Piše: Miran Zupančič

»Dokler si živ in dokler je diha v tebi, ne dopusti nikomur oblast nad teboj. V vseh delih bodi svoj gospodar in ne daj da se ti umaže čast.« Staro zavezna objava. Svobodo je treba temeljito varovati sporoča starozavezna objava.

V novi zavezi Svetega pisma je govora, da je pored dobrega duhovnega sveta, v katerem vlada Kristus in njegova hierarhija, tudi svet zla v katarem vlada Zlo. Njega je Kristus premagal. Jezus Kristus nas opozarja da ne verjamemo pojavu lažnih mesijev in lažnih prerokov. »Prihod ne-vernikov bo, vsekakor, v sodelovanju satana (zapeljivca), » pravi Pavel. V knjigi Razodetje(Apokalipsa) se govori o delih katere lahko zapeljejo človeka. Jezus Kristus je osvobodil ljudi od prekletstva. Zato je nujno potrebno ljudi osvoboditi od prekletstva. Potrebno je ljudi blagoslavljati s Kristusovim blagoslovom.

Odvisnost je greh. Pavel našteva te odvisnosti: To so: nečistoča duše, razvratnost, idolopoklanstvo, urok magija, razdori, sebičnost, opravljanje, sovraštvo, prepiri, ljubosumnost, zavist, pijanstvo, droga itd. Osvobodimo pa se lahko vseh teh odvisnosti in dobimo svobodo spet nazaj po Svetem Duhu, ki nas usposablja za našo svobodo. Osvoboditev od vsega tega je vedno v Bogu. Glede na to, da je Kristusova milost univerzalna, lahko rečemo, da je pomoč v borbi proti vsem odvisnostim univerzalna in da lahko do nje pridejo, tako kristjani, ateisti, pripadniki drugih religij, vsakdo na svoj način.

Potrebno je razlikovati odvisnosti kot bolezen od odvisnosti ki je naravni proces-odnos. Človek je kot ustvarjeno bitje odvisen od Stvarnika, kot otrok od staršev. Takšna odvisnost ni negativna, ampak pozitivna, saj je refleks človekove narave. Človek je družbeno bitje, kot tak hrepeni za drugim človekom. Od teh odvisnosti se nam ni potrebno osvobajati. Vežejo nas lahko bolečine, skrbi, obveznosti, grožnje, nesporazumi, krivice. V teh primerih smo vezani v svobodi, kot žrtev nekoga ali nečesa.

Znano je, da ljudje kateri se ukvarjajo s prakso magije, da so odvisni od teh praks, toda tudi poškodovani v duhu in psihi, celo včasih v telesu. Pri njih je opaziti, da se pogosto nenavadno obnašajo, da imajo nenavadna življenjska pravila, čudne vizije, močan ego, duševne muke, strahove, tesnobnost. Sami se od tega ne morejo in ne želijo osvoboditi. To je odvisnost v katero so sami svobodno vstopili. Pogosto ljudi veže prekletstvo. To je zelo nevarna negativna moč duha katera se preko zlobnih želja ali besed prenaša na tistega na katerega je usmerjena. Raziskave so pokazale, da deluje na človeka tako, da ljudje postajajo drugačne od tega, kar bi želeli biti in dogaja se jim nasprotno od želenega. To je zlo, ki drugi prenese v življenje nekega človeka. To zlo ne more delovati v ljudeh kateri so močni v duhu. To zlo ljudi drži v odvisnosti , jih drži v nemoči in to ni odvisnost v običajnem smislu besede.

Idolopoklanstvo je npr. klanjanje ljudem, ki izhaja iz ideologij. Praznoverje je verovanje da ima neka gesta ali stvar moč katere v resnici nima Mnogi veruje v eliksir življenja. Nekateri se ukvarjajo z klicanjem duhov, ter na tak način magične sile in ustvarjene duhove zamenjajo za Boga ali božanske poslance. To je danes v vse večjem obsegu. Obstoja tudi odvisnost od samomora, kot da tem nek glas govori naj se ubijejo. Nekdo je prisoten v njihovem duhu, da jih tako zasužnjuje. Mnogi so mi pripovedovali, da slišijo glas, ki jih nagovarja da to naredijo. V teh primerih nam samo psihološke metode in razmišljanja ne morejo pomagati. Tu pomaga samo duhovna sila, močnejša od te zle sile, ki ljudi zasužnjuje in jih pripelje celo do tako tragičnih stvari.

Vsa naša človeška zgodovina priča da je človek vsestransko ogrožen, tako s telesnimi kot psihičnimi boleznimi, krivičnostjo, sovraštvom… Izkušnja nam potrjuje da je nemogoče ustvariti idealno družbo, ampak lahko samo poskušamo delati na boljših modelih medčloveških in mednacionalnih odnosih. V svetu ne obstoja samo zla sila , ampak tudi Zlo. Nekdo inteligenten želi uničiti »Inteligenco«, katera drži skupaj vse kar obstoja. Proti nam ljudem so se uročile sile inteligentnejše od nas ljudi. Zlo je zelo inteligentno in dobro obveščeno o vsem kar se dogaja z nami. Evangeliji jih imenujejo Satan, Hudi duh, hudičeve sile, nečisti duh, Beelzebul. In to temeljno Zlo ter njegova hierarhija se bori tudi proti Stvarniku.

Dobro in zlo ter njuni globlji vzroki nam pogosto delajo hude težave pri spoznavanju. Misterij dobrega in zla moramo na duhovni poti spoznati in dojeti. Večina nas ima bolj ali manj jasno sliko o različnih stratosferah našega planetarnega kozmosa. Zavedati se moramo, da ne živimo v najvišjem svetu, ampak v enem globljem ležečem svetu treh dimenzij in časa. Čeprav smo nekoč bivali v božanskem redu ali višji sferi bivanja, smo zaradi padca potonili v ta svet nasprotij.

Naravo tega sveta nasprotij določata dve veliki naravni sili, naravna zakona, ki sta si zrcalna, in zato tvorita enost. Ti naravni sili povzročata privlačevanje in odbijanje, svetlobo in temo, vročino in mraz, potešitev in izčrpanost, napredek in razkroj, življenje in smrt. Vsi ti pojavi prežemajo mineralno, rastlinsko, živalsko in človeško kraljestvo. Če bi opazovali s svojo tridimenzionalno zaznavno sposobnostjo druge svetove, ki obdajajo naš svet nasprotij, bi ugotovili, da sta obe sili tudi tam zelo mogočni. Vendar pa moramo upoštevati in se zavedati, da sta vrsta in delovanje teh dveh naravnih zakonov in naravnih sil danes popolnoma drugačni kot sta bili tedaj, ko smo s svojimi sobitji v usodi dosegli ta svet goste materije. Za razumevanje tega si oglejmo zelo preprost primer. Kadar iz notranjosti sebe živimo skladno z zakoni, nas le-ti v ničemer ne ovirajo. Prav nasprotno, tedaj so nam moralna podpora, psihološka opora. Nastopi celo trenutek, ko prisotnost teh zakonov niti ne opazimo. Naše življenje se je tedaj povzdignilo nad te zakone in na podlagi ubranosti z njimi gremo naprej.

Če pa se tem zakonom zoperstavljamo, nastane upor, torej trenje, trenje pa proizvaja vročino. Vročina se spremeni v jezo, jeza vodi k požaru, k eksploziji, h kazni. Izkušnja kazni spet prikliče reakcijo. Dobro in zlo nista bila vnaprej predvidena v našem svetu. Ena naravna moč je nastala zato, da bi zagotovila razvoj, druga pa, da bi uničila ta razvoj, in sicer ne iz svojevoljne zlobe, temveč ker je bila razkrojevalna moč pretvorjena moč. Rast prve moči je bil rezultat pretvorbe in sprostitve druge moči, tako se je lahko prva moč v večji in lepši meri razodela. Smrt in noč sta bili, tako gledano, vrata, k novemu življenju. To je bilo nujno v evolucijskemu procesu, ki je bil zaradi padca nujen. Padec iz božanskega reda je človeštvo pripeljalo v raj, iz katerega naj bi se v spirali spet povzpeli v izgubljeno hišo očeta.

Ker ne moremo obstati v našem svetu goste materije, povzroča ta situacija tistim, ki imajo spomin na izgubljeno domovino silno domotožje. Toda vseeno je bil ta red nekoč popoln prehod k Luči. Današnji svet nasprotij v katerem smo pa je prava drama in stopnjevana motnja. Dvojnost zakonov tega sveta več ne vodi k razvojnemu procesu, ampak k procesu propada. Tako ti zakoni ustvarjajo nered. Svetovna ureditev, v kakršni danes živimo je , kot ugotavljajo vse sveti spisi popolnoma padla pod vpliv Zla. Nič več ni prehoda k Luči, katere se tudi uporablja. Zlo protinarave je popolno, tako da lahko LE božanski poseg odpre pristop do Luči. Tako Jezus Kristus popolnoma pravilno priča : »Jaz sem pot, resnica in življenje.« ( Janez 14,6).

Naša svoboda se realizira v zmožnosti izbire. Da pa bi se lahko svobodno izbiralo, nam je potrebno spoznanje katera izbira je dobra in katera zla, kaj je smiselno , kaj ni. Spoznanje za pravilno odločitev nam daje naša vest. Vest je sposobnost človeka spoznati dobro. Da pa bi se lahko človek zmogel odločiti za smisel, mu je potrebna pomoč odzgoraj.
Svoboda pa je samo tam kjer je prisotna moč, ki nam pomaga preseči zlo. Moč za dobro prihaja od človeške podobnosti s Bogom. Svoboden človek je soudeležen v Božanski svobodi. Svoboda je torej božanska moč. Svoboda torej pripada stratumu duha. Človekova svoboda je neskončna v objektu za katerim gre, a to je absolutno Bistvo. Bog nam je horizont neskončne svobode. V svobodi se človek opredeljuje za vrednote. Po svobodni odločitvi je človek moralen ali nemoralen, je usmerjen k življenju ali smrti.

Svobodo ne smemo razumeti samo kot zmožnost izbire med raznimi situacijami, stvarmi in vrednotami, niti ne kot samo za odločitev med dobrim in zlim, ampak v filozofskem smislu kot moč da se lahko naredi dobro. V svoji relativni svobodi ljudje spoznavamo absolutno svobodo. Toda samo spoznanje, še ni dovolj da nam osmisli naše življenje. Spoznati še ne pomeni tudi imeti ali biti v tistem kar spoznamo, kajti naše človeško spoznanja ni absolutno. Da bi prišli do smisla življenja moramo vključiti svojo voljo.

Spoznanje nam kaže na smer za katero bi se bilo potrebno odločiti, tu pa volja odigra odločilen korak, za ali proti. Če človeška volja suspendira smer za katero bi se bilo treba odločiti, potem v človeku nastane muka, tesnoba, občutek krivde, nesmisla in eksistenčno nezadovoljstvo. Kot človek smo namreč ustvarjeni v zakonih višjega sveta katere je Stvarnik v nas ustavil. Upirati se tem zakonitostim, pomeni, da v naši eksistenci ostanejo nemoči, nesposobnosti in nemir.
Svoboda je torej v sprejemanju Božanske volje. Toda človek je slab in zaradi omejenega spoznanja pogosto nemotiviran za odločitev biti v Božanski volji. Izhod iz odvisnosti te materije v svobodo je možen. Ustvari se lahko v sodelovanju človeka z Bogom.

Zakoni našega sveta nasprotij so danes zelo moteni; besnijo in kaznujejo v popolno ubranost z bivanjskim stanjem človeštva. Zakon asimimilacije in rasti je danes samo še reakcija na zlo in njegovo hudobno bohotenje. V teh reakcijah beži človek pred tem, kar je razvezal. In dnevno se nam izkazuje, da so Mojzesove besede: »kajti na dan, ko bi jedel z njega boš gotovo umrl.«, vse preveč resnične. Tako obe naravni sili tega sveta prehajata z rušitvijo njunega zakonitega delovanja v jezo in začenjata kaznovati.

Mi smo lahko le dobri ali zli, ali realno gledano, prvinsko dobri ali zli. Z dobrimi dejanji se človek ne odveže od zla. Enako velja tudi za obratno. Torej moramo stopiti na drugo pot. Ali obstoja, kaj višjega kot dobro? Da, ta pot obstaja! Ta pot, pot popolnosti, nam prinese Kristusova Hierarhija. Ko to pot sledimo, ko se poprimemo te moči, se dvignemo nad dobro in zlo in tako spremenimo stare posledice prepovedanega sadu, greha, ki so nam prinesle toliko težav. V popolnosti, ki je v Kristusu, se vrnemo k staremu stanju brezgrešnega sveta.

V svoji knjigi Samospoznanje, piše Berdjajev: »Ljubim te, o večnost, pravi Zaratustra. Isto sem v svojem življenju dolgo govoril tudi sam. Ničesar drugega ni mogoče ljubiti razen večnosti in z nobeno drugo ljubeznijo je ne moremo ljubiti razen z večno ljubeznijo. Če ni večnosti, potem sploh ni ljubezni. Duh zahteva večnost. Toda materija pozna le časovno.«

Za Berdjajeva vzrok filozofije ni bivanje, ampak svoboda. Toda svoboda povzroča trpljenje. Svoboda je notranja nujnost, ki se razodeva s silo, kadar trpi omejitve. Svoboda ni nič samoumevnega, enostavnega, kot to mislijo mnogi ljudje danes. Nasprotno, svoboda je še kako lahko težko breme in mnogi ljudje se prevečkrat odpovedo svobodi, ker mislijo, da bodo s tem olajšali svojo usodo. Za Berdajeva je svoboda sila iz čisto druge dimenzije, je nekaj transcendentnega. Piše: »Svoboda človeka je v tem, da obstaja zunaj kraljestva cesarja – našega sveta še kraljestvo duha. Obstoj Boga je razodet v obstoju duha v človeku. In Bogu niso enaki niti naravna sila, niti moč družbe in države.«
Konec.

Miran Zupančič: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.
http//www.ezoterika.s5.com