Piše: Bogdan Kristofer Meško v novih Misterijih www.misteriji.si

Glasovna govorica je izpiljena različica telesne in obrazne govorice
Razvili smo izredno sposobnost razumevanja pomena malih sprememb na obrazu – a človeški glas nima nič manj možnosti za izražanje čustev, kot jih ima obraz. Tudi glasove lahko razumemo povsem telesno. Glasovna govorica ni nič drugega kot posebna, izpiljena različica telesne in obrazne govorice. O tem nam v tem članku pripoveduje Bogdan Meško.

Življenje v čredi ali skupnosti ima svoje posebnosti. Da bi si med seboj zaupali in učinkovito sodelovali, morajo posamezniki razumeti čustva in namene drugih članov skupine. Mnoge vsakodnevne odločitve sprejemamo na podlagi hipnih ocen o drugih.

Sposobnost prepoznavanja čustev je eden najpomembnejših dejavnikov, vpletenih v urejanje družbenih odnosov pri vseh primatih. Med soočanjem iz oči v oči se naučimo prepoznavati značilnosti, ki se zdijo vredne zaupanja. Po teoriji čustvene nalezljivosti je razpoloženje drugega moč zaznati s pomočjo sinhronizacije ali mimikrije, torej nekakšnega zrcaljenja prek vživljanja v drugega. Mimikrija je značilnost vseh primatov, ki posameznikom omogoča zrcaljenje duševnega stanja in ima pozitiven učinek na povezavo med posamezniki.

LJUDJE SI RAZBIRAMO RAZPOLOŽENJA
Sinhronizacija se dogaja na več ravneh, od telesne drže in izrazov na obrazu do fizioloških stanj, kot so srčni ritem, dejavnost nevronov ter utripanja očesnih vek. Raziskave so pokazale tudi mimikrijo velikosti zenic, »pupilno nalezljivost«, ki jo povezujejo z empatijo in z delovanjem amigdale, področjem možganov, močno povezanim z možganskim deblom, sicer odgovornim za obnašanje zenic. Ljudje si gledamo v oči in iz pogleda ter velikosti zenice razbiramo razpoloženje opazovanih, velikost zenice opazovalca pa se prilagaja velikosti zenice opazovanega.

Vživljanje v drugega člana družbe in zrcaljenje njegovega telesnega stanja pa ni le lastnost primatov, temveč je temelj sporazumevanja nasploh. Tako tudi pri čebeljem plesu opazovalke razumejo sporočilo plesalke, namreč smer in oddaljenost dišečih cvetov, ravno prek vživljanja v plesalko, ki smer cvetlic ponazori s kotom smeri glede na sonce, pri čemer sonce predstavlja navpičnico, razdaljo čebela pokaže s številom krogov, ki jih zapleše, pokrajino na poti pa z izločanjem različnih hormonov, ki ustrezajo lastnostim jas, dreves in dogodkov na poti do ciljnih cvetlic. Že zgolj opisane smeri čebele opazovalke ne bi mogle razvozlati, če se ne bi vživele v položaj čebele plesalke.

Podobno zrcaljenje in usklajenost telesnih procesov najdemo tudi pri premikih ribjih in ptičjih jat, pri čredah goved, antilop, zeber …

IZPOVEDNA MOČ GLASU
V nemih filmih z začetka dvajsetega stoletja je uporaba besed resnično skromna, morda se na platnu na kratko izpiše nekaj besed, vsebina nemega filma pa nam je kljub temu popolnoma jasna. Podobno razumemo pantomimo, čeprav besed sploh ne uporablja. Pantomimik lahko zgolj z uporabo izrazov na obrazu pripoveduje celo zgodbo in gledalci ga razumejo, ne da bi bilo za to potrebno posebno šolanje.

Tako dobro smo se v tisočletjih našega razvoja naučili razbirati telesne znake, držo in še posebej izraze na obrazu. Tudi glas ima svojo pripovedno in izpovedno moč, ne da bi bilo treba uporabljati besede. Hitrost glasu, glasnost, smer gibanja in ritem glasov nam lahko dokaj natančno predstavijo človekovo razpoloženje, misel ali okoliščine in to skorajda hitreje, kot bi bilo to mogoče z besedami. Zelo pogosta je tudi uporaba rok pri pripovedovanju, saj gibi rok pomagajo razumeti povedano, poudarijo namreč pomembnejše pojme.

Ko smo ugotovili, da je človek razvil izredno sposobnost razvozlavanja pomena malih sprememb na obrazu ter da nima človeški glas nič manj možnosti za izražanje čustev, kot jih ima obraz, ter da tudi glasove lahko razumemo povsem telesno, ni več daleč korak, ko lahko razumemo, da tudi glasovna govorica ni nič drugega kot posebna, izpiljena različica telesne in obrazne govorice.

PRIPOVED DLANI
Načeloma se osnovni pojmi telesne, obrazne in glasovne govorice ujemajo. Oster dvig roke ustreza dvigu obrvi ali odprtju ust v primerjavi z umirjenim položajem dlani, stiskom oči in nasmehom. Slednji izraz ustreza glasu M, prvi pa ustreza širokemu samoglasniku A ali O. Glas M je naravno glas umirjenosti, medtem ko je široki samoglasnik naravni glas opozorila.

Tako kot lahko dlan umirjeno postavimo v različne položaje in s tem podamo različna sporočila, lahko podobno storimo tudi z glasom M. Če recimo položimo dlan nase, pomeni to šmi, jaz’; če jo položimo predse obrnjeno navzdol, pomeni šsem, tukaj’; ko jo dvignemo proti sogovorniku v pozdrav, pomeni šmir’. Če jo dvignemo bolj sunkovito, pomeni šne’, če pa nakažemo z dlanjo nekam stran, pomeni šono, nekje, nekam’. V resnici tudi glas N ni zelo različen od glasu M; ne razlikuje se toliko po zvoku, kolikor se razlikuje po točki nastanka zvoka, kar je eden izmed pomembnejših dejavnikov razumevanja glasov. Glas N deluje v ustih kot bolj oddaljen od nas kot pa glas M.

UMIRJENI »M«
Glas M se tvori, tako kot tudi glasova B in P, med ustnicama, s tem da je M glas umirjenosti, B in P pa sta glasova določene napetosti, saj se usta napihnejo, ko ju izgovorimo. Zato je pomen teh dveh glasov povezan s oblostjo in polnostjo, bivanjem in bližino, površino in pokanjem, kar izražata tudi osnovna predloga »ob« in »po«.

Z glasovoma B in P sta povezana tudi glasova V in F, kjer gornji zobje nadomestijo gornjo ustnico. Glas F je predvsem povezan z zvokom in se uporablja predvsem v izrazih, povezanih z letenjem, kot so frfotanje, frlenje, frača ipd. Glas V pa je povezan predvsem tudi s samoglasnikom U, ki pa je spet povezan z glasom L, zato imata glasova V in L pogosto podobno nalogo kot ostali samoglasniki, namreč pojačanje pomena, recimo šbiti – bivati, bilo’.
Podobno lahko tudi samoglasniki spreminjajo pomen besed, kar je očitno recimo pri primerih »pihniti, puhniti, pohati, pahniti«, kjer širši samoglasnik očitno stopnjuje pomen besed.

Učinek samoglasnikov je opazen tudi pri izrazih, ki se začnejo z U ali O, recimo »vpisati – opisati«, kar se sicer piše s črko V, dejansko pa gre za glas U, ki deluje manjši kot glas O, zato ima tudi predlog »v« (u) pomen nečesa manjšega znotraj, začetni glas O pa ima pomen nečesa obsegajočega, celovitega. Tak pomen se je po vsej verjetnosti skušal ujeti tudi v obliki pisanih črk.

»V« POMENI GIBANJE
Sicer ima glas V zaradi narave svojega zvoka predvsem pomen gibanja (voda, veter, veja, val …)

Glasovi K, G, J in H se tvorijo v grlu, nič čudnega torej, če se izraz »grlo« začne z glasom G, enako velja za izraz »glas« ter »glava«.

Glas K je nezveneč in glede na grlni položaj eden izmed najkrajših glasov. Temu je ustrezen njegov osnovni pomen, namreč majhnost, nizkost (s tem pa tudi zemeljskost), kar je še danes opazno po končnicah – pomanjševalnicah: »ježek, ptiček, hiška …«, pa tudi po predlogu »ko, kot«, saj je pomen soroden, namreč »hiška« je »majhna hiša«, se pravi, »ko hiša«. Pomen majhnosti je vsebovan tudi v izrazih »kot, konec, kanec, kaplja, konica«.

Glas J naredi precej daljšo pot kot glasova G in K, povezan pa je s samoglasnikoma I in E, ki sicer izražata majhnost ali tankost v primerjavi z glasom A, a glas J v ustih dejansko naredi nek polkrog in s tem zajame celoten predel grla, ki se nahaja najbližje govorcu, glede na ostale glasove, od katerih je N najbolj oddaljen, zato je ključen v izrazih: »ono, nekaj, ne (ne to)«. S tem »zajemanjem«, katerega najverjetneje poskuša oponašati tudi oblika črke J, naredi glas J v ustih podoben gib, kot ga naredi roka, ki pokaže »mi, jaz«. Pri glasovih N in J gre torej tako za nasprotja »je – ni«, kot tudi »jaz – oni« ter »ja – ne«.

Izraz »jaz« je povezan tudi z izrazom »jezik«, ki dejansko pomeni žmali jaz’ in s tem potrdi pomembnost položaja jezika in ust pri posameznih glasovih, kar še dodatno potrdi izraz »nebo«, ki pomeni tako nebo »nad nami« kot tudi nebo nad jezikom – nad »malimi nami«.

Pri glasu H je grlo najbolj odprto izmed vseh soglasnikov, zato je najmehkejši med soglasniki in se ga rado uporablja pri opisovanju mehkobe (puh, dih, mah) pa tudi velikosti (holm, hrib) in tudi zvoka (hrup, hreščanje, hrumenje). Z osnovnimi pomeni glasov H in K sta povezana tudi predloga »k« in »h«, ki označujeta približevanje, bližino.

ENA, DVA, TRI!
S poprej omenjenim glasom N sta predvsem povezana tudi glasova D in T, saj se vsi trije tvorijo na isti točki v ustih, namreč pri dotiku jezika na koren zob ob dlesnih. Vsi trije glasovi so torej podobni, stopnjevani: glas N je najmehkejši, glas D je bolj določen in T najbolj trden, zato nas naj ne čudi, če so tudi prvi trije števniki označeni z njimi, namreč »ena, dva, tri«, s tem da ima glas D povezavo s pomenom predlogov »od« in »do«, se pravi neke razdalje in dotika, glas T pa s kazalnimi predlogi (to, tam, tisto), se pravi s točnostjo.

Z glasovi N, D in T so povezani tudi sičniki in šumniki, ki se tvorijo med zobmi in zaradi narave svojega zvoka pogosto opisujejo neko gibanje, recimo sijanje, sejanje, curljanje, capljanje, čofotanje. Opazimo, da ima glas S več zveze z nekim »suhim« gibanjem v primerjavi z glasom Č, ki je bolj povezan z močo. Glas Š ustreza predlogu »še« in je izmed sičnikov eden širših, zato pogosto pomeni nekaj širšega, podobno kot izraz »štiri« dodatno razširi že tako stopnjevan izraz »tri«.
Primerjaj tudi izraze »sijanje – širjenje«, capljanje – čofotanje«, »zibanje – žuborenje«. Načeloma nosijo glasovi S, C in Z pomen nečesa manjšega kot glasovi Š, Č in Ž, pri čemer slednji pogosto nosijo tudi pomen zvoka: šumeti, črhniti, žvrgoleti … Pomen zvoka pa nosi tudi glas Z, kot že pove sam izraz »zvenenje«, mesto tvorjenja glasu pa je spet pomembno, saj se ravno zaradi glasu Z sploh imenujejo »zobje«. Mimogrede, sam izraz »zob« sicer zajema tudi izraz »oblo«.
NAJGLASNEJŠI »R«

Ostane še glas R, ki je med vsemi najbolj glasen, njegova tvorba pa zahteva tudi največ gibanja jezika, zato ima pogosto nalogo stopnjevanja ter pomen sile in gibanja. Stopnjujejo se predvsem izrazi z glasom L, glas R pa lahko podobno kot glasova L in V stopnjuje tudi samoglasnike. Najbolj značilna stopnjevanja: lisica – ris, klanec – krn (vrh), lizati – rezati, klicati – kričati, kolo – krog ipd. Značilnosti oziroma stopnjevanje so razvidni tudi po osnovnih glagolih: liti (tekočina: luža, ležanje, vlaga …), viti (zrak: veter, vihar, veja …), riti (zemlja: rov, rilec, oranje …).

Osnovni pomeni glasov so očitno ohranjeni v osnovnih predlogih in zaimkih, namreč »ob, od – do, ga, je, ko, le, ma (ampak), ne, po, ar (ali), s, še, v, z, že« in tako dalje.

GLASOPOMENSKA RAZLAGA JEZIKOV
Glasovi imajo seveda drugačne pomenske odtenke glede na njihov položaj v besedi in glede na druge glasove, kar je nemogoče razložiti brez navajanja konkretnih besed, kar pomeni, da je fonosemantična ali glasopomenska razlaga celotnega slovenskega besedišča komaj mogoča brez konkretne obravnave konkretnih besed.

Fonosemantična obravnava jezikov je bila sicer že od Aristotela dalje potisnjena v ozadje, kljub temu pa je v senci priznanih slovničarjev Aristotelovega kova toliko napredovala, da se je konec dvajsetega stoletja spet začela uveljavljati. V Indiji sicer že od vedskih časov niso nikoli dvomili v fonosemantični ustroj jezika. Podobno so Japonci v 9. stoletju svojo slovnico utemeljili na fonosemantičnih načelih. V dvajsetem stoletju pa je to uspelo tudi z indonezijskim jezikom. Fonosemantičnost angleščine pa je pred nekaj leti dokazala Margareth Magnus.

Vendar fonosemantičnost angleščine ni tako popolna kot pri slovenščini, saj je slovenščina veliko bolj starinska in zato bližje nepopačenim naravnim jezikom. Vsekakor je fonosemantika jezikoslovna smer prihodnosti, kar še posebno slovenščini obeta še zelo zanimive čase.

Bogdan Kristofer Meško