Pozdravljena Aimee ter ostale bralke in bralci,

s teboj Aimee se popolnoma strinjam, da je treba negovati naš materni jezik in se izražati v lepem izbornem knjižnem jeziku. Dolžni smo upoštevati besedno čistost in jasnost izražanja, besedno natančnost ter spoštovati slovnična pravila. Truditi se moramo, da ne delamo napak in da damo iz rok (samo)lektoriran izdelek. Včasih hitimo, ne kontroliramo naših pisav in seveda v tem primeru besedila niso takšna kot bi si želeli.

Sredstvo za izražanje misli in čustev je literarni jezik. Jezik se resnično nikoli ne postara in vsaki dobi se oplodi, v vsakem okolju požene novih korenin, v vsakem človeku najde novih razpoloženj in misli. Če v našem besedilu ni niti ene misli, ki bi imela pomen tudi za druge, potem nismo dosegli svojega namena.

Najprej bi opozorila pereč problem, tudi na Pozitivkah in sicer, opažam, da se uporablja veliko izrazov, ki pomenijo žargon določene skupine ljudi. Ne govorim o narečju, temveč o žargonu, ki je mešanica slovenskih popačenih besed s tujerodnimi jeziki. Žargon je posebno priljubljen pri mladih in tudi srednje/mladih, ki vnašajo v svoje pisave izraze žargona in s tem pačijo svoje prispevke in naš lep slovenski jezik (npr. besede: skapiral, za pošvizit, filinge, itd).

Prav posebno so znani dijaški, potepuški in pank žargon, itd). Žal žargon ne uporabljajo samo neizšolane osebe ali osebe nekega določenega sloja, temveč se z njim pači že kar velika večina mladih. To pa je zasrbljujoče.

Žargonski jezik sestavljajo popačenke ali barbarizmi, ki predstavljajo iznekažene izraze tujih jezikov. V Sloveniji je uveljavljenih veliko germanizmov (Zeitung, kelner,žnidar, šuštar) in srbo-hrvatizmov (npr. gradilišče, izostanek, veza, športaš, divota, blesau, izvanreden, zabušavati, izbegavati, nastradati, daleko), na Primorskem pa italianizmov (lombrelo, kastrola, korajža, itd) največ popačenk pa v novejšem času izhaja iz angleščine (n.pr. skeč namesto komedija). Angleščina je veliko v rabi v računalniškem jeziku in tudi v uradnem občevanju in zato se ni čuditi, da so se začeli angleški izrazi vrivati v našo vsakdanjo govorico in tudi pisave. Tudi iz francoščine imamo kar nekaj izrazovv vsakdanji rabi (kupon, buke, paleto, komoda, pardon, itd).

Moti me tudi, da nekateri vsiljujejo ljubljansko narečje v zameno za knjižni jezik. To opažam zlasti pri javnih osebnostih.
Tudi v sintaksi uporabljamo barbarizme (npr. rečemo"Ko sem se v nedeljo ves utrujen z izleta vrnil domov", kar ni pravilno: Reči bi morali: Ko sem se v nedeljo ves utrujen vrnil z izleta domov".

Pod italijanskim vplivom dostikrat povedka ne sklanjamo z osebkovo besedo v spolu, sklonu in številu, kot bi morali, in vprašamo: Ali ste žejen?". Morali bi reči: "Ali ste žejni?"

Pisanje včasih skazijo robatosti ali vulgarnosti, kot so kletve in prostaški izrazi, ki posurove duha in srce.

Čeprav stremimo za čistim slovenskim jezikom, mora vendar vsak izobraženec poznati celo vrsto tujih rekel, ki so si pri vseh narodih zagotovile svoje mesto. Poznati jih mora zato, da jih pravilno razume pa da jih lahko uporablja tudi sam. Veliko je med njimi latinskih izrazov. Tu bi prav posebej omenila izrazoslovje, ki ga je izoblikovala vsaka stroka posebej, imenuje se TERMINUS TEHNIKUS. Filofozija ima svoj zančilni znanstveni slog, isto pravo, medicina, fizika, matematika, ekonomija, itd. Zanj je značilno znanstveno izrazoslovje. V pravu se npr. vejica ne postavlja po slovničnih pravilih, temveč pomensko. Vseh izrazov tudi ni mogoče prevesti v slovenščino, ker bi izgubili svoj prvotni pomen, saj posamezna beseda lahko pomeni celo vrsto pojmov. Zato se v celoti z zgornjim komentarjem in pripombami ter dobesednim prevodom tujk ne morem strinjati. Sama sem se v pesmi "Evropi na pot" in komentarjih nanjo trudila, da sem pisala v knjižnem slovenskem jeziku, tujke pa sem uporabila le tam, kjer se v skladu z izrazoslovjem filozofije običajno uporabljajo.

Res je, da sva z Markom zašla v razpravljanje in da sva razpletala in razčlenjevala ter branila doktrino in vsak svojo apologijo (obrambo), katero je vsak izmed naju osvojil in je vanjo nazorsko prepričan. V razpravi je vedno tako v vseh krogih kjer razpravljajo, da vsak ima drugo prepričanje in nasprotnika pobija. Polemika pa bistri pojme. Seveda izgubi pa svojo ceno, kakor hitro žali ali uporablja prostaške izraze. Tudi posiljevati nekoga s svojim prepričanjem naj ga sprejme, ni korektno. Vzgledana polemika napada nasprotnika prepričevalno in neizprosno, vendar dobrohotno in ljubeznivo tako, da vsakdo lahko čuti, da gre le za pošteno razjasnitev pojmov. Z Markom sva imela razgibano polemiko in sva se ob koncu drug drugem zahvalila zanjo in se razšla na koncu polemike kot prijatelja. Nihče od naju ni bil užaljen. Neko užaljenost nama drugi pripisujejo, vendar zgrešeno. Polemike so vedno bile in bodo, npr. tudi Čop in Prešeren sta imela zanimivi boj; Čop s tremi razpravami, Prešeren s satiričnima sonetoma o "kaši" in o "Apelu in čevljarju. Leta 1831 se je vnela tako imenovana črkarska pravda, abecedna vojna med zagovorniki stare bohoričice in nove metelčice.

Glede strukture bralcev Pozitivk, češ, da ne razumejo filozofskih razprav bi rekla, da kdor jih pač ne razume, jih ne bere ali jih kljub temu bere in se trudi, da bi jih razumel. Na Pozitivkah je veliko dobrih prispevkov za vse okuse in se ni bati, da bi Pozitivke prerasle v znanstveno revijo za akademike.

Lep pozdrav
Tatjana

[ Odgovori na to | # ]