, spet drugi se nanje odzivajo pretirano občutljivo. Prvi gredo predaleč od drugih ljudi, spet drugi jim gredo preblizu. Ljudje, ki ne čutijo osamljenosti, so bili pogosto v otroštvu veliko sami.

Normalno je, da vsak otrok trpi, če je osamljen. Zaradi tega si nekateri ustvarijo obrambni mehanizem, češ, drugih ljudi ne potrebujem, s čimer se izognejo kronični osamljenosti. Ker se niso igrali z drugimi otroki, se pomanjkljivo socializirajo in se ne naučijo spretnosti, ki se jih naučimo prav z druženjem. Tako se pozneje v življenju v družbi počutijo nespretni in neuspešni, ni jim prijetno, to pa jim potrjuje, da se velja izogibati ljudem. Tako samota in osamljenost postane njihova usoda.

Druga skrajnost so ljudje, ki so bili v otroštvu nenehno v družbi in se tako preprosto niso naučili biti sami. Zaradi tega je tudi običajno čustvo osamljenosti zanje zelo mučno; takšni ljudje ves čas iščejo družbo drugih, ne da bi se zmenili zanje. Tak človek se odvisniško naveže na svojega ljubezenskega partnerja in ima velike težave, če je sam doma, saj ga pestita veliko nelagodje in osamljenost. Takrat pričakuje od partnerja, da se bo vrnil in bo z njim ter mu s tem pokazal, kako ga ljubi.

Strah pred samoto
Osamljenost je treba razlikovati od strahu pred samoto. Ljudje, ki jih je strah, da bi bili sami, se ne bojijo osamljenosti, marveč neke druge »katastrofe«, za katero so prepričani, da se bo zgodila, če bodo sami in brez tuje pomoči. Tako se ljudje, ki doživljajo napade panike, na vse možne načine izogibajo temu, da bi ostali sami.

Prepričani so, da se jim bo zgodilo kaj hudega, da se ne bodo mogli nadzorovati ali si pomagati, da poleg njih ne bo nikogar, ki bi poklical pomoč ali jih odpeljal k zdravniku. Zaradi tega se jih vsakič, ko so sami, poloti strah, ta strah pa si razlagajo kot paniko. To naposled res utegne povzročiti, da jih zajame panika, kar jih napeljuje k sklepu, da je samota zanje nevarna in da nikakor ne smejo ostati sami.

To je podobno strahu majhnega otroka, ki je ostal samo ali se je izgubil in intuitivno ve, da se ni zmožen kosati z nevarnostmi sveta. Zaradi tega ga strah pred samoto povezuje z odraslo osebo, ki skrbi zanj. Ta separacijski strah je prisoten tudi tedaj, ko otroka učimo, da je že dovolj velik, da lahko spi v svoji sobi.

Osamljenost v zakonu
Nekateri ljudje so osamljeni, čeprav so poročeni. Razlog za to je, da je par zanemaril svoj odnos, ker se je posvetil gradnji hiše ali vzgoji otrok, pri tem pa pozabil, da bi morala biti mož in žena. Ko je hiša zgrajena ali otroci zrastejo, partnerja dojameta, da sta se odtujila, da je na tej čustveni ravni partner postal nekdo, ki je daleč stran. To je dvojni položaj, v katerem na eni ravni pripadata drug drugemu in se čutita povezana, na drugi pa sta si popolna tujca. Takšna odtujitev se razvija več let, vrhunec pa doživi s čustvom osamljenosti.

Odtujenost ni nekaj nepovratnega, marveč nekaj, na kar lahko vplivamo. Človek, ki je osamljen, namesto da bi bil ljubljen, se mora zavedati, da je to razlog za pogovor brez obtoževanja, kajti ko se med dvema pojavi razdalja in to pomeni težavo, se obe strani lahko začneta ukvarjati z reševanjem tega problema. Približevanje je vselej možno, če le obstaja obojestranska želja.

Epidemija osamljenosti
Spremembe, ki so nastale v sodobni družbi, se odražajo tudi v našem individualnem življenju. Sodobni človek je vse bolj obrnjen k sebi, krepi se individualizem, tako da različne vezi, s katerimi je posameznik povezan z drugimi, počasi izgubljajo trdnost ali celo izginjajo. Vse to povzroča, da je v sodobni družbi v vseh generacijah, od mladih do starih, čedalje več ljudi, ki imajo težave z osamljenostjo.

Človeška narava nas navaja k drugim ljudem, družbene okoliščine pa takšno delovanje ovirajo. Zato je zelo pomembno govoriti o osamljenosti ter odpraviti posameznikovo krivdo in odgovornost za osamljenost. Ljudje bi se morali prenehati sramovati osamljenosti in samote.

Dandanes so okoliščine takšne, da ni nihče kriv za svojo osamljenost. Obrnimo se k sočloveku in spregovorimo o svoji osamljenosti. In ne bodimo presenečeni, če bo tudi drugi potrdil, da ga muči ista težava, čeprav si o njem tega sploh ne bi mislili.

Zoran Milivojević, psihoterapevt in seksolog

Težava nastane, če je oseba osamljena dalj časa, če osamljenost postane stalno čustvo.
Nekateri ljudje so osamljeni, čeprav so poročeni.
Odtujenost ni nekaj nepovratnega, marveč nekaj, na kar lahko vplivamo.
Ljudje bi se morali prenehati sramovati osamljenosti in samote.
Obrnimo se k sočloveku in spregovorimo o svoji osamljenosti.