Obstaja mnogo različnih vrst in pojmovanj svobode. Duhovna, psihološka in materialna so tri vrste, ki bi lahko vključevale vse druge oblike, kot so ekonomske in politične svoboščine, s katerimi se ne bomo ukvarjali v tem članku, pa čeprav ne zanikamo njihovega pomena.

V vsaki od svojih oblik je svoboda gotovo relativna stvar. Mi v svoji zavesti vsak dan izkušamo različne stopnje svobode kot tudi različne stopnje pomanjkanja svobode. Dejansko mi vse bolj in bolj spoznavamo, da je izraz ‘relativno’ vključen v praktično vsako ugotovitev nekega dejstva, ki jo izrazimo.

Mi se znajdemo, če smo pohabljeni ali resno bolni ali zaprti v ječo, v položaju, ko nimamo praktično nobene fizične svobode, pa vendar na voljo velik obseg mentalnega in duhovnega razpona, ki ga odlikuje visoka stopnja svobode. Thomas Paine je napisal nekatera svoja najboljša dela v jetniški celici. Lahko se znajdemo pred veliko količino fizičnega ali materialnega dela, ki ga moramo opraviti, pa vendar lahko imamo jasen in miren pogled, zaradi katerega se ne bomo počutili niti vezani niti pretirano omejeni. Lahko pa se znajdemo v razmerah, ko so pred nami številni problemi, ki zahtevajo veliko količino mentalnega napora in presojanja, pa vseeno nismo vznemirjeni niti potrti zaradi neugodja ali skrbi.

Pa vendar, kako pogosto se pritožujemo - na glas ali v tišini naših misli - ko imamo preveč dela ter tako uničujemo tisto svobodo, ki nastopi takrat, ko je mentalni pogled na življenje realističen in umirjen, tako da smo se sposobni ustrezno spopasti s pritiskom problemov, ki zahtevajo našo skrbno in natančno pozornost.

Odgovornosti, dolžnosti in obveznosti lahko resno vplivajo na ali omejijo svobodo enega posameznika, medtem ko se bo drugi pod temi bremeni dejansko počutil dovolj svobodnega. Če je človekova dolžnost, obveza ali odgovornost, da plača dolg, ali ni potem bolje, da stvari, ki se od nas pričakujejo, opravimo radostno, zato da bi bila naša zavest svobodna in jasna?

Psihološko smo vezani ali svobodni glede na naša mentalna in čustvena pojmovanja. Če je naš pogled svetel, dovolj realističen, da se lahko spopademo z dejstvi, in če imamo normalen smisel za ustreznost stvari, potem je naša svoboda širša in naša radost večja. Ko pa vztrajamo pri pesimizmu brez razloga ali pa zavračamo poskus, da bi se prilagodili Karmi, ki smo jo sami ustvarili, potem smo neprilagojeni primerki, katerih svoboda je omejena.

Duhovno smo že svobodni. Um, čustva in življenjski fizični principi so tisti, ki proizvajajo naše pomanjkanje svobode. Duh valuje svobodno in to v velikodušnem obilju. Vse prepogosto mu preprečujemo, da bi valoval skozi nas, s čemer izgubljamo navdih, pogum in vztrajnost, da bi se spopadali z izkušnjami, ki jih potrebuje Duša v svoji evoluciji od relativne nepopolnosti in pomanjkanja svobode do relativne popolnosti in radosti zaradi neomejenosti.

Na mentalni ravni se lahko naučimo, kako postati bolj svobodni, ko sprejmemo bolj filozofsko držo v zvezi s trenutnimi dogodki, ki prehajajo pred ali skozi našo zavest. Mi se lahko tesno povežemo s posameznikom, za katerega se zdi, da omejuje našo svobodo delovanja in razmišljanja, namesto da bi prepoznali, da je ta izkušnja za nas izziv, da bi se naučili umetnosti svobode brez omejitev.

Torej, kako svobodni dejansko smo? Koliko svobodni si želimo biti? Kako zelo smo vezani? Kdo nas veže? Kdo nas lahko osvobodi? Kaj nam pomeni svoboda? Ali bi lahko bili dolgo časa brez dolžnosti, ki jih je potrebno in jih moramo izvršiti?

Moj stari filozofski prijatelj mi je nekoč dejal, “Mi se lahko le svobodno prilagodimo,” in razložil, da to pomeni, da moramo odigrati vlogo, ne glede na to, kaj smo; in da nas igranje naše vloge z bolj globoko stopnjo notranjega razumevanja usposablja za bolj popolno prilagajanje vsem okoliščinam ter nas osvobaja ravnanj, ki se porajajo zaradi površnih pojmovanj. Morda se ne boste strinjali z njim. Ali pa?

Širša in globlja ko so naša zunanja razumevanja, več svobode občutimo. Mi smo stalno svobodni ali stalno vezani - protislovje, ki kaže na potrebo po spravi večnih parov nasprotij, ki jih ni mogoče nikoli spraviti med seboj.

Drža uma in notranje čutenje globoko v nas, ki ga imenujemo srčnost, sta tista, ki proizvajata tiste naraščajoče stopnje svobode, ki nam prinašajo razumevanje, da smo vezani na našo Karmo in na Neskončno Vesolje, ker smo njegov pripadajoči del. Neskončnost je Morje, na katerega smo se podali z našim izbranim jadrom in krmilom, z več ali manj svobode, v skladu z našo karmično usodo in usodo vse-obsegajočega vzorca, ki delujeta skupaj, da bi proizvedla vse-vključujočo svobodo skozi Neskončnost Časa. Vi ste svobodni že sedaj. Ste ali niste?

Prevod: Anton Rozman

Vir: www.teozofija.info