V Dnevniku smo sredi februarja 2009 lahko prebrali kratek članek o »nesrečnosti« petka, trinajstega - www.dnevnik.si/novice/kultura

Pišejo, citiram: »da je petek 13. med vraževernimi ljudmi najhujši in najbolj depresiven dan v letu. Zakaj tako? Samo (pra)število 13 je v preteklosti ukoreninjeno kot nesrečno, še večje pa je tveganje, kadar se združi s petkom. Temno stran števil 13 še najbolj natančno pojasnjuje norveška mitologija, ki kot mnoge druge izhaja iz dvanajstih bogov.

Ti so priredili večerjo v Valhali, ki je podobna krščanskemu raju. Na večerji se je pojavil tudi nepovabljen gost Loki, ki mu je uspelo prepričati boga teme, da je usmrtil boga veselja in zadovoljstva. Podoben mit o nastajanju zla, ki sicer ni vezan na to število, so poznali že v antiki: kot Pandorino skrinjico.

Tako v antiki kot v krščanstvu je število 12 vedno predstavljalo ideal (12 bogov Olimpa, 12 apostolov), medtem ko je število 13 bilo zaradi svoje nedeljivosti vedno moteče. Simbolika števila 13 je bila v različnih kulturah in civilizacijah negativna, čeprav obstajajo tudi izjeme.«

Mogoče celo je nekaj na tem, kar je napisano glede simbolike števila 13 v zgornjem članku. Ampak PETEK, TRINAJSTEGA je postal tako zelo negativen po zaslugi nikogar drugega kot Rimskokatoliške cerkve – tako kot praktično večina negativnosti v zadnjih 1800 letih. Namreč, ko so križarski vitezi templjarji - sicer militantni del rimske totalitarne združbe in prvi evropski bančniki po propadu antičnega Rima - postali premočni, prebogati in nekako presamostojni za sveto-očetnega avtokrata, je ta v sodelovanju s svetnimi vladarji, predvsem s francoskim kraljem Filipom IV.

Lepim krvoločno in dokončno padel po templjarjih in jih popolnoma dotolkel. Dan, ko so katoliško - kleriški manipulanti in ljudomrzniki po vsej Evropi začeli z usklajeno akcijo proti templjarjem, je bil PETEK, TRINAJSTEGA, leta 1307. Dejstvo, da se je bogataškim katoliškim "ljubljencem" usode zgodilo nekaj tako grozljivega - praktično vse templjarje so ali sežgali na grmadi, ali kako drugače pobili, njihovo enormno premoženje pa zasegli in to ni naredil nihče drug kot njihovi rimski katoliški gospodarji - se je tako zarezalo v spomin evropskih ljudstev, da je od takrat dalje petek, trinajstega simbol nesreče.

Zanimivo, da je, kot izgleda, "templjarski" posttravmatski šok in strah pred katoliško maščevalnostjo očitno še vedno tako velik, da se še danes ne govori in ne piše o tem.

Zanimivo je tudi dejstvo, da seveda Vatikan ne bi niti približno imel te razdiralne moči, ki jo je demonstriral npr. proti templjarjem in jo na veliko razkazuje zadnjih 1800 let, brez sodelovanja s posvetno državo. Vatikan preko lokalnih cerkvenih izpostav je jezdec, država pa konj, zvesti izvrševalec volje papeškega »nezmotljivega usmerjevalca zemeljske oble«? Npr. tudi cerkvi ljubo "rešitev" judovskega vprašanja sta kar dva papeža prepustila katoliku Hitlerju, berite samo v slovenščino prevedeno knjigo francoskega zgodovinarja Edmonda Parisa "Jezuiti – skrivna vojska papeštva".

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru