Piše: Anton Komat v novih Misterijih www.misteriji.si

Uradno telegonija v znanstveni srenji ni priznana, ker ni v skladu s prevladujočimi znanji genetike in dedovanja. Eksperimenti, ki so bili opravljeni že ob koncu devetnajstega stoletja in tudi s statističnimi metodami, ne potrjujejo njene veljavnosti. Mehanizem spoja spermija in jajčeca v veliki večini primerov dovoljuje prodor le enega spermija v jajčece. V jajčece vstopi spermijev DNK, njegov centriol in flagela, potem pa celična opna jajčeca postane za spermije neprehodna ovira.

Spermij pa preživi v okolju ženskih rodil nekako tri dni in če ima v tem času ženska spolne odnose še z drugim moškim, lahko pride do dvojne oploditve (in dvojajčnih dvojčkov), do polispermije (vdora več semenčic v jajčno celico) ali celo do izredno redkega pojava himerizma (ko se dve oplojeni jajčeci, namesto da bi se razvijali ločeno, združita in v enem telesu dobimo dva različna DNK zapisa).

DVA OČETA

Izraz telegonija je skoval nemški biolog August Weismann (1834–1914) iz grških besed tele, kar pomeni od daleč, in gonos, potomstvo. Morda izvira tudi iz imena Odisejevega sina Telegona, ki je omenjen v antični epski pripovedi Telegonija. Tudi sicer v grški mitologiji mrgoli junakov, ki so imeli dva očeta, božanskega in človeškega, kot sta denimo Tezej in Parnas. Njihove matere so jih spočele v isti noči z obema očetoma, tuzemnim in onostranskim.

Tudi v Stari zavezi najdemo zapise o telegoniji, na primer Jakobovo zgodbo iz Geneze. Pri Izraelcih je obstajala družbena praksa, da je vdovo brez otrok oženil in oplodil pokojnikov brat, ki naj bi »prenesel« njegovo seme.

Gnostiki verjamejo v telegonijo do te mere, da je usodna že sama misel ženske na nekega moškega. V besedilu Nag Hammadi najdemo dobesedno: »Otrok je vedno podoben tistemu, ki ga ženska ljubi. Če občuje s svojim možem in misli na ljubimca, bo otrok podoben ljubimcu.«

OPAŽANJA REJCEV

Aristotel je pisal, da se značilnosti otrok ne dedujejo zgolj od moškega, ki je žensko oplodil, pač pa tudi od drugih moških, s katerimi je imela ženska poprej spolne odnose. Ta trditev je veljala v antičnem svetu in prav tako v srednjem veku, ki je ponovno odkril Aristotela.

Iz zgodovine je leta 1361 znan hud odpor proti poroki angleškega prestolonaslednika Edvarda z Joan iz Kenta, ki je bila poprej poročena. Njuni potomci naj ne bi bili čiste kraljeve krvi Plantagenetov.
V devetnajstem stoletju je telegonija postala splošno razširjena teorija. Med njenimi zagovorniki je najti znana imena, kot so Louis Agassiz, William Carpenter in George Romanes, ki so pisali o »posredni infekciji« ali pa »materničnih impresijah«, ki naj bi jih ženskam zapustili spolni partnerji.

Utemeljiti jo je poskušal francoski biolog in filozof Félix Le Dantec v svoji knjigi Individualna evolucija, dednost in neodarvinisti (Individual Evolution, Heredity and Neo-Darwinists), izdani leta 1899. V telegonijo sta prav tako verjela avtoriteti, kot sta filozof in biolog Herbert Spencer in filozof Arthur Schopenhauer, pa tudi znameniti fiziolog Claude Bernard ter znani profesor psihologije z univerze Cornell Austin Flint v svojem Učbeniku človekove fiziologije (Text-book of Human Physiology) iz leta 1888.

Celo Charles Darwin v svoji knjigi Variacije udomačenih živali in rastlin (Variation of Animals and Plants Under Domestication) leta 1868 obravnava opažanja rejcev domačih živali s pridihom telegonije. Darwin citira navedbe dr. Bowerbanka: »Črno brezdlako turško psico je oplodil nečistokrvni španjel z dolgo rjavo dlako. Skotila je pet mladičev, od katerih so bili trije brezdlaki, druga dva pa sta bila poraščena s kratko rjavo dlako. Ko so jo kasneje sparili s čistokrvnim »turkom«, ki je bil seveda črne barve in brez dlak, je imela polovica zaroda čistokrvne znake, druga polovica pa je bila kratkodlaka in rjave barve.«

Podobne pasje zgodbe so v literaturi opisali tudi pri črnoprogastih škotskih terierjih v »telegonični« povezavi s kodravimi belorjavimi kokeršpanjeli ter v primeru škotskega jelenjega psa in dalmatinca.

»PASEMSKA NEČISTOST«

Med rejci čistokrvnih domačih živali namreč še danes najdemo prepričanje, da ostane samica za vedno »kontaminirana« z lastnostmi samca iz nečiste rodovne linije, s katerim se je sparila. To naj bi veljalo za vse udomačene sesalce, konje, prašiče, ovce, koze in pse. Kri samice naj bi se impregnirala ali »oplodila« z lastnostmi spolnega partnerja in inokulirala ali »cepila« plod, ki ga zaplodi kasnejši samec. Po tem prepričanju bi taka »infekcija« zarodne linije samice povzročila »pasemsko nečistost« vseh njenih potomcev. Povedano praktično, zadostuje en sam zaskok vaškega mešanca na čistokrvno psico. Ta silna skrb rejcev za pasemske device se kaže še danes v morečem strahu pred potentnim vaškim cuckom, ki hitro najde priliko za zaskok rasno čiste nedolžnice.
Od rejcev domačih živali pa je telegonija z domačih živali preskočila na človeka. Imperialisti so hitro našli posledice spolnih odnosov med kolonizatorskimi belci in zatiranimi domorodci. Fanatični privrženci telegonije so bili seveda člani zloglasnega Ku Klux Klana. Trdili so, da je za belko lahko usoden že en sam spolni odnos s črncem, da se pri njenih otrocih z belcem pojavijo vidni znaki afroameričana.

ČISTA ARIJSKA RASA

Tudi pisatelj Emile Zola v romanu Madeleine Férat iz leta 1868 opisuje nenavadno podobnost otrok drugič poročenih vdov že dolgo pokojnemu možu. V devetnajstem stoletju kar mrgoli takih in podobnih telegoničnih zgodb.

Z odkritjem zakonov dednosti in procesov oploditve s spajanjem haploidnih genskih garnitur moškega in ženske, predvsem pa razjasnjeni vlogi dominantnih in recesivnih genov, je telegonija padla na raven vraževerja. Kljub temu so jo do neke mere v svoji rasni teoriji, ki sila spominja na skrb za »čistost pasme« rejcev domačih živali, obnovili nacisti. Nacistični teoretiki, zagovorniki čiste arijske rase, pišejo: »Ženska, ki je prvega otroka imela z nearijcem, nikoli več ne bo mogla roditi čistega arijca.« Ideja telegonije, čeprav uradno ovržena, ni nikoli povsem zamrla.

NEDOLŽNOST IN TELEGONIJA

Konec dvajsetega stoletja jo je obnovila ruska pravoslavna cerkev. Leta 2004 je izdala knjigo Nedolžnost in telegonija. Cerkvena drža je pač vedno zagovarjala nedolžnost ženske pred vstopom v zakonsko zvezo. Pristaš te morale Valerij Boškarev piše, da ima vsaka ženska s številnimi spolnimi partnerji »polucijo« (onesnaženje) svojih kromosomov. Skoraj vsi otroci, ki so jih rodile lahkoživke, naj bi imeli nekakšno »dedno patologijo«. Na ta način poskuša Boškarev moralo cerkve utemeljiti na genetiki. Le devica je lahko tudi genetsko čista, z novim poudarkom, da prinaša najmočnejši vpliv moški, ki je devici vzel nedolžnost.

Torej je dedec, ki neko žensko razdeviči, pa je pri tem ne oplodi, praktično »genetični oče« vseh njenih potomcev z drugimi moškimi. Device bi torej morale temeljito premisliti, s kom bodo izgubile nedolžnost. Glede na izkušnje pa se ta akt zgodi po navadi dokaj nenačrtovano, skratka nepremišljeno.

Na tem mestu se lahko spomnimo »Pravice prve noči« (Ius Primae Noctis), ki so jo množično izkoriščali tudi fevdalci na slovenskih tleh. Zanimivo je vprašanje, ali ni bilo obnašanje fevdalcev duhovna dediščina antike in njene mitske telegonične naravnanosti. Fevdalci seveda niso bili mit, ampak hudo delujoča družbena stvarnost, ki si je pravice bogov zapisala kot pravno varovano pravico. Zamisel »prvega samca«, ki zapusti v ženski nevidno sled, pa še vedno živi. Saj se še spominjamo filmskih prizorov o javnem razobešanju krvavih rjuh v jutru, ki je sledilo poročni noči mladoporočencev. V nuji je prišel prav tudi paradižnikov sok.

OKOLJE SPREMENI DEDNI ZAPIS
Moderne metode presajanja človeških zarodkov dokazujejo pravilnost genetičnega determinizma. Zarodek belih bioloških staršev, prenesen v črnko, se razvije v belca, prav tako pa se iz zarodka črnih staršev, ki je presajen v maternico belke, rodi črnec.

Vendar so rezultati Projekta Človeški genom pokazali, da le slabih pet odstotkov človeškega genoma odgovarja »centralni genetski dogmi«, po kateri je en gen en protein, oziroma en gen ena lastnost. Ostalih petindevetdeset odstotkov genskega zapisa pa ne najde razlage v genskem determinizmu, zato ostaja velika skrivnost, v katero je z velikimi koraki vstopila epigenetika.
Za epigenetske procese je značilno, da nenehno preoblikujejo izražanje genskega zapisa in da se te spremembe dedujejo. Odkritja govore tudi o mRNK, ki se prenaša med osebki tako, da se vgradi v genom »gostitelja«. Poskusne živali so vgradile mRNK iz rastlinske hrane, ki so jo zaužile!

REVOLUCIJA V BIOLOGIJI

Dokazani so horizontalni prenosi zunajjedrnega genetskega materiala, tako med osebki iste vrste kot med osebki različnih vrst. Prav tako je dokazano, da okoljski signali (življenjske izkušnje) osebka modificirajo dedni zapis, ki se prenaša na potomce. Epigenetika prinaša največjo revolucijo v biologiji, enakovredno prevratu, ki ga je v znanosti prinesel kopernikanski obrat.
Kitajski raziskovalci so objavili nekaj člankov, kjer obravnavajo možen molekularen mehanizem, ki naj bi pojasnjeval pojave telegonije! Tako denimo Yongsheng Liu (v članku Telegony, the sire effect and non-Mendalian inheritance mediated by spermatozoa v strokovni reviji Reproduction in Domestic Animals, april 2011) piše, da naj bi spermiji prodirali v somatska tkiva genitalnega trakta ženske, kjer naj bi se spermalni DNK moškega vgradil v celice rodil, prek njih vstopil v krvni obtok ženske in se kot zunanji ali eksogeni DNK vgradil v fetus.
Pojav naj bi izkazoval dedovanje mimo klasičnih Mendlovih zakonov dedovanja skozi epigenetske spremembe, pri katerih naj bi igral odločilno vlogo spermalni RNK, ki preureja izražanje genoma. Pa smo spet blizu mRNK!

Po zavrženi centralni genetski dogmi je telegonija navadno vraževerje. Bomo videli, kako se bo glede telegonije izrekla epigenetika. O njej pa več v naslednjih številkah Misterijev.

Anton Komat