Pred mnogimi leti sem v reviji Aura brala o muhah, ki zaznajo neko naše telesno neravnovesje. S svojim sprehajanjem po koži ga pomagajo odpraviti ali ublažiti.

Včeraj je zašla k meni prva letošnja muha. Nežno, drobno bitjece ni vzelo mojega obraza le za vzletišče, temveč za dolge sprehajalne poti. Vztrajno se je vračala, čeprav je bila vedno znova pregnana, ker me je le preveč dražilo njeno dotikanje. Prepustila pa sem ji v obdelavo roke in opazila, da so ji najljubše blazinice prstov in ne hrbtne strani dlani.

Njene nožice so ob pomoči rilčka kar naprej nekaj pometale. Le kaj, saj so bile roke pravkar umite? Včasih je malo zabrenčala, kaj mi je sporočala, kaj naj bi dojela? Morda o veliko večji občutljivosti obraza od rok?

Pomislim, da ljudem običajno še dovolimo, da nas poučijo, kako naj kakšno delo bolje opravimo; ne damo si pa kaj prida reči temu, kar pride iz naše glave. Roke nam še lahko kdo usmerja, ne pa našega vedenja, razumevanja, ocen, čustev in podobnega. Takšne pripombe nas lahko celo dražijo. Naj nas vsaj ne razdražijo! Prav razdraženost lahko pokaže nekaj iz ozadja naših dušnih primanjkljajev, sicer se ne bi tako burno odzvali, čeprav morda le v mislih. Mogoče bo res prav v tem pomoč živalce. Pri sebi lahko raziščemo, zakaj nas kdo ali kaj tako zelo moti.

Ali muhe in druge žuželke prenašajo okužbe? Morda. Kaj pa moje okužbe iz let, ko se še nisem zavedala svojih okužb, ki sem jih nevede pošiljala v zrak, med ljudi in po vsem svetu s svojimi nenadzorovanimi mislimi in besedami?! Koliko neprijaznih, jeznih in obsojajočih je našlo pot do vseh, ki so bili zanje dovzetni? Ko se nam kaj od odposlanega vrne, pa krivimo »muhasto usodo«. Usoda smo mi sami – s svojim načinom življenja jo prikličemo.

Ob nekom, ki se zdi »nadležen kot muha«, tudi dobimo priložnost, da kaj razmislimo o sebi, namesto jeze nad nekom, ki ne pritrjuje vsemu našemu početju ali mnenju. To so najboljše spodbude. Ob slišanem, da smo »sitni kot muha«, je bolje pozabiti zamero in raje razmisliti. Morda smo res komu nadležni, vsiljivi ali celo ukazovalni. Pomoč s previdnimi vprašanji drugim bo kar dovolj.

Marsičesa bi se lahko učili od živali. Najbrž bi nas vse kdaj pa kdaj pred čim posvarile, če bi se jim znali resnično približati – če bi bili bolj zanje. Pretekli rodovi so bili bolj povezani z naravo, bolj so se potrudili živeti v sožitju tudi z živalmi, ki nam ponujajo svoje prijateljstvo.