Z zavedanjem primarne vloge opazovalca sem pridobil nekaj zelo pomembnega: novo raven svobode. Nič več namreč nisem žrtev okoliščin, temveč nekdo, ki na te okoliščine odločilno vpliva in je odgovoren zanje. To pa vodi k nadaljnjemu zavedanju, da je moja usoda v mojih rokahali, bolje rečeno, v mojih prepričanjih. Jaz sem torej središče sveta, kajti popolnoma vse se vrti okrog mene, obstaja zaradi mene oziroma moje zavesti.

Zgornja trditev se mi je sprva zdela le zanimivo filozofsko izhodišče, kajti vsak občuti, da zunanji svet presneto prepričljivo pritiska nanj z zelo stvarnimi zahtevami, grožnjami in potrebami.In seveda ima prav. Potem pa sem dojel, da je svet za posameznika takšen, kakršen je, vse dotlej, dokler ne spremeni temeljne predstave o njem.

Prepričanje, da sem ujetnik ali žrtev zunanjih okoliščin, vodi k izkustvom, ki ga potrjujejo. To izkustvo je za človeka lahko zanimivo zelo dolgo, a ne v nedogled. Nekega dne si duša zaželi več svobode in se odpre tudi višjim spoznanjem.Takrat se zgodi napredek. Najpomembnejši premik se ne zgodi zunaj, temveč znotraj.

Osnovni arhetipi

Ko sem začel bolje razumevati naravo stvarnosti, sem se vprašal,kaj je tisto, kar gradi svet.Kaj je tisto, kar omogoča njegov obstoj? To vprašanje mi ni dalo miru. Kakšne zasluge imajo pri tem arhetipi prostor, čas, materija in energija, zvok? Govora je o povezavahprostor-čas (po Einsteinu) ter o pojavih energije in mase, ki se prelivata drug v drugega. Brez njih zaznava v zemeljski stvarnosti ne bi bila takšna, kakršna je.

Ugotovil sem, da je za razumevanje snovnih pojavov, ki se odražajo kot »masa«, treba razumeti še nekaj drugih arhetipov. Med pičlo literaturo s tega področja sem naletel le na dva odlična avtorja - to sta Eckhart Tolle in Peter Russell – ki o tej temi govorita zelo prepričljivo.

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar
Vir: www.prisluhni.si