Piše: Jože Vetrovec v novih Misterijih www.misteriji.si

Znanje za vstop v območje odličnega telesnega in mentalnega zdravja
Dr. Vanja Grbac Gredelj in njen mož sta v poldrugem letu shujšala za šestdeset kilogramov ob prehranjevanju v coni. A osnov­ni namen njunega prehranjevanja ni bi­lo hujšanje, pri katerem se kilogrami ne vračajo, marveč popolno zdravje; življe­nje, v katerem je jemanje zdravil zmanj­šano ali celo odveč in v katerem prehran­ski dodatki, ki jih vse bolj pre­me­teno po­nuja vse več trgovcev, niso po­trebni. Z eno samo izjemo – ribjega olja.

Zdravnica, avtorica kuharske knjige, ki nas vodi po poti prehranjevanja v coni (v slovenščino je prevedena pod naslovom Kuharica v coni), je pulmologinja, a se je povsem posvetila le širjenju zna­nja o prehrani, katerega tvorec je ameri­ški biokemik dr. Barry Sears. »Nekajkrat sem ga obiskala v ZDA, potem ko sem po naključju prebrala njegovo knjigo Življenje v zoni zdravja.

Takoj mi je bilo jasno, da je cona najbolj zdrav način prehranjevanja in da bi takš­no prehranjevanje lahko odpravilo ast­ma­tične napade pri otrocih, s čimer sem se ukvarjala. Doumela sem, da so doseda­nje teorije o prehranjevanju napačne, saj so diete z veliko ogljikovih hidratov nevarne za večino ljudi, še posebno za tiste z boleznimi srca in ožilja. Jasno je tu­di, da je mogoče s prehranjevanjem v coni ohraniti zdravo srce in ožilje, da je mo­goče doseči normalne vrednosti krv­ne­ga tlaka, sladkorja in holesterola, hkra­ti pa tudi odlično psihično in fizično kon­dicijo …«

Kako deluje hrana v coni, je podrobno opisano v knjigi Življenje v zoni zdravja, ki jo je dr. Barry Sears namenil sprva le kardiologom, a je postala svetovna uspešnica. Vodilni ameriški nutricio­nist, ki ima celo vrsto patentov za izdelovanje zdravil, je vse svoje znanje uperil v svoj lastni problem, kako se izogniti prerani smrti.

Njegov stari oče, oče in vsi trije stri­ci so umrli zaradi srčnega infarkta že pred štiriinpetdesetim letom. Ugotovil je, da – če želi ostati živ – ne bo dovolj sa­mo več gibanja, hujšanje in zdravo pre­hranjevanje, za katero je pač mislil, da je zdravo. Vse to je počel tudi njegov oče, ki je bil vrhunski športnik.

Ko je iskal rešitev, so njegovo pozornost pritegnili kratko delujoči hormoni eikozanoidi. Za njihovo odkritje je bila leta 1982 podeljena Nobelova nagrada za medicino in fiziologijo. Eikozanoidi nadzirajo skoraj vse funkcije telesa. Na­stajanje teh hormonov, pravijo jim tudi superhormoni, pa je odvisno od hrane.

Torej je hrana tista, ki zagotavlja nastajanje superhomonov in s tem odlično zdrav­je, s hrano preko hormonov vplivamo na kardiovaskularni, imunski in druge sisteme, tudi tiste, ki odločajo o te­lesni maščobi oziroma debelosti. Nadzor nad superhormoni torej omogoča nadzor nad vsemi dejavniki človeške fiziologije, tudi nad kardiovaskularnim sistemom.

Dr. Sears je stanje odličnega zdravja poimenoval cona zdravja. Da bi »vstopili« v cono zdravja, moramo jesti hrano, kot je ugotovil, v pravilnem razmerju kalorij iz ogljikovih hidratov, beljako­vin in maščob. V vsakem obroku, in teh naj bi bilo vsaj pet na dan, mora biti 40 % kalorij iz ogljikovih hidratov, 30 % iz be­lja­kovin in 30 % iz maščob.

Takšno razmerje hranil privede do tvor­­jenja superhormonov in do ravno­težja med hormonoma inzulinom in glu­kagonom. In ko je razmerje vzpostavlje­no, ko smo v coni zdravja, kar dosežemo s pravilnim razmerjem med ogljikovimi hidrati, beljakovinami in maščobami, z enakomernim vnosom hrane ves dan, s pravilno izbiro maščob, zmerno dejavnostjo in s tremi grami ribjega olja na dan, imamo vse možnosti, da se imamo najbolje.

Prehranjevanje v coni je priporočljivo za vse ljudi, ki želijo biti vitki in zdravi ter imeti veliko duševne in telesne kon­dicije. Takšno prehranjevanje je nepo­greš­ljivo kot preventiva pred boleznimi in kot zdravilna metoda prehranjeva­nja za vse, ki že imajo kako bolezen. Posebno je priporočljivo tistim, ki imajo v družini kronične bolezni, kot so sladkorna bolezen tipa 2, srčnožilne bolezni, alergije, rak, osteoporoza, pa avtoimunske bolezni, kot so revmatizem in ne­ka­tere vrste alergij.

Z življenjem v coni ze­lo zmanjšamo tveganje, da bi zboleli, za vedno iz­gubimo odvečno maščo­bo, povečamo duševne in telesne sposobnosti, živimo dlje, na stara leta pa smo bolj zdravi in vitalni. Takšno prehranjevanje je primerno za vso družino, za otroke, študente, športnike, bolnike, nosečnice in doječe matere. In kar ni ne­pomembno, primerna je tako za vsejedce kot za vegetarijance in presno­jedce.

Vse to je na sebi in mno­gih ljudeh preizkusila zdra­v­nica dr. Vanja Grbac Gredelj in napisa­la priročnik Hrvatska kuharica u zoni (v slovenskem prevodu Kuharica v coni). V njej niso le recepti in seznami živil, marveč tudi osnovni pojmi o coni. Knjiga sodi med hrvaške uspešnice, natisnili so jo že dvanajstkrat in prodali ka­kih 40.000 izvodov. Zdravnica jo je na­pisala, da bi vedenje o pravilnem pre­hra­njevanju, ki pomeni zdra­v­ljenje in odlično preventivo, doseglo čim več ljudi:

»Kot pulmolog sem se ukvarjala z astmo in kakor hitro sem prebrala Živ­ljenje v zoni,mi je bilo jasno, da takšno prehranjevanje res lahko odpravi celo vrsto vnetij v našem orga­niz­mu. Ta so lah­ko latentna, „neti­pična“, jih ne opazi­mo. Lahko trajajo desetletja in povzro­čajo nelagodje, slabo počutje, pomanjkanje energije, a tudi vrsto bolezni, tudi visok tlak in seveda astmo. Prav zaradi astmatikov sem se odločila, da knjigo pre­verim. Astma ne more biti samo za­radi naših genov, to je kronično vnetje in to je bil meni motiv.

Nadzor nad vnetnimi procesi dose­žemo z nadzorom inzulina in nastanka provnetnih eikozanoidov. Ravnovesje provnetnih in protivnetnih eikozanoi­dov dosežemo s hrano v coni, z zmanj­šanjem uživanjem maščobnih kislin omega-6 in povečanjem maščobnih kislin omega-3. Torej z ribjim oljem, ki ga sedaj rafinirajo, da v njem ostanejo le esencialne maščobne kisline, ostalo pa odstranijo. Malo ljudi razume delovanje hormonov in njihovo protivnetno delovanje, saj niti zdravniki ne vedo kaj veliko o hormonih in vnetjih …«

Ob teh spoznanjih ste sami poskusili hranjenje po pravilih cone …
Da. Odločila sem se, da najprej po­sku­sim doma. Z možem sva v poldrugem letu izgubila šestdeset kilogramov. Po pol kilograma na teden. Neopazno. Zanimivo je, da nikdar nisva bila na no­beni dieti in da naju presežek kilogramov ni motil. A to je povsem nepo­memb­no, saj teža ni osrednji namen urejene prehrane.

Kaj je pomembno?
Najpomembnejše je zdravje. Da si uredimo hormone, da ne zbolevamo. Če imamo neuravnotežene hormone, to pa ustvarja način življe­nja, naša prehrana, v kateri je preveč ogljikovih hidratov, in to rafinira­nih, pa premalo sadja in zele­njave. Ljudje se celo bojijo jesti meso, ker je v njem maščoba, a ne jesti maščob je nesmiselno, saj potem nismo povsem zdravi in imamo vse možnosti, da zbolimo. Pomembno je, da je že sama hrana zdravilo in nam pomaga pri številnih boleznih.

Po kolikem času občutimo spremembe?
Verjeli ali ne, prve rezultate hra­nje­nja v coni občutimo že po prvem obro­ku. Po obroku, ki je sestavljen po pravilih cone, nismo ne zaspani in ne lačni že dve uri po obroku.

Je obveznih vseh pet obrokov?
Da. Lahko pa je tudi več manjših.

Kateri je najpomembnejši?
Zajtrk. Ta mora biti enakovreden kosilu.

Sta tudi oba majhna obroka obvezna?
Predvsem tisti pred spanjem, da telesu omogočimo nočno sproščanje hormonov, da ne pademo v hipoglikemijo.

Je treba jesti kako posebno hrano?
Ni pomembno, kaj jemo; jemo pač tisto, kar nam tedaj najbolj prija. A obrok mora biti uravnotežen v razmerju 40 : 30 : 30 … Seveda pa so nekatera hranila bolj in druga manj primerna.

Bi bilo mogoče namesto petih imeti več obrokov?
Važno je obilno zajtrkovati, najkasneje eno uro po prebujenju. Sicer pa bi bilo idealno, da bi dobivali hrano kot intravenozno infuzijo, kapljico po kap­ljico ves dan.

In če nimamo časa za pet obrokov?
Potem imamo vsaj petnajst sekund, da vzamemo ribje olje. Seveda pa to ne pomeni, da smo v coni.

Je smotrno jesti industrijsko pripravlje­no consko hrano?
To je zelo dobrodošlo za ljudi, ki nimajo časa. Je zelo praktično, tako lahko vsekakor pojemo primeren zajtrk, pa seveda je praktično za manjše obroke. V Italiji po licenci dr. Searsa izdelujejo ploščice, ki so za malico ali prigrizek, dobijo se tudi po pravilih cone pripravljene juhe, pa shake in še kaj. Ne gre pre­zreti, da ima isti proizvajalec na voljo tudi molekularno destilirano ribje olje, torej olje, ki je povsem čisto.

Ali lahko tudi grešimo?
Seveda. In se počutimo bedno, kot bi imeli mačka. Toda že prvi naslednji po coni pripravljen obrok nas vrne v cono.

Je hrana v coni vam osebno razen shuj­šanja prinesla še kake koristi?
Imela sem alergije, od rane mladosti sem imela težave s sklepi, bila sem reden pacient na ortopediji. Na fizikalni terapiji sem bila zadnjikrat leta 1999, ko mi je prišla v roke knjiga o coni. Pa sem starejša, ne mlajša, a ne potrebujem nobene pomoči več.

Jemljete pri petinšestdesetih kaka zdra­vila?
Ne. Ne potrebujem ničesar, ne za aler­gijo, ne za bolečine v sklepih, ne za kaj drugega.

Katera zdravila jemlje vaš mož?
Prav nobenih.

Ni imel nikoli nobenih težav?
Imel je vrsto problemov z alergijami, pa z želodcem, saj zvečer ni mogel skoraj nič jesti. Sedaj lahko tudi zvečer je kumare, čebulo … Karkoli hoče.

Katero hrano ste povsem opustili?
Testenin nisem skuhala že deset let, prej pa nam je bila to glavna hrana.

Pojeste kako torto?
Seveda, grešim na več načinov. Ni­sem sužnja neke ideje in nisem v sekti. Pa saj že naslednji obrok v coni popravi greh. Včasih je treba grešiti.

Torej je le hrana tista, ki nam dirigira zdravje?
Ne, pozabljamo, da je pomembna tudi telesna dejavnost. Ne mislim na drage naprave, dvorane, opremo … Gre za čisto navadno hojo. Glavna aktivnost naj bi bila hoja na delovno mesto, hoja do trgovine, torej hoja vsak dan ob vsaki priliki.

Bi lahko rekli, da cona pomlaja?
Da, dobesedno tako. Človek dobi več energije, možgani delajo bolje …

Je pripravljanje hrane v coni komplici­ra­no?
Ne. Tej hrani bi lahko rekli kar zdrava kmečka hrana. V zadnjih desetletjih smo se od enostavne hrane oddaljili. Hrana naših prednikov je bila uravno­ve­šena, nekaterih danes množičnih bo­lezni skorajda ni bilo. In spoznanja dr. Searsa nas tja vračajo.

Elizabeta in Štefan Senčar se hranita po napotkih knjige Kuharica v coni
Navdušena izdala knjigo

Zdravnica je gospe Elizabeti Senčar s Ptuja svetovala, naj si pri odpravi težav z ramenom pomaga s hrano, ki se pripravlja po sistemu »cone«. Odtlej ne le da je rama ne boli več, opustila je tudi tablete za povišan krvni tlak, dobro se počuti in kot diabetik jemlje le še naj­manjši možen odmerek zdravil. Ob hrani, ki jo kuha po navodilih iz knjige Kuharica v coni, napisala jo je reška zdrav­nica dr. Vanja Grbac Gredelj, pa je njen mož shujšal štirinajst kilogramov.

Nav­du­šena, da jima je hrana povsem spremenila življenje, sta knjigo prevedla in jo v svoji tiskarni tudi natisnila. To je nju­na prva knjiga, ki sta jo natisnila, in revi­ja Misteriji vam omogoča, da lahko tudi pridete do nje.

»Knjigo Hrvatska kuharica u zoni sva kupila v Puli. Februarja sva začela jesti in pripravljati hrano po navodilih iz knji­ge in kmalu sva opazila, da se oba počutiva zelo dobro,« pravi gospod Senčar, ki je med našim novembrskim obiskom hitel z delom, saj imajo tiskarji ob koncu leta največ dela.

»Od začetka sem se zelo natančno držal vseh navodil v knji­gi, sedaj se že malo manj. Razlike so se pokazale že drugi teden, takoj sem bil boljše volje, počutje je bilo boljše, to je bi­la poglavitna sprememba. Ostalo pa je prišlo kasneje. Shuj­šal sem petnajst kilogramov in v glavnem težo držim.«

In kako hitro je izgubljal težo?

»Ne vem,« pravi. »Nisem se tehtal, nisem spremljal hujša­nja. Šele ko sem opazil, da mi hlače dol padajo, sem šel na tehtnico in ugotovil, da sem shujšal …«
Zakonca Senčar jesta petkrat na dan. Tri velike in dva majh­na obroka.

Da gre za drug način prehranjevanja, se komaj opazi. In v čem je razlika?

»Kruha jeva minimalno, krompirja jeva minimalno, riža jeva minimalno, ostalo pa odmerjeno. Recimo mesa, ki smo ga včasih pojedli veliko, pojemo sedaj manj. Še manj kot v re­ceptih. Ne prija več. Za obrok mi je deset dekagramov pre­več. Ribe pa več.

Tudi iz konzerve. In ogromno zelenjave, pa še nekaj malega sadja in redko kak kozarec vina. Pa tudi eno kavo na dan. Pijem vodo, če ne pozabim. Boljše počutje je naj­več, kar sem dobil s to hrano. Ko sva spoznala, kako dobra je knjiga, sva rekla: „Hopla, saj tako knjigo bi v Sloveniji rabili.” Smo uredili pravice in prevedli.

Od začetka sva se vsega držala vsega, vse štima. Od za­četka nisem pojedel niti mrvice več, kot piše v knjigi. Čisto po knjigi, po kuharici. Do amena. Ni bilo zaman. Sedaj se vča­sih že zgodi, kaka fešta, pa spiješ kak kozarec več, kot piše v knjigi …« pravi zadovoljni in nasmejani Štefan Senčar, njegova žena pa pojasnjuje:

»Kuhanje ni preveč naporno. Za kosilo je malce več pri­prav, zajtrki pa so enostavni. Mi smo si tudi sami pripravili recepte za hrano, ki jo imamo radi in sedaj tako kuhamo. Ne­kaj časa pa nam tak način prehranjevanja le vzame, saj jemo petkrat na dan.

Ljudje mislijo, da je to dieta. Ne, to ni dieta. To je način prehranjevanja, pa je ljudem to težko razlagati,« ima izkušnje Elizabeta Senčar, ki se, kot vsak, včasih tudi pregreši:

»Če se ne držim tega načina prehranjevanja, naslednji dan to čutim. To je tako kot pri alkoholu. Ni tako močno, ni mačka, ampak se čuti. Telo zazna vse, to je neverjetno. O sami teoriji ne vem kaj dosti, me niti ne zanima, važen je odličen rezultat. Da prideš do njega, je treba knjigo prečitati in dojeti bistvo. Saj to ni samo za hujšanje, to je način prehrane za življe­nje brez bolezni.

Res je pomembno, da ješ razmerje 40, 30 in 30, tako kot piše. Ko poješ drugače, ko se to razmerje poruši, je čisto drugače. Ko sem se tega držala, sem izgubila težo in ni­sem bila nikoli lačna. Imam sladkor, zmeraj sem imela tisto lakoto. Ko prečitaš knjigo, veš, da je to takrat, ko se poruši hor­monski sistem.

Narašča sladkor in si stalno lačen. Potem je to tisto, kar te žene dalje, in ješ in ješ. Če pa se držiš knjige, eno­stavno nisi lačen. Jaz sem shujšala šest, sedem kilogra­mov v štirih tednih, pa jih nisem dobila nazaj. Sedaj dosti de­lamo, pa se kaj pregrešim. Včeraj sem jedla drugače, pa sem bila danes zjutraj tako lačna …«

Jesti po tej kuharici se res izplača, meni naša sogovornica in poudarja, da je človek tudi bolj sproščen:
»Moj je bil prej kar precej zategnjen, sedaj pa je bolj veder. To so opazili vsi,« je dejala in povedala:

»Takrat ko sem začela takole jesti po novem, sem bila pri zdravniku. Imela sem visok tlak, sladkor, holesterol … Čez tri mesece sem šla spet in sladkor mi je padel v povprečje, holesterol mi je padel, pa pritisk imam sedaj okrog 130.

Sedaj si vse pišem. Imela sem zdravila za pritisk, sedaj jih nimam več, za sladkor imam varovalno zdravilo. Zdravnik je bil pre­senečen in me je vprašal, kaj sem delala, saj sem se prejšnja leta trudila, pa ni šlo.«

Jože Vetrovec