Če je čas iluzija našega razuma, potem v Kozmosu obstaja samo ta trenutek in nič drugega. In obstaja težnja, ki spremlja ta trenutek. Namen Stvarnikove samouresničitve. Življenje utira novo resničnost, spočeto z Namenom.

Temeljna zavest Stvarnika, je energija zavesti brezpogojne ljubezni z ustvarjalnim namenom (učinkom). To je energija iz katere je nastal Kozmos. Vse sledi težnji te energije. Ta Težnja je sila Življenja. Sila Življenja je delovanje. Delovanje je evolucija. Cilj je Resničnost tega trenutka. Resničnost v kateri se ustvarjamo je odsev težnje.

Težnja-Delovanje-Resničnost…so lastnosti tega trenutka.

»Jaz sem Težnja (Življenje), Delovanje (Pot) in Resničnost (Resnica)«, je rekel Jezus, ko se je popolnoma uskladil s težnjo svoje Bit-i, Stvarnika, sile Evolucije.

Tudi mi imamo v svoji Bit-i »zapisano« to Težnjo. Imenujem jo »Težnja ljubečega bitja«. Vse ji je podrejeno. Kot zavestna bitja bomo nekoč sami postali Namen.

Težnja izhaja iz moči zavesti in narekuje delovanje, ter resničnost. Jasna in izrazita Težnja=jasno in izrazito delovanje= jasna in izrazita resnica-resničnost.
Težnja ljubečega bitja=delovanje brezpogojne ljubezni=resničnost nebeškega kraljestva.

Izrazitost težnje in evolucija zavesti gresta z roko v roki. Bolj ko se približujemo edinstvenosti in svetosti tega trenutka, bolj izrazita bo Težnja naše temeljne narave »Ljubečega bitja«. Ali obratno, bolj ko bo izrazita Težnja naše temeljne narave »Ljubečega bitja«, bolj bomo prisotni v edinstvenosti in svetosti tega trenutka.

Jasna in izrazita Težnja pomeni dobesedno prisotnost (polne) zavesti v tem trenutku. To moč imajo razsvetljena bitja. So moč Ljubezni, ki se lahko uresničuje samo v tem trenutku. Njim se moč zavesti ne »izgublja« v časovni resničnosti-preteklosti in prihodnosti.

Ego je razpršena zavest naše še evolucijsko neprebujene Bit-i. Kot žarnica v megli, ki nima svoje ostrine. Ta razpršenost ustvarja v našem razumu iluzijo časa. In v časovno resničnost je razpršena tudi naša temeljna Težnja po uresničitvi. Zato se ego uresničuje predvsem v navidezni preteklosti in prihodnosti. Ta trenutek pa je zanj samo seštevek obojega. Simbolično bi lahko rekli da je hudič naš razum, pekel pa iluzija preteklosti in prihodnosti v katero smo ujeti.

Iz vsega tega je nastal tudi popularen zakon privlačnosti, ki sicer res deluje, vendar ne tako kot bi si želel ego. Želje namreč same po sebi nimajo druge moči, kot da ustvarjajo nemoč tega trenutka. Da bi zakon deloval, bi bilo potrebno želje spremeniti v težnjo, to pa je nemogoče iz razloga, ker je težnja že sama po sebi izpolnjena.

Težnja je antilastnost želje. Težnja prihaja skozi evolucijo, želja pa iz razuma. Težnja je lastnost naše Bit-, želje pa so del identitete našega ega. Ego pa ni nor, da bi se odpovedal svojim željam, ker bi se s tem odpovedal sebi.

Zakon privlačnosti bo silovita moč naše Bit-i, v rokah ega pa je le otroška igrača.

Igranje s pojmom zakona privlačnosti je zopet samo poizkus našega ega, da bi potešil našo notranjo težnjo ljubečega bitja. Ravno tako nam ponuja razno učenje duhovnosti (ego-duhovnež). Da bi potešil našo silno lakoto je ustvaril silno duhovno znanost, kar pa nič ne prispeva k sami hitrosti razvoja zavesti. Vsekakor pa prispeva k prijaznejši resničnosti.

Težnja se ne rabi učiti biti težnja, tako kot se Ljubezen ne rabi učiti ljubiti. Učenje je utvara ega. Pričeli bomo več čutiti in se manj učiti.

Blagoslovljeni smo z možnostjo zavestnega pričevanja lastne uresničitve.