Piše: Miran Zupančič

Sodobni ljudje smo v naglici sveta izgubili gotovost instinktov in tudi sigurnost tradicije. Sedaj smo v situaciji, ko moramo izbirati, toda mnogo ne vedo kaj izbrati, ker so izgubili smisel. Mnogi zaradi tega sledijo drugim in tako postanejo konformisti ter delajo to, kar drugi od njih pričakujejo in tako postanejo sami sebi odtujeni. Ali se ni vse začelo s pozabljanjem Boga in s kraljevanjem našega ega? Prav gotovo, zato so korenine skrite v človekovem srcu. Kar se dogaja zunaj, je odsev notranjega. Zato Božansko jedro pri vsakem udarcu srca kliče: "Jaz sem pot, resnica in življenje." Pri mnogih ljudeh preglasi ta klic dogajanje v svetu. Drugi so jezni, obrnejo se stran od svojega Stvarnika in ga obtožujejo, čeprav bi bilo prav njihovo posredovanje potrebno. Tarnanje ne pomaga. Gre za to, da pomagamo, kjer je to mogoče. Potem se nam odprejo vrata srca. Srce lahko sliši Božanski klic. Odločilno je naše obnašanje. Neposredno in zares prisluhniti notranjemu klicu in v skladu s tem delovati. Samo filozofirati o tem kako je prišlo do izvirnega greha, nas ne pripelje nikamor. S tem se še bolj zapletemo v nepopolnost sveta, v katerem živimo.

Kot nam življenje kaže, človek brez smisla ne zmore dolgo zdržati saj, nima kam iti. In prav iz tega razloga še posebej mladi ljudje padejo v kremplje vse vrste odvisnosti ali kriminal. Frustrirana volja, ki hrepeni po cilju se želi kompenzirati v drogi, denarju, seksu, alkoholu, volji po moči-oblasti. Smisel življenja je specifičen v vsakem človeku. To je naloga, ki jo mora vsakdo med nami izpolniti in nihče to ne more storiti namesto nas samih. Vsakdo med nami je svoj original, neponovljiv, z osebno nalogo in priložnostjo. Odgovoriti na smisel življenja, pomeni, da smo postali odgovorni ljudje. Ne odgovoriti na smisel življenja na to vrhovno nalogo vsakega med nami, pomeni biti lasten krivec!

Občutek krivde v nas povzroča strah, a ta strah se potem kompenzira v uživanju droge, iger na srečo, izgubi kreposti, v razvratu, alkoholu in različnih odklonov v življenju. "Smisel našega življenja ni v samorealizaciji, ampak v avto transcendenci. Nekdo Drugi v nas samih je naš Začetnik in ta Drugi je naš nesmrtni. V svojem delu, v vrednotah in ljubezni, ter še posebej v trpljenju, se človek dvigne nad sebe samega ter najde smisel svojega življenja." (Frankl)

Izkušnje mnogih velikanov človeštva nam zrcalijo sigurno pot iz lastne ječe v svobodo s pomočjo molitve, meditacije in duhovnega dela. Molitev ali globoka meditacija na Izvir se tu doživlja ne samo kot dotik našega pra-temelja biti in smisla, ampak tudi kot najgloblja filozofija svobode, saj je po Heideggerju pobožnost v molitvi kot svoji najvišji obliki špekulativna. Sama molitev se doživlja kot najgloblje razmišljanje, toda iz srca, eksistence, iz globin človekove duhovne dinamike. Smisel je globlji od logike in samo racionalnih razlogov. Frankl pravi, da se nad-smisel lahko spozna samo takrat, kadar človek sebi prizna, da ne more v popolnosti dojeti smisla svojega življenja. Ta nad-smisel je darilo, ki ga teologija imenuje milost. Leo Šestov "filozof globine", kot je to sam sebe imenoval, je nasproti zahtevam po brezmejnem intelektualnem prizadevanju postavil "apoteozo globine". S tem je hotel poudariti, da obstajajo skrivnostne skrite globine, ki morajo ostati golemu razumu skrite. To dno, ta globina je tista, kjer se lahko razodene duhovno. Vse to, kar je Šestov doživljal kot vprašljivo, skrivnostno in globinsko, je bilo zanj ključ za globlje razumevanje bivanja. Občutil je in slutil je, da obstaja"ustvarjalna svoboda na oni strani razuma." Zato mu je šlo za to, da se"osvobodi trdnih intelektualnih predpostavk."

Zelo intenzivno je občutil, kako razum grozi, da bo zasužnjil tudi religiozno življenje. Po njegovem mnenju obdajajo sedanjo zavest človeka številne tančice. V svojem spisu Ključna sila pokaže, kako predrzni in oholi napačno razumljeni razum želi "dokazati Bog" Odtujeni razum skonstruira lastne kriterije za dokaz, da obstaja Bog in Bog se naj podredi tem kriterijem."Dokazani" Bog je postavljen z milostjo oholega razuma. In kaj je bila njegova pot? Takole ugotavlja:"Edini resnični izhod se pričenja tam, kjer po človekovih merilih ni več nobenega izhoda. Obrniti se je treba v skrivnostno, v globino, da se približamo nemogočemu." In dalje pravi:"Tu je Bog ravno zaradi tega, ker ne spada v nobeno kategorijo." In nekje drugje zapiše:"Skočiti je treba notri v Boga in se s tem skokom osvoboditi vsega racionalnega." Zaradi tega se je postavil na stran zgodnje-krščanskega filozofa Tertuliana, ki je rekel znameniti stavek:"Credo, quia absurdum!" Verjamem ravno zaradi tega, ker to razbija meje razuma.
Lahko bi rekli:"Opusti vse znanje, če želiš pridobiti znanje!" Ta rek se nam zdi v našem času "dodane vrednosti" nerazumljiv paradoks, mogoče popoln nesmisel. A vendarle; v njem je skrita globoka resnica. Kategorije in definicije našega praktičnega vsakdanjega razuma nam pomagajo pri urejanju našega vsakdanjega življenja; Če pa obvladuje naše celotno mišljenje, prekrijejo številne presegajoče zmožnosti človekovo življenje ter nas popeljejo v globoko odtujenost od Boga in sočloveka.

V dobi Vodnarja je v današnji družbi vedno močneje opaziti iskanje smisla življenja. Vprašanje smisla se lahko postavi filozofsko kot osebno. Filozofsko se lahko vprašamo čemu svet in eksistenca, a osebno čemu naše konkretno življenje in naloge v svetu. Problem smisla je vprašanje smiselnosti vsega. To je pri Aristotelu "telos", pri čemer on razume cilj človekovega moralnega delovanja, ki je v blaženosti, v sreči katera se doseže, kadar delamo dobro.

Sv. Tomaž govori o "zadnjem cilju vsega ustvarjenega, ki je v Bogu, kot največjem dobre". "Ta cilj ni nekaj na koncu vsega, ampak temelj, ki vse osmišlja in nosi". Po Kantu človek ne more biti sredstvo do cilja, ampak cilj sam, ter je zaradi tega največje dobro in popolnost človeka v njegovi moralni osebnosti. Hegel vidi končni cilj zgodovine v razvoju moralne svobode.

Temeljni smisel je prisoten v vsem, kar obstaja, toda človek ga lahko prizna ali pa zanika. V vsakem človeku obstaja temeljno zaupanje v smiselnost sveta in življenja. Človek se bolj nagiba k priznanju v smiselnost, kot pa v zanikanje smisla, toda vsak se mora sam pri sebi odločiti za ali proti. Vsak se sam odloča o odločitvi za osvoboditev iz lastne ječe ali pa za propad, za Boga ali proti njemu. Okoli tega bazičnega problema se je že Avguštin spraševal, saj je bil prepričan, da obstaja absolutni princip dobrega in absolutni princip zla. Sam se je spraševal, kako je mogoče, da se človek v svoji svobodi odvrne celo od absolutno dobrega, od Boga? Kadar človek odpade od Boga, s tem odpade od smisla, svobode, ter tako njegova eksistenca nima nobena smislov, a on nima več cilja. Svoboda je v bistvu svoboda za dobro, za Boga.

Naturalizem (1.filoz.smer (sorodna vulgarnemu materializmu), ki razlaga družbene pojave z naravoslovnimi ali biološkimi zakoni, 2. smer v umetnosti (začetek okrog 1880-1900), ki hoče neolepšano, brez idealiziranja upodabljati resničnost in ljudi, dokazujoč, da je človek plod okolja in dednosti, in zlasti opisuje temne strani življenja. (Zola itd), 3. v etiki zahteva, naj živimo po naravi (Rousseau). Naturalizem 19. stoletja je zagovarjal deterministično razumevanje človeka. In prav na temelju tega je psihoterapija razumela, da kvaliteta otroštva usodno določa smer človeka. Človek je bil tako razumljen, kot da je izročen na milost in nemilost tehničnega napredka v katerem pa je on le eno malo kolesce.

V nasprotju temu, je ekstencionalna filozofija prinesla spoznanje, da je človek vržen v življenje in da bi on sam moral dati smisel življenja. Iz tega je Frankl prišel do spoznanja, da ima človek v sebi duhovno svobodo in to ne svobodo"od" nečesa kakor je to zagovarjala naturalistični determinizem, ampak svobodo"za" nekaj. Zato Frankl govori o duhovni dimenziji človeka, ki ni determinirana, oz vnaprej absolutno določena.

Drži, da nam strah lahko zablokira psihično in vegetativno dimenzijo, vendar pa je na naši duhovni svobodi moč, da se upre temu strahu. Tako človek kljub strahu ostane v sebi svoboden. Lahko bežimo od straha ali pa se kljub njemu odločimo za dobro. Niti vzgoja ni tisti, ki odloča, kajti, saj se človek v duhovni dimenziji lahko kljub željam staršev in njihovimi odločitvami samostojno odloči.

Lakota, bolečina, strah, in drugi elementi lahko zablokirajo ali določijo telesno in psihično dimenzijo našega življenja, toda naša duhovna dimenzija nas potegne ven iz determinirane bolečine, straha, lakote in se odloči samostojno, meni Frankl. To dokazujejo vse svetniki-mučeniki in pravičniki vse do današnjih dni, ki so presegli v duhovni dimenziji najhujši možni smrtni strah. Lahko bi dejali, da svoboda na duhovni ravni ne more biti nikdar in nikoli vezana. Kajti bistvo duha je svoboda, pravi Hegel. V tem mu sledi N. Berdjajev eden najostrejših in najradikalnejših ruskih mislecev, ki je veljal za filozofa svobode. Za Berdjajeva je svoboda sila iz čisto druge dimenzije, je nekaj transcendentnega. In piše: "Svoboda človeka je v tem, da obstaja zunaj kraljestva cesarja (našega sveta, ki je strukturiran z močjo) še kraljestvo duha. Obstoj Boga je razodet v obstoju duha v človeku. In Bogu nista enaki niti naravna sila, niti moč družbe in države."

Berdjajeva je vse svoje življenje spremljala neke vrste bolečina sveta, svetobolje. To ni bila žalost človeka, ki kaj pogreša ali je kaj izgubil. Ni ga trlo nobeno določeno pomanjkanje zemeljskih zakladov. Ta bolečina sveta tudi ni bila melanholija in posledica njegovega temperamenta. On sam jo je označil kot bolečino hrepenenja po transcendentnem. Svetobolje je bilo njegov stalni spremljevalec, ki je spodbujalo njegov duhovni razvoj. Včasih je odteklo, odšlo, včasih spet postalo močno in vse močnejše, da je potem spet uplahnilo. Ta bolečina sveta, je bila pri njem pogosto največja takrat, kadar je izkušal življenjske občutke velike sreče. Ravno tedaj se je posebno spominjal muk življenja. V smislu zgodovine (1950) je izrazil vzrok bolečine takole: "To je zdaj vprašanje odnosa med časom in večnostjo. Obstaja istočasno nezdružljivo, nespravljivo nasprotje med časom in večnostjo in med njima ni mogoče postaviti nobene povezave. Čas je istočasno zanikanje večnosti, stanje, ki nima korenine v večnem življenju."

Berdjajeva zanima razvoj in cilj človeka, človeštva in časovnega obdobja, v katerem je živel. "Nikoli me ni zanimalo raziskovanje sveta, kakršen je, ampak usoda sveta in moja lastna usoda; zanima me torej konec stvari. Moja filozofija ni znanstvena, ampak preroška in eshatološka. Pred tridesetimi leti sem mislil, da veliko več vem, kot verjamem o sedanjem stanju svojega vedenja. Pričenjam vedeti, da ničesar ne vem"(Samospoznanje, 1950). Doživljanje samega sebe in ljudi svojega časa je videl vedno z ozadjem razvoja k Bogu - človeku. "V človeku sta se mi pogosto mešala nižji in višji jaz; v odnosu z ljudmi sem izkusil veliko nizkotnosti, zlaganosti, nezvestobe, trdosrčnosti, izdaj, številna razočaranja in jaz sem bil krivec, vzrok teh razočaranj. In vendarle sem obdržal vero v božji načrt o človeku"

Samospoznanje je za Berdjajeva instrument, ki omogoča potovanje do "sprejemljivega" "Človek, spoznaj samega sebe", je začetek vsakega filozofskega razmišljanja. Začenja se s spoznanjem "jaza" in se nadaljuje s spoznanjem ljudi in sveta. Esenco njegovega samospoznanja opisuje takole: "Pomen mojih eksistencialnih misli sem odkril ravno v tem pojmu, v tem spoznanju dveh poti, ki se odpreta pred človekom: pot objektivizacije, eksterioriziranja(pridobivanja in ohranjanja v smislu izgubitve v tem svetu), ujetosti v strašljivo popolnost moči ter masivnosti in pot v svet transcendentnega, vse tja do razsvetljenega in osvobojenega sveta, v božji svet…Ne le ustvarjalne misli, ampak ustvarjalno trpljenje in trpeče občutenje morata razstreliti okamnelo zavest in raztopiti objektivni svet, kot se kaže tej zavesti. V življenju sem se lahko ohranil tako, da se nisem oprl na nič drugega, kot na iskanje božje resnice".

Glede, da živimo v času odtujenosti, individualizacije in velike osamitve, kot še nikoli prej, moramo dojeti, da je tu čas, ko raztrga pokrivalo nad dnom, breznom, globino. Ja, to sedaj preživljamo. Smo sredi dogodkov, ko se vsakdo sooča s celotno strahoto. V tej fazi sta možni dve reakciji človeštva: panični strah ali obrat k duhu Boga. Za prvo skupino piše Berdjajev v Kraljestvu duha kraljestvu cesarja (1952) naslednje: "Popolnoma napačno je pojmovanje pragmatizma, da je resnica tisto, kar je koristno za življenje. Resnica je lahko za organizacijo vsakdanjega življenja škodljiva. Krščanska resnica je lahko celo zelo nevarna, zaradi tega se je resnica krščanstva prilagodila vsakdanjemu življenju in se tako daleč potvorila, da so Kristusovo delo korigirali, kakor to pravi veliki inkvizitor pri Dostojevskem."

Drugo skupino tvorijo ljudje, ki se ne umaknejo pred propadom. Pazijo na znamenje časa in zajame jih neizrekljivo boleče hrepenenje. S hrepenenjem pričenja postopoma prodirati v človeka spet Duh resnice. O tem nam pravi Berdjajev naslednje: "Če verjamemo v odrešitev s pomočjo resnice, potem delamo to v čisto drugem smislu. Z resnico se loči to, kaj je božjega in to, kaj je cesarjevega, med duhom in svetom." Resnica pa se razkrije šele na visoki stopnji duhovne dimenzije in to v skupnosti ljudi. Človek le skupaj z drugimi ljudmi lahko ustvari visoko raven, da se tako lahko dvigne nad subjektivni in tudi nad objektivni svet: "Nič ni višjega od iskanja resnice in ljubezni do nje. Edino vsezajemajoče, celotna resnica, je Bog in spoznanje resnice je vstop v božje življenje" (Novi srednji vek 1927).

Torej, notranja svoboda človeka leži globlje od psihičnih in emotivnih doživetij in podzavesti. Človek je vedno v stanju, svobodne odločitve in nikakor ne postane igračka ali avtomat, niti v časovno najtežjih zunanjih in psihičnih prisil. Prav takšne zaključke tudi izvaja logoterapija in to iz eksistenčne analize številnih konkretnih primerov življenja. V nas ljudeh je neka vrsta ostanka, ki je sposoben postaviti se usodi, distancirati se od situacij in se pravilno odločiti. Na naši emotivno - psihični ravni takšne svobode ni, vendar pa je svoboda duhovno možna in resnično v nas obstaja. Ne smemo pa narediti napake in reducirati duhovno na psihično, ne smemo pomešati duha s psiho, kakor to počne determinizem ter na tak način reducira ali briše svobodo.

Gradnja mostov med abstraktnim filozofskim spoznanjem in konkretno vero ter molitvijo ali meditacijo ni nekaj novega v filozofiji ter teologiji. Sodobna filozofija religije odkriva korene človekove religioznosti. Martin Heidegger in M. Buber odkrivata duhovno pot. Tako M. Heidegger pravi, da je problem Boga pravzaprav vprašanje "pobožnosti mišljenja". Kajti, pobožnost je že določena refleksija, eksistencialni odnos pred bistvom. To pomeni, da je pobožnost (budnost), kot svoji najvišji obliki, bolj špekulativna kot pa se to običajno misli. M. Buber misli v isti smeri, ko pravi, da je molitev, kot prošnja, da se Bog razodene, eksistencialno postavljanje vprašanja o Bogu. E. Biser na osnovi tega zaključuje, da v izkušnji molitve, oz meditacije in z njimi "eksistencionalno postavljeno vprašanje o Bogu doseže svoj končni cilj".

Sama molitev ali meditacija ne more brez argumentiranih dokazov o Bogu. Molitev, meditacija prihaja do znanja o tem, kar se doživlja v trenutkih uslišane molitve ali odgovora potom tihe meditacije. Pravzaprav bi lahko dejali, da nam celotna duhovna Pot kaže na to, da bi se vprašanje ujetosti v lastne predstave prepoznalo na temelju Božanske in človeške eksistence. spoznanja, ki je zaupanje v Boga. To nam Razinger (sedanji papež) na res briljanten način pove: "Vera je odločitev človeka za to, da je v najglobljih plasteh človeške eksistence nekaj, kar ne more imeti svojega temelja v vidnem in otipljivem svetu". In nadalje:"Krščansko verovati pomeni zaupati se smislu, ki nosi mene in svet, vzeti ga kot temelj na katerem lahko brez strahu stojim. Krščansko verovati pomeni našo eksistenco dojeti kot odgovor Besede, Lagosa, ki vse stvari nosi in drži. Krščanska vera pomeni opcijo za to, da je to, kar se ne more z očmi videti resnično od tistega, kar se lahko vidi". Jezus Kristus pravi, da je temu, ki veruje vse mogoče.

Duhovno eksistenčni pristop nam pomaga, da se ujetost in svoboda vidi v celovitosti človeškega bitja. Človek je bitje, ki nosi v sebi tako telesne kot duhovne vrednote. Kjer se on veže, je vezan v celovitosti svoje svobode. Če se veže samo na materialno, potem je njegovo celotno bitje odvisno samo o tej odločitvi. Tak človek je podoben karieristu-materialistu, ki je vse podredil svoji karieri in slavi, na to usmeril vso svojo energijo, ki pa v nekem trenutku ne opazi, da ni več to kar je bil še pred nedavno, a tako slep še vseeno rine naprej, ker je vso svojo energijo fiksiral na samopotrjevanje za katerega se, je opredelil, ga verige častihlepja držijo v ječi ega. In tako izgubi vse zaradi te fiksiranosti. Toda, če se ta človek spremeni in se veže na duhovne vrednote, na ljubezen do soljudi, potem se osvobodi usmerjenosti na nižje ravni. Vse je odvisna o tem ali se človek usmeri na materialno ali na duhovno.

Spoznanje v eksistenčno realnost lastnega bitja nam kaže na možnosti vrnitve v svobodo, a spoznanje duhovnih sil in molitev ter meditacija nas peljeta k Bogu, ki nas osvobodi vsake ujetosti in nas pelje v svobodo večno. Pot v svobodo, je ozdravitev duha, kar pomeni ozdravitev ljubezni, pravega vedenja, odnos do Boga in drugih ljudi. Samo v Stvarniku lahko ozdravimo sebe. Tako postanemo odporni do zla, celo imuni na zlo. Ko sami postanemo takšni, takrat smo sposobni tudi druge zdraviti, drugače ne. Človek, ki resnično doživi, da mu Bog ozdravi dušo, postane sam sposoben zdraviti duše drugih ljudi. To je isto kot s svetlobo. Sveča, ki je sposobna goreti, lahko prižge druge sveče. Nasprotno, pa ugasnjena sveča ne more prižgati niti ene sveče. Tako je tudi z nami ljudmi. Če je naš duh prižgan na sveči Kristusa, tedaj bomo tudi mi v drugih prižigali sveče luči.

Kako bomo sebe ozdravili?
Kot prvo je pomembno, da si želimo ozdraviti, da si želimo svobode, a da si zaželimo svobode, moramo najprej dojeti, da nismo svobodni. Odločitev za zdravljenje naše duše in našega življenja, se imenuje Spreobrnitev-Preoblikovanje. Vse, dokler se resnično notranje ne odločimo, vse, dokler se notranje ne spremenimo, nosimo vsi v sebi duhovne bolezni, ki nas obremenjujejo in katere nas prav iz tega razloga obremenjujejo. Posebno je to spremljajoči občutek slabe vesti, ki povzroča v nas psihične ter telesne bolezni. Sliši se neverjetno, a je to vseeno resnična trditev.

V naši zahodni civilizaciji so mnoge zdravstvene raziskave potrdile naraščajoče število bolezni raka, ki nastane ravno zaradi pekoče-slabe vesti. Slaba vest deluje na nas tako, da v nas podzavestno spodkopava temelje naše eksistence. Strah nas je pred ljudmi in pred Bogom, če se ga seveda zavedaš ali priznaš, vzame ti moč, da bi bil lahko pred drugimi ljudmi iskren in odprt. Tako je človek prisiljen pred drugimi ljudmi si nadeti masko s katero si, povzroči napetost s katero se, upira, zlu in tako troši mnogo vitalne energije, da bi na ta način potisnil vse kar je negativnega v podzavest.

Toda ne more se v nedogled potiskati zla doživetja. Slej ali prej se bo podzavest napolnila, postala prenapeta in bo počila. Tako nastopijo psihične ter mnoge fizične bolezni. Osebno poznam mnoge ljudi, ki so bili v trenutku ozdravljeni od raka ali tako imenovanih neozdravljivih bolezni v hipu, ko so ozdravili svojega duha. Poznam mnoge ljudi, ki so bili psihično obremenjeni, paralizirani zaradi delovanja težkih strahov in tesnob, nemočni, da bi normalno živeli, ker so bili duhovno obremenjeni.

Človek je najbolj ujet in bolan, kadar mu manjka ljubezni. Ljubezen je - pravi sv. Janez - Bog. Bog ne ljubi, kajti če bi ljubil, bi tudi ne ljubil. Bog je torej duh in ljubezen. Osvobajanje in zdravljenje človeškega duha je zdravljenje človeške ljubezni. Prav iz tega temeljnega razloga je odnos z Bogom tako odločilnega pomena v življenju človeka. Greh je zlo, ki v nas samih ustvarja napetost in nezmožnost, da smo v dobrih odnosih z Bogom. Zaradi tega nas greh dela bolne. Ko se osvobodimo greha, a to pomeni zla, sovraštva, krivičnosti, sebičnosti, egoizma, laži, kraje, ubijanja, in temu podobnega, postanemo mi boljši. Duhovna osvoboditev je ozdravitev nas, kajti v primeru, da ozdravimo svoje telo, s tem še nismo, tudi boljši. Toda, ko ozdravimo svojega duha, takrat postanemo bolj humani, bolj človeški.

Konec.

Miran Zupančič: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.
http//www.ezoterika.s5.com