USTAVNA PRAVICA DO SVOBODE IZRAŽANJA, PRAVICA DO SVOBODE VESTI IN PRAVICA DO OSEBNEGA DOSTOJANSTVA

Pravica do svobode izražanja po 39. členu Ustave RS zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon.

Vendar ta »Pravica do svobode izražanja« ni v nobenem primeru neomejena in ni več vredna ali nadrejena kakšni drugi ustavni pravici, n. pr. «Pravici svobode vesti«. Ustava v 41. členu govori: »Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je svobodno. Nihče se ni dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja.

Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve prepričanja.« Katoličani običajno ne napadajo ateistov zaradi njihovega prepričanja; medtem ko mnogi ateisti, organizirani tudi v društvo, kar naprej napadajo, šikanirajo in žalijo verska čustva katolikov in seveda tudi tiste, ki se borijo za pravno dosledno spoštovanje Ustave RS in zakona.

To konstantno ideološko napadanje katolikov z obilico šikan s strani posameznih članov Društva za zaščito ustave in krivice cerkve pa postaja nesorazmerno, pretirano, kompulzivno, šikanozno in nasilno. Takega tratmana gotovo niso deležni ateisti s strani katolikov. Pomemben element pri tehtanju človekove »Pravice do svobode izražanja« in »Pravice svobode vesti« pa ne more ustvarjati neenakosti subjektov, ker so tako eni kot tudi drugi pred zakonom enaki.

Z Ustavo RS je zagotovljeno uresničevanje načela varstva zaupanja v pravo, torej 2. člen Ustave, zaradi varstva enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic v postopkih pa še s 14. in 22. členom Ustave RS. Zakaj je torej pravilna identifikacija ustavnih pravic in načel zelo pomembna, ni potrebno posebej razlagati. Kadar hoče "A. Pravica do svobode izražanja« postati močnejša od »B. Pravice do svobodne opredelitve verskega prepričanja«, se je treba zavedati, da je ustava kršena, kajti obe pravici sta ekvivalentni.

Pravici torej nista v koliziji in sta ustavno v enakopravnem položaju, vendar ob » A. Pravici do svobode izražanja«, stoji človekova »C. Pravica do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave RS)« in »D. Pravica varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS)«, Pravica C. zagotavlja vsakemu pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, Pravica D. pa govori, da je vsakemu zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic, kar z drugimi besedami pomeni, da je treba pravice spoštovati in da nobena pravica ni močnejša od druge, vendar pri strogem testu sorazmernosti pride v poštev še testiranje kako je »A. Pravica svobodne opredelitve verskega prepričanja« spoštovana glede na » C.

Pravico do spoštovanja osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave)« in D. Pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS). V vsakem primeru pa je Ustavi RS nadrejena še Deklaracija o človekovih pravicah, ki vključuje vsa navedena ustavna načela. Bistveno vprašanje pri tem je, da nobena pravica ne more biti uporabljena tako, da krši ustavno ali zakonsko pravico drugega.

Verska svoboda posameznika je v smislu svobode vesti urejena v 41. členu ustave, ki zagotavlja pravico vsakega posameznika do svobodnega izpovedovanja vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju ter pravico staršev do verske in moralne vzgoje otrok. 16. člen ustave določa, da je z ustavo določene človekove pravice in temeljne svoboščine izjemno dopustno začasno razveljaviti ali omejiti v vojnem in izrednem stanju. Vendar v drugem odstavku ne dopušča nobenega začasnega razveljavljenja ali omejevanje pravic, ki so določene v 41. členu.

S tem ustava postavlja versko svobodo v rang posebej varovanih ustavnih pravic, ki terjajo absolutno spoštovanje njihovega uresničevanja. Poleg tega ustava prepoveduje diskriminacijo na podlagi vere ali drugega prepričanja (1. odstavek 14. člena) ter prepoveduje spodbujanje k verski neenakopravnosti ter razpihovanje verskega sovraštva in nestrpnosti (63. člen). Ustava nadalje priznava tudi pravico do ugovora vesti (64. člen) ter dopušča, da državljani, ki zaradi svojih religioznih nazorov niso pripravljeni sodelovati pri opravljanju vojaških dolžnosti, sodelujejo pri obrambi države na drug način (123. člen).

Razlogi postavljajo naslednja pravna, etična in družbena in sociološka vprašanja: Vsakršno takšno ali podobno kompulzivno pisanje z namenom nasilnega prevrednotenja vrednot, ki jih verniki gojijo kot svoj vrednostni sistem, pomeni obliko nasilnega ravnanja in šikaniranja z namenom ideološkega spreminjanja in uvajanja normirane družbene zavesti. Za moje pojme v veliki meri Društvo za zaščito ustave in krivice cerkve posega v osebno dostojanstvo vernikov in ruši njihovo duševno celovitost, njihovo zasebnost ter varovanje osebnostne pravice do svobodne veroizpovedi.

S takšnim delovanjem je podan utemeljeni sum, ima le-to ravnanje vse elemente nasilja in kršenja človekovih pravic. Objava slike, kako duhovnik stopa za 8. marec po klečeči ženski, ki riba poden, s čevljem po hrbtu (Sončeve pozitivke, 5. marca 2006) je ne le ponižujoča, temveč grobo posega v človekovo osebno dostojanstvo, duševno grobo ponižuje človeka in žali ne le verska čustva vernic in vernikov, temveč tudi drugih državljank in državljanov. Takšni prispevki so usmerjeni v vse vernike in predstavljajo svojevrstno nasilje nad slovensko populacijo vernih oseb ali oseb, ki izhajajo iz krščanskih družin in spoštujejo svojo kulturo kot vrednostni sistem.

Nihče ne more pa delovati v imenu slovenske populacije, v kateri je po popisu iz leta 1991 bilo 71,6 % katoličanov, zaradi spremenjene metodologije popisa, ki je postavila kriterije pri odgovorih pa se je ta odstotek znižal na 57,8. Ateistov je po popisu iz leta 1991 Urada za statistiko v RS 10,1%. Ateisti lahko delujejo v imenu svoje populacije in ne v imenu in proti katolikom. Sicer pa število vernikov sploh ni relevantno, saj veljajo za vse verske skupnosti enaka načela in zakon. Mnogi državljani, četudi manj goreče verni, zaradi takšnega kompulzivnega in tendenciozno motiviranega in usmerjenega pisanja in objavljanja prispevkov so užaljeni, ker izhajajo iz krščanskih družin in spoštujejo svoj krščanski etos ter kulturo, iz katere izhajajo.

Takšno pisanje doživljajo kot obtoževanje živečih za krivice, ki jih je Cerkev zagrešila z inkvizicijo, preganjanjem čarovništva in osvajalnimi križarskimi vojnami pred davnim časom, še v času fevdalizma in v času, ko so Evropo osvajale, plenile in pobijale turške horde. Katoliški svet se je ubranil pred islamističnim fundamentalizmom, kakor je vedel in znal. Zato stvari ni mogoče razlagati enoznačno in vse krivice, ki so se zgodile na tem svetu prepisovati le enemu, ki nima časovno nič skupnega s preteklostjo. Cerkev ima vse tiste napake, kot jih ima vse človeštvo.

Absolutno ne mislim nikogar zagovarjati, ker nisem apologetik religije, temveč izhajam izključno iz humanistične misli o spoštovanju svoje in drugih kultur. Vrednote, ki sem jih v svojem otroštvu sprejela v svoji katoliški družini, globoko spoštujem in si prizadevam živeti v skladu z vrednostnim sistemom, ki je del mene in ne dopustim, da bi kdo žalil moje korenine, iz katerih izhajam. Treba je upoštevati, da smo ujeti v krog stvarnosti in dejanskih razmer tako sociološko - družbeno kot versko in s tem moramo živeti in iskati sožitje v različnosti in monokulturnosti naše stvarnosti, v skladu z načeli, ki vladajo tudi v EU, v katero smo vstopili.

Svoj odpor do kompulzivnega nasilnega spreminjanja in vsiljevanja družbene zavesti po meri sovražno razpoloženih do Cerkve, odločno odklanjam, ne le zaradi sebe, temveč in predvsem zaradi državljanov, ki se ne morejo ali ne znajo boriti in ubraniti pred žalitvami in stoično trpeče prenašajo to prekomerno delovanje. Za moje pojme so najslabše vrste prav tisti ljudje, ki zganjajo ateistični klerikalizem, ker so polni sovraštva do vernikov in Cerkve, ki je inštitucija kot vse druge, ustava in zakon pa ji določata pogoje delovanja in njeno laičnost. Če kdo meni, da Cerkev krši ustavo in zakon, za urejanje zadev z omenjeno inštitucijo obstajajo pravne poti.

Takšno delovanje je za moje pojme skrajno brezobzirno, podtalno in politično motivirano. Sama sodim še v tisto generacijo, ki je na svoje oči videla in tudi na svoji koži doživela grozote vojne in povojne dobe z vsemi šikanami, ki sta jih porajala surovi materializem in totalitarizem. Taki nestrpni ideologi vodijo svet v ponovne delitve, vojne in prelivanje krvi. Surovi materializem in nasilni ateizem sta povzročila po svetu sto milijonov mrtvih. Ozrite se samo na Kitajsko in v Tibet. Te dni sem gledala Dossier o Tibetu na italijanski televiziji TG2 in videla kakšne strahote so kitajski komunisti delali ne le nad lastnim narodom, temveč tudi nad Tibetanci, ki so miroljuben narod s svojo kulturo.

Navajajo, da so kitajski komunisti povzročili več strahot in najokrutnejše pomorili več ljudi kot Hitler. Grozljivo je bilo videti kako so te človeške poživinjene pošasti uničevale tibetansko kulturo, rušile tisočletne samostane, preganjale in pobijale ljudi, jih izgnale v ujetništvo, kjer so bili obsojeni tudi na 40 let prisilnega dela v najtežjih pogojih, brez zdravstvene oskrbe, hrane in elementarnih človekovih pravic. Za vsako najmanjšo stvar so jih kaznovali, četudi niso zaradi izčrpanosti in bolezni mogli dosegati več norme pri delu.

Tibetanske nune so izobražene ženske, znajo lepo peti, igrati inštrumente, znajo čudovitih ročnih del in delujejo kot sestre usmiljenke pri bolnikih in pomoči potrebnih. Te nune so kitajski komunisti ponižujoče in sadistično nabadali v spolovilo s koli in jim vstavljali električne pištole in palice za ubijanje živine v spolne organe. Tibetanec je izpovedal, da so mu dve leti z verigami zavezali roke na hrbet, da si z njimi ni mogel ničesar pomagati. Italijani so posvojili 14.000 tibetanskih sirot brez staršev.

Grozljivo je videti, ko so skoraj tisoč in več let stare samostane porušili, tudi vasem in mestom ni bilo prizanešeno. Ljudje so množično bežali pred to podivjano množico vojakov. Tega ni počenjala prav nobena cerkev ali verska ločina na Kitajskem in na Tibetu, temveč komunisti, tisti, ki jih je navdihovalo brezboštvo, surovi materializem, ideje o zrušenju starih kultur, nasilni totalitarizem z vsiljeno družbeno zavestjo pogaziti vse, kar je povezano z versko tradicijo. Povsod, kjer je surovi materializem zavladal, je zavladala aritmetika spreminja žrtev v primerek poginule človeške živali.

In prav takšne ideje o zrušenju stare krščanske kulture, ki jih goji društvo, niso ničesar drugega kot pot v bodoče nasilje. Vse se začne z idejami, ki preraščajo v nasilje in to se konča s potoki prelite krvi. To se je dogajalo tudi med in po drugi svetovni vojni pri nas. Mlajši tega niso doživeli. Tega mnogi ne razumejo, v tem je problem. Morda sem res nekakšna bojevnica z mlini na veter, vendar ta ponižujoč odnos, kot ga imajo s kompulzivnimi in tendencioznimi članki člani, včlanjeni v Društvo za zaščito ustave in krivice cerkve pa mislim, da presega vse meje zdravega razuma.

Če bi bilo to društvo motivirano razčistiti vprašanja z RKC, bi njihovi predstavniki stopili s Cerkvijo v stik in tudi z Vlado RS, saj imamo vladno komisijo za verska vprašanja in bi razčistili sporna vprašanja. V primeru, da kdo meni, da so kršene ustavne pravice tistih, ki imajo pravni interes, da doseže kdo svoje moralno zadoščenje, pa naj po sodnih poteh dosežejo svoje zadoščenje. S kakšno pravico društvo s takšno vehemenco razlaga doktrino vere, če samo ni verno. Kot mi je znano verniki niso nikoli vprašali društva za interpretacijo svojih verskih dokumentov in svojega odnosa do Boga.

Torej doktrina se društva ne dotika, vsaj v takšni meri ne, da bi s takšno strastno kompulzivnostjo razlagali in blatili krščanstvo, če se sami smatrajo za ateistično ločino. Preletela sem že marsikateri njihov prispevek in moram reci, da razlagalci Svetega pisma sploh ne razumejo ali ga nočejo razumeti kot dokument človeštva z vidika razvoja človeške družbe in podstati svoje moralno etične zgradbe in zgodovinske zgodbe svoje kulture, temveč ga vulgarno in politično motivirano razlagajo, iztrgano iz celotnega koncepta.

Sveto pismo naj bi uporabljali izključno za politično motivirane namene in ne z namenom izključno svojega lastnega raziskovalnega interesa po poznavanju katolištva. Če drugega ne, gre s takšnim delovanjem za veliko mero neobčutljivosti do velikega števila sodržavljanov, ki se ne morejo ali ne znajo braniti in trpijo globoko užaljeni in prizadeti. Saj nimam kaj razlagati, vendar pri mojem nasprotovanju do takega ravnanja in načinov pisanje ne gre za nikakršen apologetski boj, da bi se ubranila dogma, temveč gre izključno za ustavne pravice sodržavljanov, ki imajo z ustavo zajamčeno pravico do veroizpovedi in svobode vesti ter pravico, da v miru živijo brez šikan in žaljenja svojih čustev.

www.tatjana-malec.si.