Nadaljeval sem potovanje v Varanasi in vlak se je ustavil v Agri, domovanju Tadž Mahala. Ena od prednosti vožnje v tretjem razredu je, da lahko izstopiš, kjer hočeš, in pozneje skočiš na drug vlak, ki pelje proti tvojemu cilju. Le kdo ob postanku v Agri ne bi obiskal grobnice iz sedemnajstega stoletja, ki slovi kot eno od svetovnih čudes?

Vstopil sem skozi ogromna zunanja vrata in zagledal podolgovat bazen z vodo, vzdolž katerega so rasle ciprese. Na obeh straneh so bili perzijski vrtovi, polni cvetja. V daljavi na koncu bazena je stal Tadž Mahal, za njim pa sta se razprostirala sinje nebo in reka Jamuna. Ko sem se približal, sem občudoval ročno izklesani beli marmor, bogato okrašen s poldragimi kamni.

Počival sem na vrtu, prebiral knjižico o zgodovini Tadž Mahala in izvedel, da je dal mogulski kralj ob smrti svoje najljubše žene zgraditi ta spomenik kot njeno grobnico. Dvajset tisoč delavcev in rokodelcev ga je gradilo dvaindvajset let in ga dokončalo leta 1648. Legenda pravi, da so nadarjenim rokodelcem odsekali roke, da ne bi kje drugje naredili kaj podobnega. Pozneje si je eden od kraljevih sinov prisvojil kraljestvo, nekatere brate je izgnal, druge ubil, očeta pa zaprl v ječo. Prenehal sem brati in skušal v vsem tem videti smisel. Potem ko je kralj zgradil čudovite palače, trdnjave, mošeje in Tadž Mahal, si ga je lastni sin podjarmil in ga vtaknil v ječo. V okovih ujetništva je prestajal strašanske muke, medtem pa so se njegovi svojci spopadali in pobijali med seboj.

To so žalostne posledice pohlepa po moči. V srcu, v katerem raste plevel sebičnega pohlepa, cvet ljubezni ne more preživeti. Premagati zavist, poželenje in pohlep je res pravi dosežek.

Radhanath Svami

Odlomek iz knjige Pot domov, Avtobiografija ameriškega svamija

Vir: http://www.radhanathsvami.si