S Caroline Sakai se je pogovarjala Michiko Ishikawa

Združenje za terapijo na področju mišljenja ATFT (The Association for Thought Field Therapy Foundation) je neprofitna članska organizacija, katere prostovoljci nudijo psihološko pomoč ljudem, ki so utrpeli vojne travme in travme povezane z naravnimi katastrofami, genocidom in revščino. Skupina Trauma Relief Teams, ki vključuje psihologe, svetovalce, zdravnike in socialne delavce, se je usposabljala v Callahanovi tehniki terapije s področja mišljenja TFT ( Callahan Technique of Thought Field Therapy).

Pomagali so žrtvam travm v mnogih delih sveta, vključno z New Orleansom in Mississippijem pri posledicah katastrofe, ki jo je povzročil hurikan Katrina; pri velikih poplavah v Tabascu in Chiapasu v Mexicu; ter na Kosovu, v Kongu in Ruandi, kjer so zdravili ljudi, ki so preživeli genocid.

Dr. Caroline Sakai, psihologinja, ki uporablja TFT, in ima sedež na Havajih, je vodila skupino terapevtov, ki so delali z otroki v sirotišnicah v Kigalu, v Ruandi. Ti otroci so preživeli genocid, ki se je leta 1994 zgodil v Ruandi in v katerem je bilo v 100 dneh pomorjenih od 800.000 do enega milijona ljudi. Dr. Sakai je za Share International intervjuvala Michiko Ishikawa.

Share International: Kako ste začeli delati s preživelimi po genocidu v Ruandi?
Caroline Sakai: Ideja se je porodila, ko sem bila v New Orleansu kot del skupine ATFT Foundation Trauma Relief Team, ki je delala s preživelimi po hurikanu Katrina in s prvimi, ki so se odzvali nanj – zdravniki, medicinskimi sestrami, varnostniki, ki so delali s preživelimi. Eden od članov skupine, Paul Oas, psihoterapevt in duhovnik, me je vprašal, če bi lahko delala s preživelimi po genocidu v Ruandi.

Njegova cerkev pomaga podpirati sirotišnico El Shaddai v Kigaliju v Ruandi tako, da poskrbi za njihove osnovne potrebe, kot sta hrana in zavetišče. Pri otrocih je videl učinke travm genocida v obliki motenj posttravmatskega stresa (PTSD): nočne more, spominski prebliski, nespečnost, močenje postelje, depresija, umik in divja jeza. Duhovnik Oas je želel tja pripeljati ekipo za TFT in delati s preživelimi po genocidu. Glede na to, da sem vodila klinično skupino v New Orleansu, me je prosil, če bi lahko to delala tudi v Ruandi.

S. I.: Kaj je edinstvenega v vaši metodi dela s travmami?
C. S.: Terapija na področju mišljenja (TFT) je najbolj učinkovito in najbolj blago zdravljenje travm od vseh, na katere sem naletela. 31 let sem delala kot klinična psihologinja v bolnišnici Kaiser v Honoluluju na Havajih in sem za motnje posttravmatskega stresa uporabljala številne druge, bolj tradicionalne načine zdravljenja. Ti običajno vključujejo določeno mero podoživljanja izkušnje medtem, ko ljudje predelujejo travmo, in močno krepitev občutkov. Za nekatere ljudi je to lahko zastrašujoče in se zato odločijo, da ne bodo nadaljevali z zdravljenjem.

TFT pa ne povzroča veliko podoživljanja izkušenj in žalosti. Obenem pa posameznik to vzame nase, saj gre dejansko za zdravljenje, ki ga ljudje izvajajo na sebi. Iz občutka, da so bili žrtve, so se sposobni zdraviti in pomagati sami sebi. Ko se pojavijo rezultati, ko začnejo avtomatične čustvene reakcije pojemati, ko ni več spominskih prebliskov in nočnih mor, ko se umirijo vsi simptomi PTSD-ja, spoznajo svojo moč, s katero so ozdravili sami sebe.

S. I.: Ali terapija na področju mišljenja (TFT) deluje hitro?
C. S.: Da. V bistvu smo bili osupli nad hitrostjo zdravljenja v Ruandi. Imeli smo le štiri terapevte, bili pa smo soočeni s 400 sirotami sirotišnice El Shaddai. Ugotovili smo, da je bilo od teh 174 takih, ki so preživeli genocid. Glede na vrsto krutosti, ki so jo doživeli, smo predvidevali, da bomo za vsakega otroka porabili vsaj eno uro, če bi z njim delali individualno.

Mislili smo, da bomo potrebovali tri zaporedne dni intenzivnega dela. Dejansko pa se je obrnilo tako, da je bila večina ozdravljenih v 15 - 20 minutah. Naslednja dva dneva smo preverjali, če so se še pojavljale nočne more, če so se vračali spominski prebliski ali druge travme, kajti mnogi od njih so med genocidom doživeli mnogokratne travme.

S. I.: Kakšne so bile nekatere travme, ki so jih doživeli?
C. S.: Lahko so bili priče pomoru njihovih družin, za tem pa so videli ali slišali še druge umore. Ker so imeli lastne izkušnje, so svojo travmo živo podoživljali, ko so slišali poročila o drugih ljudeh. Nekateri med njimi so del peščice preživelih v celi vasi. Doživljajo izgubo mnogih članov njihove skupnosti. Genocid v Ruandi je v smislu travmatskih vplivov toliko hujši, ker ni šlo za poboje s puškami ali topovi nekje v oddaljenih krajih, ampak za ubijanje v neposredni bližini, v glavnem z mačetami. Številne žrtve so bili sosedje, prijatelji in sorodniki hudodelcev.

S. I.: Koliko so stari otroci v sirotišnici?
C. S.: Starost otrok se giblje med 13 in 18 leti, večina jih je sredi najstniških let. Zdravili smo tudi nekaj odraslih iz vasi, njihova starost je različna.

S. I.: Kdo vodi sirotišnico?
C. S.: Sirotišnico El Shaddai je ustvaril Sylvestre Nzitukuze, mladi učitelj in trener. Začel je tako, da je k sebi na dom pripeljal brezdomske otroke s ceste. Ti so bili sirote, ki so se preživljali z drogo in prostitucijo, v resnici žrtve genocida, AIDS-a in revščine. Ko je bilo za Sylvestrov dom že preveč otrok, je začel z El Shaddaijem v starem zapuščenem skladišču.

Pridobil je tudi ruandsko cerkveno kongregacijo, nato pa še Cerkev duhovnika Oasa iz južne Kalifornije. Skupaj delajo, da pomagajo sirotišnici pri pokrivanju najnujnejših stroškov za hrano, vodo, učiteljske plače, vzdrževanje opreme in tako naprej. 

S. I.: Kaj je TFT (terapija na področju mišljenja), ki jo uporabljate za zdravljenje otrok?
C. S.: TFT je samozdravljenje. Zajema meridiane, ki se uporabljajo pri akupunkturi in akupresuri. Zdravljenje vključuje pritiskanje na točke meridianov, gibanje oči in druge dejavnosti, ki aktivirajo različne dele možganov. Tehniko je razvil dr. Roger Callahan, klinični psiholog iz Kalifornije. Odkril jo je leta 1980, še vedno pa nadaljuje z razvijanjem in jo izpopolnjuje.

S. I.: Kako ste začeli delati z otroki v sirotišnici?
C. S.: Najprej smo napravili oceno nekaterih motenj posttravmatskega stresa (PTSD).  Obrazce za oceno PTSD smo prevedli v njihov jezik kinyarwando. Učitelji, kot skrbniki otrok, so pripravili te ocene. Tudi učenci sami so pripravili svoje subjektivne ocene.

Te smo nato primerjali in jih razvrstili glede na ocene. Z otroki z najhujšimi travmami smo delali individualno in intenzivneje. Ker smo bili tam le tri tedne in smo imeli le štiri terapevte, smo z večino otrok delali v majhnih skupinah, potem v večjih, z ostalimi pa v razredu. Z njimi smo šli skozi protokol zdravljenja. Obstajajo različna zdravljenja za različne probleme.

Če se soočajo z PTSD, zdravljenje travme zajema pritiskanje nekaterih točk na meridianih. Bilo je tudi veliko ljudi, ki so imeli opravka z jezo in krivdo. Pri njih smo opravili posebne protokole, ki vključujejo različne točke na meridianih. Pritiskanje je čvrsto, vendar blago, približno 5 - 10 krat, odvisno od protokola.

S. I.: Ali so otroci sami pritiskali na točke meridianov?
C. S.: Pokazali smo jim pritiskanje, naši prevajalci pa so jim pokazali, kako in kje pritiskati. Otroci so se tega hitro naučili. Naj navedem primer. Imeli smo 15-letno dekle, ki je imela v času genocida tri leta. Njena družina se je zatekla v cerkev, ko so hudodelci začeli prihajati in pobijati ljudi.

Deklica je povedala, da ji je oče rekel, naj beži in ne gleda nazaj, pa naj se zgodi karkoli. Začela je teči, kakor hitro je mogla, nato pa je zaslišala, očetove krike in kričanje. Zvenelo je, kot da je nor, kar mu ni bilo podobno. Čeprav se je spomnila, da ji je rekel, naj ne gleda nazaj, se je ozrla, da vidi, zakaj oče še vedno kriči. Skupina ljudi je z mačetami napadala njenega očeta.

Vseh 12 let po tem napadu je dekle imelo spominske prebliske tega prizora. Imela je dnevno moro, v kateri je videla ubijanje svojega očeta, vsako noč pa je imela nočno moro o tem ubijanju. Ko smo to predelovali in je pritiskala na različne meridiane, je nenadoma prenehala in se začela smejati. Povedala je, da se lahko spomni, kako se je njen oče igral z njo in da pred tem ni imela nobenih spominov na otroštvo. Genocid je bil tako v ospredju njenega spomina, da je blokiral vse ostalo. 

Nato sem jo vprašala, kaj je čutila, ko je spet razmišljala o tem, kar se je zgodilo v cerkvi. Prevajalec, ki je bil duhovnik, me je omahljivo pogledal v smislu: »Zakaj jo spet spominjate na to, če ji že gre dobro?« Ampak mi potrebujemo celotno zdravljenje. Dekle je začelo jokati in se spominjati, kako so pobijali tudi druge ljudi. V spomin je priklicala, kako sta ona in še en otrok, ki je preživel, pobegnila, in spoznala je, da ji je oče rešil življenje, s tem, kar je počel, da bi nase usmeril pozornost hudodelcev. Jokala je, ko se je spominjala različnih prizorov. 

Nadaljevali smo še s predelovanjem njenih drugih travmatičnih dogodkov in po približno 15 - 20 minutah se je začela smejati. Vprašali smo jo, kaj je prišlo na površje in govorila je o svojem očetu. Njena mati ni hotela, da bi jedli zelo sladko sadje, ker to ni bilo dobro za otroške zobe. Toda njen oče je v žepih pretihotapil sadje domov in ga dal otrokom, ko mati ni videla. Iz srca se je smejala in mi smo se smejali z njo.

Potem sem jo vprašala, kaj se zdaj pojavi, če pomisli na dogajanje v cerkvi? Pomislila je in brez solza v očeh dejala: »Še vedno se tega lahko spominjam, toda zdaj se zdi kot oddaljen spomin, kot da je 12 let od tedaj …« Začela je govoriti o drugih prijetnih spominih. Kmalu zatem smo končali s seanso za tisti dan in se dogovorili, da se vidimo naslednjega dne. Ko je prišla naslednji dan, je bila videti veliko bolj vedra. Povedala nam je, da prvič ni imela nočnih mor in da je lahko dobro spala. Začela je pripovedovati o  mnogo bolj veselih spominih.

S. I.: Ta zgodba vas še vedno gane, ko govorite o njej. 
C. S.: Da. Bilo je zelo ganljivo. Ljudje iz Ruande so nas zelo ganili pa tudi njihova želja, da bi lahko dali kaj v zameno in izkazali zahvalo. Bili so izjemno vzdržljivi, imeli so izjemno veliko sposobnost odpuščanja ter sposobnost doživljati in izražati svoje veselje do življenja.

En primer je bil starejši gospod iz vasi. Gledal nas je pri delu in vprašal, če bi lahko delali tudi z njim. Prisiljen je bil gledati pokol svoje žene in otrok ter drugih vaščanov. Nato so se hudodelci z mačetami lotili tudi njega. Dvanajst let pozneje smo lahko še vedno videli ogromne brazgotine na njegovem vratu in glavi. Bil je čudež, da je uspel preživeti. Rane so se zacelile, toda velike brazgotine so ostale.

Povedal je, da ima ves čas spominske prebliske in nočne more. Z njim smo delali po metodi TFT. Naslednji dan je prišel nazaj in povedal, da je prvič po 12 letih dobro spal brez nočnih mor. Vprašal je, če bi mu lahko pomagali pri vrtoglavici, zaradi katere je pogosto padel.

Razmišljali smo, da bi verjetno potreboval kakšno zdravniško ali nevrološko pomoč, toda očitno je bilo, da vaščani nimajo kaj prida dostopa do zdravniške oskrbe in ne denarja, da bi jo plačali. Tako smo razmišljali, da bi poskusili z diagnostično ravnijo TFT-ja, ki omogoča individualizirano zdravljenje. Večina zdravljenj, ki smo jih opravili v Ruandi, je temeljila na standardnih praksah iz knjige Tapping the Healer Within (Trepljanje notranjega zdravitelja) Rogerja Callahana.

S. I.: Ali ta standardna zdravljenja delujejo pri večini ljudi?
C. S.: Da, za travme. Bilo je le nekaj takih, ki so imeli nenavadne simptome in smo morali uporabiti diagnostično zdravljenje. Ko smo pri tem gospodu opravili diagnostično zdravljenje, da bi mu pomagali pri njegovi vrtoglavici, se je ta sprehodil in rekel: »Ne vrti se mi več.«

Bili smo nekoliko zbegani in smo si mislili, da je bila vrtoglavica morda povezana s travmo. Videli smo veliko simptomov, ki so dejansko sekundarni simptomi travme. Tudi če so fizične poškodbe pozdravljene, lahko ostanejo simptomi, ki so povezani s travmo, kot na primer depresija ali kronična bolečina.

Naslednji dan se je gospod vrnil in poročal, da nima več vrtoglavice, ne spominskih prebliskov in ne nočnih mor. O tem je povedal vsem v vasi in približno 30 vaščanov mu je sledilo v El Shaddai, kjer so prosili za terapijo TFT, ki je njemu pomagala.

Ob koncu tedna je prišel na velikonočno nedeljsko mašo v El Shaddai. Na koncu je vstal in dejal, da se zdaj prvič po 12 letih počuti dobro. Dodal je, da želi to vrniti tako, da bo v svoj skromni dom vzel tri ali štiri sirote. Bilo je zelo ganljivo.

S. I.: Težko je verjeti, da je mogoče tako globoke travme izbrisati v tako kratkem času s tako preprosto metodo. Se travme vrnejo?
C. S.: Večina travm in fobij se ne vrne. Možne so izjeme, če zdravljenje ni celotno. Je pa tudi nekaj drugih stanj, ki se lahko vrnejo kot na primer panika, obsesivno/prisilno vedenje in kronična bolečina. Lahko pa gre za druge učinke kot na primer toksine, ki lahko ponovno sprožijo simptome. Obstajajo načini, kako jih ugotoviti in tudi zdraviti.

S. I.: Zdravili ste vseh 400 otrok in ostale lokalne prebivalce v Kigaliju v Ruandi?
C. S.: Da, v El Shaddaiju smo bili dva tedna. Preden smo odšli, smo nato en teden usposabljali medicinske sestre, učitelje, duhovnike in ostale člane cerkve v metodi TFT.

S. I.: Če prav razumem, ste se leto za tem vrnili.
C. S.: Naslednje leto smo šli tja na obletnico genocida. Namenoma smo šli ob najslabšem možnem času glede simptomov, ker smo se želeli lotiti vračajočih se simptomov ali ostankov simptomov. Ves narod je žaloval. Genocida so se spominjali z upanjem in ciljem, da se to nikoli več ne zgodi. Vso pozornost so usmerili v to in v tem času niso peli in plesali. 

Ko smo opravili pregled pri otrocih smo bili nekoliko presenečeni, ko smo videli, da niso kazali znakov PTSD. Ko smo spraševali otroke in učitelje, smo odkrili zakaj. Zdravili so sami sebe, ker so poznali metodo samozdravljenja. Učitelji so bili sposobni zdraviti otroke in jih spominjati na zdravljenje.

Nekateri otroci so povedali, da ko se je začela obletnica genocida in so začeli razmišljati o tem, so se jim začele pojavljati slabe sanje. Vendar so lahko preprosto vstali in začeli pritiskati točke na meridianih. Ko je en otrok začel pritiskati na točke, je kmalu to počelo sedem ali osem otrok skupaj. Povedali so, da zato niso imeli težav, ko smo jih videli.

S. I.: Ali se je pomembno spominjati travme, da bi lahko delali to terapijo?
C. S.: Da. Potrebno je. To je miselno polje, fokus misli na travmi. Zato se morajo učenci osredotočiti na travmatični prizor in morajo misliti nanj, medtem ko pritiskajo na točke, da bi opravili s travmo.

S. I.: Ali se na travmo osredotočajo le nekaj minut, toliko da uporabite terapijo?
C. S.: Da. Ko se med terapijo osredotočajo na travmatični dogodek, se zdi, da vpliv travme pojenjuje. Pogosto ljudje rečejo: »Še vedno se tega lahko spomnim, toda ni živo. Zdi se kot bled, oddaljen spomin.« Zdi se tudi, da delo na meridianih zmanjša psihološke simptome čustvenih odzivov. To ljudem omogoča, da veliko lažje jasno mislijo in drugače predelajo stvari, ker je naša perspektiva drugačna, ko smo preplavljeni s čustvi.

S. I.: Ko ste se leto pozneje vrnili, kako so se otroci spremenili?
C. S.: Bilo je osupljivo. Resnično so se preobrazili. Učitelji so poročali, da so povečali samospoštovanje in občutek lastne vrednosti. Mnogi, ki so se počutili žrtve in so imeli občutek brezupa, so zdaj imeli upanje in več upoštevanja v svoji okolici.

Očistili so okolico sirotišnice in umazanijo po tleh in prosili, da bi zasadili drevesa, rože in zelenjavo. Zadaj za sirotišnico so imeli tudi velike površine zemlje, kjer so gojili zelenjavo, ki so jo začeli pridelovati. Tako so fižolu, rižu in vodi, njihovi običajni prehrani, dodali še zelenjavo. Dejansko so imeli toliko zelenjave, da so je nekaj lahko prodali in tako prehranili vse sirote.

S. I.: Ali so otroci prostovoljno opravljali delo?
C. S.: Po izjavah učiteljev so bili otroci zelo voljni delati. V bistvu so začeli z nekaj projekti. Poleg tega so nekateri otroci, ki so bili depresivni in umaknjeni, postali bolj medsebojno dejavni. Tisti, ki niso nikoli imeli nobene ideje, so prišli z idejami in jih delili z drugimi brez vpliva travmatičnih spominskih prebliskov in nočnih mor, ki so jim povzročale depresijo in zniževale raven delovanja.

Bili so bolj navdušeni, bolj ustvarjalni in bolj samozavestni. Bili so se sposobni bolje osredotočati in mnogi so opravili sprejemne izpite za vpis v redno srednjo šolo. Učitelji so tudi poročali, da se je znatno znižala stopnja borbenega obnašanja in močenja postelj. Mnogo otrok, ki so bili zaradi svoje prizadetosti in jeze umaknjeni in so se izogibali drugih otrok, so bolje shajali z drugimi otroki, se z njimi igrali in se niso jezili.

S. I.: Bi želeli dodati še kakšno misel o vaši izkušnji v Ruandi ?
C. S.: Želeli bi si, da bi lahko več ljudi imelo koristi od tega samozdravljenja. Zelo dobro je bilo zastavljeno z številnimi učitelji in učenci. Pravijo, da bi morala biti terapija TFT na voljo vsem, ki trpijo zaradi genocida in vsem, ki trpijo zaradi hudih travm, tako da bi lahko doživeli olajšanje od travmatičnih simptomov in bi izkusili veselje do  življenja.

Ljudje v Ruandi so to izrazili zelo jasno. Zdravljenje nič ne stane. Številni ljudje iz Ruande so rekli: »Brezplačno je. To lahko delaš sam na sebi.«

To, kar je rekel Sylvestre Nzitukuze, učitelj in trener v El Shaddaiju, je zelo zgovorno: »To je kot uslišana molitev. Te tehnike so otrokom pomagale v njihovem življenju. Osvobodile so jih njihovih travm in tako so njihove oči zdaj uprte v prihodnost.«

Več informacij na: www.atft.org

Michiko Ishikawa je sodelavka revije Share International iz Berkeleya, Kalifornija, ZDA.

Vir: Share - International