Vsi za enega in eden za vse.
  ( A. Dumas: Trije mušketirji)

Zgodbo o mušketirjih sem dolgo poznal le iz različnih verzij filmskih upodobitev. Vedno sem se spraševal zakaj trije, če so pa v resnici štirje. Spraševal sem se tudi kaj imajo imena kot so Atos, Aramis in Portos skupnega s Francozi in Francijo.

Odgovor je prišel, ko sem gledal zaključno sceno v filmu z naslovom »Mož z železno masko«. Takrat mi je »kapnilo«, da gre za isto zgodbo, kot v »Gospodarju prstanov« in isti zaključek; na prestol se zavihti resnični prestolonaslednik. Zato sem se odločil, da končno preberem, kar je a.

Dumas napisal o svojih svetovno znanih junakih in ugotovil naslednje:
- o mušketirjih je Dumas napisal trilogijo
- prvi del trilogije sestoji iz dveh delov : Trije mušketirji in Maščevanje Milady
- drugi del nosi naslov: Dvajset let pozneje (tudi dve knjigi)
- tretji pa Mož z železno masko

V slovenščino so prevedene le knjige prvih dveh delov trilogije, tako da sem se pri analizi moral zanašati na filmsko različico tretjega dela. Že v samem prvem delu naletimo na razlago karakterjev naših junakov, ki nas napotijo na to, kar smo omenili že v besedilu z naslovom »Namen štirih kozmičnih počel.«

Gre za opis notranjih procesov znotraj iskalca, ki rešuje svojo dušo (kraljica) tako, da na prestol postavi resničnega kralja, prvorojenega od obeh dvojčkov. Gnostiki temu rečejo, da se telo združi z mikrokozmosom v svetišču glave. Temenska čakra-epifiza se spoji z Duhom in iskalec je sicer še na tem svetu, a ni več od tega sveta. Je odrešen in na okolico deluje povsem odrešujoče. Poglejmo, kaj predstavljajo naši junaki:

- Atos je ime gore v Grčiji. Gre za eno tistih gora, kjer so na vrhovih osamljeni samostani do katerih se pride le preko dvigal, ki jih upravljajo ravno iz teh samostanov. Ko Dumas v posebnem poglavju opiše karakterne lastnosti Atosa vidimo,d a zelo ustrezajo opisu procesa, ki se imenuje Đnana Yoga, o čemer smo že govorili. Atos torej predstavlja dogajanje v svetišču glave iskalca resnice in odrešitve.

- Aramis je opisan kot mistik in teolog, lomilec ženskih src in pesnik romantičnih verzov. Če njegovo ime preberemo nazaj dobimo ime Duha. Spomnimo se le duha z imenom Mara, ki preizkuša Budo pod figovim drevesom, kjer Buda doživi razsvetljenje. Ta lik s svojimi dejanji torej opisuje procese, ki se dogajajo s srcu iskalca, Bakhti Yoga.

- Portos je najbolj razuzdan in uživaški od vseh treh ter največji pretepač v Parizu. Predstavlja svetišče delovanja, Krma Yoga, ki se mora skozi proces seveda precej spremeniti, kot tudi oba druga junaka, kar se tudi zgodi. Na pozabimo, da »la porta« pomeni vrata. »Ozka so vrata, ki vodijo v nebesa« pravi Jezus v Evangeliju. Delovanje je treba korenito spremeniti, kar pa ne gre, če se ne spremenita srce in glava iskalca.

Zelo zgovorno je srečanje glavnega junaka, ki tudi edini nosi francosko ime D'Artagnan. V svoji veliki želji, da bi služil kralju, se v poveljstvu mušketirjev zaleti v vse tri omenjene junake (vsakega posebej) in jih tako razjezi, da ga le ti izzovejo na dvoboj. Iskalec, ki se želi spremeniti ter služiti Bogu ravno tako »naleti« na ta tri svetišča v svojem »ustroju«, ki pa takšna karšna so željo tudi ostati in se nočejo in nočejo spremeniti. Soočen je z dejstvom, da jih je treba spremeniti.

Enostavno ja izzvan na dvoboj z njimi in to istočasno in na istem mestu, kar se v zgodbi tudi zgodi. A glej ga zlomka, komaj naj bi se prvi dvoboj začel, že so tu redarji, kardinalova garda, ki varuje javni red in mir, dvoboji pa so itak prepovedani. Pozoren bralec se začne spraševati, kako zlomka so te gardisti vedeli, kaj se pod zidovi samostana dogaja? Kako so vedeli, da bodo tu dvoboji, če pa niso bili zraven ko so dvoboji dogovorjeni?

Če bomo dogajanje gledali kot notranji proces bomo videli, kaj predstavljajo mušketirji, ki nosijo belo-sinje more obleke z znakom lilije (ezoterični simbol). To so tri svetišča v dušnem sistemu iskalca. Zdaj moramo le še ugotoviti, kaj prestavljajo gardisti, ki nosijo črno-rdeče obleke, simbol krvi, zemeljske krvi. Teh gardistov je pet in predstavljajo pet čutil in s tem pet čutov v našem telesu.

Od tod tudi rdeča uniforma, saj je delovanje v skladu z čutili in krvnimi nagoni rdeče, zemeljsko. Torej, na eni strani imamo tri mušketirje-svetišča, na drugi gardiste-čutila, vmes pa iskalca z imenom D'Artagnan. Ko gardisti rečejo D'Artagnanu naj se umakne, saj on ni mušketir, se le-ta v trenutku odloči in postavi na stran mušketirjev. Iskalec v trenutku, ko je postavljen pred izbiro, ki se glasi, ali zemeljski nagoni ali dušno življenje, izbere dušo.

Odloči se delovati tako,da brani temelje svoje duše in ne tako, ko mu narekujejo krvni nagoni, ki izvirajo iz karmične dediščine. Od kod karmična dediščina pa smo obravnavali v prejšnjem besedilu, ko smo govorili o vzrokih padca prvobitnega človeka. Tako so zdaj mušketirji štirje in ne več trije. Četrti, ki se jim pridruži v boju prosti petim čutom, poskrbi za njihovo skladnost. A ne še zdaj. Skladnost nastopi nekoliko pozneje, ko D'Argtagnan preko svoje ljubezni, ki je dvorna dama kraljici izve, da je kraljica v nevarnosti.

Tej nevarnosti se pa reče kardinal Rischeljeu. A. Dumas tu jasno da vedeti, kaj si misli o cerkvenem krščanstvu. Nič dobrega. Kraljica, ki predstavlja dušo, ujeto v kraljestvo, ki ga vodi cerkev, doživi skrivno, prepovedano ljubezen. Vemo, zakaj iskalec, ki doživi dotik duha tega ne obelodani. Nova duša je tujec na tem svetu in zato se počuti ogroženo. Le-tej so nevarne sile, ki na vsak način hočejo preprečiti njeno odrešitev, katero pa jim omogoča le resnična ljubezen, ljubezen, ki ni od tega sveta.

Ta ljubezen je tujka na tem svetu in je preganjana na smrt. D'Artagnan skliče svoje tri tovariše in jim pove, da je kraljica v nevarnosti in jim obelodani, da imajo od takrat le enega sovražnika, s katerim so v vojni, kardinala samega. »Vsi bomo delovali kot eden, sicer nam ne bo uspelo. Od danes je naše geslo: Vsi za enega in eden za vse!« Da, vsa svetišča delujejo za enega, tistega novega prihajajočega, ki se razodeva skozi delovanje, D'Artagnana, katerega spreminjanje in razvoj, vse do simbolične smrti, A. Dumas lepo in natančno opisuje skozi celo trilogijo.

Uvodoma pa ga opisuje in dobesedno imenuje, svojevrstnega Don Kihota. In on eden, deluje za njih tri, za vse enako in istočasno. Naša svetišča dobijo pri svojem spreminjanju in delovanju pomoč duha, ki prihaja skozi nosilca le tega. Odločitev, da se postavi na stran mušketirjev proti gardistom in odločitev, da služi kraljici, naredi iz D'Artagnana Janeza Krstnika, spreobrnjenega človeka, ki služi duši in ne telesu. Zato od takrat naprej mušketirji niso več kraljevi, temveč kraljičini in so zanjo pripravljeni tudi umreti.

A duša in telo le vendarle morata biti enotna, saj je pot odreševanja duše možno izvesti le v telesu, ki živi tej poti primerno. Zato poizkuša kardinal pripeljati do nesoglasja med kraljem in kraljico in sicer tako, da naroči krajo dveh biserov iz dvanajst-biserne ogrlice, ki jo kraljica v znak ljubezni podari svoji skrivnostni ljubezni. Ko govorimo o skrivnostni ljubezni povejmo, da jo upodablja lord Buckingam, Angleški plemič, kateremu na poti do kraljice pomaga sam Aramis, ki mu je zelo podoben.

Pomaga mu tako, da s svojo na krivo sled spelje kardinalove vohune, medtem ko je prepovedani ljubimec pri kraljici. Naši čuti zasledujejo zemeljsko srce, a dotik duše, s strani duha se zgodi v nekem drugem srcu. Tistem kamor naša čutila ne sežejo. Biserna ogrlica, ki visi okoli vratu, simbolno predstavlja dvanajst parov živcev, ki se nahajajo v hrbtenjači in sprejemajo ter prenašajo impulze, ki jih prek dvanajstih magnetnih točk v možganih dobijo od dvanajst nebesnih znamenj in sicer tako, kot ja zapisano v natalni karti.

Od tam se impulzi širijo v telo, notranje organe, žleze z notranjim izločanjem in tako »upravljajo telo«. Teh dvanajst parov so apostoli, Jezusovi učenci, kar pomeni, da mora obstajati tudi trinajsti par živcev. Ta par se nahaja izven hrbtenice. Desno ob hrbtenici se nahaja simpatikus, levo pa para-simpatikus. Kristusova sila ali Gnoza, vstopi v iskalčevo telo preko žleze timus v desni zgornji prekat srca, od tam pa preko malega krvnega obtoka v glavo. Tako sta glava in srce združena.

Ko se to zgodi potuje dalje po simpatikusu dol do trtice, kjer je kundalini v svetišču delovanja. Po drugi strani pa se dviga nazaj gor do epifize, kjer se nato oba para zunanjega živca fizično združita in zaobjameta ostalih dvanajst. Ko se to zgodi, pride preko epifize do »izliva Duha« v hrbtenjačo. Ta dogodek poznamo iz Biblije, imenuje se Binkošti. Po tem dogodku hrbtenjača in s tem iskalec ni več pod vplivom zemeljskega Zodiaka, se pravi živalskega kroga, temveč nebeškega zodiaka, človeškega kroga.

»In videl sem novo nebo in novo zemljo,« opiše ta dogodek Janez v »Razodetju.« Takrat se v fizičnem telesu iskalca zgodni nekaj neverjetnega. Ve celice se fizično spremenijo. V njih namreč nastane novo fizično telo. Našim očem je sicer nevidno, a ko staro fizično telo odpade, to novo ostane pokonci. To telo je tiso, kar so učenci in učenke Jezusa Kristusa videli, ko je vstal od mrtvih.

Temu dogodku gnostiki rečejo »transfiguracija«, medtem ko mati, sodelavka Šri Aurobinda to imenuje »celična Yoga«. V enem od svojih dnevnikov ta proces zelo natančno opiše in na koncu doda: »Ko se to zgodi dragi učenec, si prost horoskopa in lahko odideš kamor koli želiš.« Duša je torej osvobojena, svobodna. Lahko odide v Nirvano, tam ostane ali pa se vrne Nazaj in pomaga ostalim iščočim.

Da bi do procesa odrešitve lahko prišlo, mora notranje stanje iskalca biti v ravnotežju. To kardinal dobro ve, zato poizkuša med kralja in kraljico vnesti neslogo, kar mu naši junaki preprečijo. Kralj sicer sumi, da nekaj ni v redu, a nekega dokaza za to nima. Da pa bi bila trajnost stabilnosti zagotovljena je treba odstraniti silo, ki jo kardinal uporablja za destabilizacijo odnosa me kraljem in kraljico.

Ta sila je prikazana kot grofica de Vinter (zima), ki jo vsi ljubkovalno kličejo Milady, »moja gospa«, moja gospodarica in ki predstavlja karmo, ki jo je treba izničiti. To je tista oseba, ki po naročilu kardinala ubija in spletkari. V drugi knjigi prvega dela trilogije jo onesposobijo naši junaki, ki jo predajo rablju in jo obsodijo na smrt vsak posebej izgovarjajoč naslednje besede: »Gospa obsojam vas na smrt in vam odpuščam vse, kar ste storili.«

Ta prizor zelo spominja na dogodek pri našem Martinu Krpanu, ki Brdavsu odseka glavo brez trohice sovraštva. Grofici Milady rabelj odseka glavo v čolnu sredi reke, denar, ki ga je dobil za plačilo pa vrže v reko, kar nam pove, da gre za popolnoma naravno dejanje v iskalcu. Dodajmo še to, da je grofica bila svoj čas poročena z Atosom in ga je razočarala, ter da je zato odšel med mušketirje.

Kaj naj bi to pomenilo? Kot smo omenili, njeno ime pomeni zima, klicali pa so jo moja gospa. Gospodarju se v tistih časih reče moj gospod My Lord, torej Milady, moja gospodarica, moja karma, ki mi ukazuje in me vodi in ki se je moram odreči, ji odsekati glavo.

V drugem delu trilogije D'Artagan vstopi v službo h kardinalu, kar je po njegovem nujno potrebno za ohranitev stabilnosti Francije, države. V tem ga podpre Portos, ki ga povsod tovariško in požrtvovalno spremlja, tako kot Samoglav Froda, ko se ta loči od »Bratovščine prstana«, kot se D'Artagnan loči od mušketirjev in odide svojo pot.

Velik del poti D'Artagnan v družbi s Portosom prehodi na »drugi strani«, preko Rokavskega preliva v Angliji, saj meni, da je tam treba stvari urediti, da bi dosegli notranji mir v Franciji. Tu sledijo podobne dogodivščine kot ju doživljata Samoglav in Frodo, le skozi drugačne prigode seveda. V Angliji se namreč srečata z Atosom in Aramisom, ki sta navidezno na »drugi strani« spopada v državljanskv vojni, ki v tem času tam divja, kot sta Pipin in Medo pri hobbitih, le navidezno na drugi strani reke, k razmejuje dva nivoja dogajanja v istem procesu. Mogoče je zdaj čas, da malo omenimo še zgodbo »Gospodarja prstanov«.

Tudi tu imamo tri junake, Hobbite. Le-te, ki živijo in delujejo vsak zase do enotnosti pripravi četrti, to je Frodo, ki se odpravi uničit prstan, kateri je odgovoren za vse zlo nas srednjem svetu. Karakteristike, ki jih združuje sam D'Artagnan pa niso vse pri Frodu, temveč jih je Tolkien malo porazdelil. D'Artagnan pride v Pariz z zlomljenim očetovim mečem in prvo kar naredi je, da da meč prekovati. Tudi Aragorn, bodoči kralj v srednjem svetu ima ob sebi počen meč, meč svojih padlih prednikov.

In prvo kar naredi, ko pride med viline k Elrondu je, da da prekovati meč. Tu film o Gospodarju prstanov zelo zavaja, saj Elrondovi vilini v filmu meč prekujejo šele v tretjem delu. To ni edina situacija, ki je v filmu prikazana radikalno drugače kot v knjigi. Jih je kar nekaj, a tu naj omenim tisto, kjer Frodo tik preden pride v Mordor mora skozi tunel, kjer kraljuje Pajkila, ki je utelešenje tistega zla, o katerem govori Tolkien,da pride iz globin vesolja.

Spopad z njo je popolnoma drugačen in če govorimo o zlu, ki je prišlo v ta naš svet od drugod, potem je tako zavajanje s strani filmske industrije lahko zaskrbljujoče. Tolkien je s svojimi trditvami namreč neposreden in odločen, ravno tako kot C. S. Lewis, avtor zgodb o Narniji. Ta je še bolj radikalen, saj naravnost pove, da je naš svet ustvarjen zato, da bi se v njega »spravilo« zlo in ga tu uničilo.

V prvem delu izmed sedmih zgodba se zgodi, da zlo iz nekega drugega sveta kot je naš, (Lewis govori o odmirajočem paralelnem svetu) vdre v svet Univerzalnega bratstva (raj, nebesa) in od tod ga je treba nekam spraviti. Tako Aslan, stvarnik Narnije naredi svet, v katerem ustvari različna bitja, ki jim za vladarja postavi človeka. Doda tudi, da mora Narniji vladati človek, da bi lahko bilo zlo uničeno. To zlo Aslan postavi na Sever Narnije in istočasno napove konec, uničenje Narnije same.

V drugem delu, ko Narniji zavlada strašna čarovnica s severa, Aslan iz sveta Univerzalnega bratstva prikliče dva brata in dve sestri,t er z njihovo pomočjo v Narniji vzpostavi prvotno stanje. Vse štiri nato postavi za enakovredne vladarje Narniji in jih pozove, naj pravično vladajo Narniji vse dokler zvezde ne bodo padale z neba. Aluzija na Razodetje je več kot očitna, kot je očitno tudi to, da brata in sestri predstavljajo štiri kozmična počela, o katerih smo že večkrat govorili.

Torej dve počeli sta »ženske« narave, dve pa »moške«, a med njimi mora veljati ravnotežje. Če se zdaj vrnemo k našemu razmišljanju o sonaravnem bivanju in delovanju, o vrnitvi k svoji izvorni naravi se nam samo po sebi zastavi vprašanje, ali to ne pomeni, da sonaravno živi le tista oseba, ki v sebi vzpostavi ravnotežje med moškim in ženskim polom, kot smo to opisovali v sestavku, kjer smo analizirali dogodivščine Martina Krpana?

Če prav razumem razvoj dogajanja v Narniji tudi v nadaljevanju v naslednjih knjigah, je odgovor, da. Naša izvorna narava pred padcem po H.P. Blavatsky je namreč obojespolna, kar potrjuje tudi Stara zaveza, če jo natančno preberemo. Kako to doseči, pa je stvar poti vsakega posameznega iskalca , oziroma iskalke. Na silo namreč nikoli nič pametnega ne doseže. Na začetku zgodbe »Gospodar prstanov« Tolkien opiše zanimivo osebnost, ki pa je v filmu ni.

O »nedoslednosti« raje ne bom več govoril, omenil bi le, da je ta osebnost tista, ki skrbi da narava deluje tako kot mora delovati. Je skrbnik naravnih zakonov »srednjega sveta«, nekakšen čuvaj narave. Ko sem to knjigo bral sem dobil občutek, da Tolkien govori o prispodobi entitete, katero sem enkrat že omenil. Teozofi namreč trdijo, da je naš planet inkarnacija neke entitete oziroma inteligence na njeni krivulji razvoja. TA osebnost naše male junake Hobbite ob prvem srečanju reši gotove smrti, ko jih potegne ven iz gomil grobov.

Ko izve, kam in zakaj so se namenili, Froda zaprosi, da mu pokaže prstan. Ko si ga natakne, se mu ne zgodi nič. Nanj nima nobenega vpliva. Če upoštevamo, da je prstan pod svoj vpliv dobil vse, celo Belega odposlanca, ki so ga iz Valinorja poslali rešiti svet zla, vidimo, da gre za izredno močno bitje. In to bitje skrbi za naravne zakone na tem svetu.

Tudi tu nam Tolkien lepo da vedeti, da je sonaravnost tista, ki nas obvaruje zla. Zla v smislu odmika od božjega načrta, kar zlo pravzaprav tudi je. In to bitje, oziroma sila katere prispodoba je to bitje je življenje rešila Hobbitom že na samem začetku njihove poti k uničenju prstana. To nam lahko zelo veliko pove. Zlo sonaravnosti nič ne more, ne more se je polastiti in ji ukazovati.

Čisto drugače pa se štirih počel in njihovega namena loti Dostojevski na vrhuncu svojega ustvarjanja, v romanu z naslovom »Bratje Karamazovi.« Ivan (svetišče glave), Aljoša (svetišče srca) in Dimitrij, (svetišče delovanja) so trije sinovi očeta, ki je ves zapit. Živijo eden mimo drugega in se niti najmanj ne razumejo. Za dušni blagor te družine je v cerkvi zadolžen v samostanu živeči starec Zosima, skozi katerega Dostojevski izrazi nemoč cerkvene vere, ko starec pred družino, ki je tik pred razkolom poklekne in reče: »Oprostite mi, ker vam nisem dovolj svetil v temi.

« Aljoša, ki predstavlja srce, je s strani literarnih analitikov proglašen za junaka, ki ja tak, kot junak ne more in ne sme biti. Junak je namreč v romanih ta, ki je najbolj izpostavljen , najbolj prodoren in najbolj glasen ter se ve vrti okoli njega. Aljoša pa je pravo nasprotje teh lastnosti. Je najbolj tih in mil, je nežen in občutljiv, nihče ne ve zanj, nihče se ne vrti okoli njega temveč obratno, on se vrti okoli vseh, jih tolaži, jim pomaga in jih hoče usmeriti k bogu.

Namreč ime Aljoša, Alex, pomeni »tisti, ki brani, tisti, ki pomaga«. Ivan je v tej zgodbi najbolj znan po epizodi z naslovom »Veliki inkvizitor«, ki je svetovno znana, zato ga tu ne bom posebej omenjal. Najbolj zanimiva osebnost se mi zdi Dimitrij, katerega ime pomeni »tisti, ki je posvečen Demetri, boginji zemlje, plodnosti in rodovitnosti.« Ta je najbolj razuzdan in uživaški prav tako kot Portos pri mušketirjih, saj predstavljata isto počelo.

Ne smemo pa pozabiti še na četrtega sina z imenom Smerdjakov, ki pa je nezakonski in ga oče ne priznava. Le ta izvrši očetomor, ki ga opraviči s tem, da si ga vsi trije ostali po tihem želeli. Tako imamo več osebnosti, ki kažejo na razvoj iskalca, kar pa je pri mušketirjih prikazano samo z eno osebnostjo, to je D'Artagnanom. Ko je oče ubit, skladnost treh zakonskih sinov prevzame Smerdjakov, po smrti starca Zosime pa Aljoša, ki doživi razodetje, razsvetljenje, ki ga Dostojevski veličastno opiše in se zgodi sredi narave in pod njenim vplivom.

Aljoša je bil ljubljenček starca Zosime, a mu ta ni dovolil vstopiti v samostan rekoč: »Boga boš srečal in spoznal zunaj, v normalnem življenju. Tu, za samostanskimi zidovi ga ni.« Tudi to govori o naravnanosti Dostojevskega kot pričevalca resnice na tem svetu. Dostojevski namreč v tem romanu zatrdi: »Zvezda jutranjica bo Evropi zasijala iz Rusije.« Večkrat omenja mater Rusijo, a se nekako ne morem znebiti vtisa, da z imenom Rusija ne misli na geografsko Rusijo temveč na nekaj drugega, na neko drugo kakovost.

Na državo v platonskem pomenu te besede. Ko Aljoša doživi razodetje, se Dimitrij po prekrokani noči zbudi obkrožen s sodniki in policijo, ki ga lovi zaradi kraje in nasilja. Takrat reče vsem prisotnim, da je pripravljen oditi v Sibirijo in plačati za svoje grehe, saj je v snu videl vizijo,da je rojen otrok. Božji otrok.

Dimitrij, posvečen Demetri je pripravljen delati v dobro božjega otroka (ponazarja ga razsvetljenje Aljoše) in tako tudi živeti in delovati pa čeprav v rudnikih Sibirije. Aretaciji in obsodbi se ne upira. A Aljoša nas vse preseneti. Pripravi in izvede njegov pobeg iz zapora rekoč: »Nisi še pripravljen na to žrtev. Odidi najprej v Ameriko,se nauči njihovega jezika in se nato vrni v Rusijo. Tako ji boš (Rusiji namreč), najbolj pomagal.«

Zakaj v Ameriko in potem nazaj? In to ta, ki predstavlja svetišče delovanja? Kaj naj bi se v Ameriki naučil? Angleščine sigurno ne. Kaj pa naj bi bila zvezda jutranjica, ki bo Evropi posvetila iz Rusije? Nekaj let pred izdajo tega romana v Ameriko prispe Rusinja z imenom Blavatsky. Najprej sicer odide v Tibet in šele nato v Ameriko, od koder njen vpliv pride do Evrope. Je o njej govoril Dostojevski?

Nekaj podobnega se zgodi tudi z Rusko-Armenskim modrecem Gurdjijevim, katerega duhovno šolo v Evropo zanese njegov učene Ouspenky. Je njega napovedal Dostojevski? Je sploh napovedoval osebo? Kaj pa je takega v, ali na Ameriki, da je nanjo opozoril Dostojevski skozi usta Aljoše, za nekatere edinega pravega junaka med junaki romanov? Ameriko poznamo kot obljubljeno deželo neštetih in neomejenih možnosti razvoja.

In tako je tudi bila mišljena. Prišleke so tako severni kot južni Indijanci dočakali odprtega srca in duha. Da, Duha. Imeli so čudovito sporočilo, ki so ga želeli prenesti, a beli priseljenci, zavojevalci niso prišli širiti obzorja duha, temveč ropat in uničevat.. Tako si namreč Evropejec predstavlja pojem napredek. Amerika je bila najprej mišljena kot država 49-ih zveznih državic (7x7), a se je to potem izteklo v petdeset z nasilno pripojitvijo Havajev, ki v tej družbi nimajo kaj početi.

In tako, namesto, da bi bila to plodna tla za temelj razvoja šeste rase (zdaj se zaključuje razvoj pete pod-rase, to je Keltsko-Germanska, pete rase-Arijske), je v tej državi zgrajen štab najmočnejše vojske na svetu v obliki pentagona, ki objema peterokrako zvezdo-pentagram, simbol razvoja pete rase. V tej pozi je namreč svojega človeka narisal Da Vinci in to risbo vsi poznamo. Je tisto kar je mislil Dostojevski to, da je treba iz Amerike prinesti izvirno duhovno izročilo in na njegovi osnovi narediti, kar ni naredila Amerika?

Je imel v mislih reševanje tistega, kar so latinsko-Vatikanski in protestantsko-kapitalistični kristjani hoteli uničiti in izničiti? Zdaj se namreč prenaša impulz razvoja in žetve iz pete pod-rase na šesto pod-raso, iz Keltsko-Germanske na Slovansko, po »Tajnem nauku« H.P. Blavatske. Rase pa ona ni razlagala toliko antropološko in kulturološko kot pa duhovno, v pomenu duhovnega razvoja. A o tem več v naslednjem besedilu ob analizi Prešerna, zdaj se vrnimo k mušketirjem in Hobbitom.

V drugem deli trilogije o mušketirjih izvemo, da je kraljica rodila sina, katerega oče je kardinal in ne kralj. V tretjem delu pa, da je oče tega, zdaj že kralja Francije D'Artagnana. Kasneje, ko se izkaže da gre za dvojčka, od katerih je eden skrit na varnem za zidovi ječe z železno masko na obrazu, si postavimo vprašanje: ker govorim o tretjem delu kot o filmu se zdi, da so ga producenti filma pihnili s tem, ko so pripisali očetovstvo D'Artagnanu. A glej ga zlomka.

Neka logika je v tem. S tem, ko je en sin, ki postane tiranski kralj sin kardinala, se to ujema s predstavo o kardinalu in cerkvi, kot to počne Dumas na sploh. Ko pa v tretji zgodbi doživimo, da mušketirji kralja dvojčka zamenjajo in na prestol postavijo tistega za katerega avtorji filma trdijo da je D'Artagnanov, vidimo, kaj nam Dumas sploh sporoča. Zamenjati je treba kralja. Zlega z dobrim. Vsak iskalec mora v sebi zamenjati način razmišljanja in s tem vodenje svojih dejanj.

Kralja, ki je zemeljskega porekla, je treba zamenjati s kraljem, ki ni od tega sveta. Sporočilo je več kot jasno. To naredijo mušketirji in točno ta proces, proces počel katere mušketirji predstavljajo je v Evangelijih lepo in natančno opisan. D'artagnan pri zamenjavi umre, je križan, kralj pa v svojem kraljestvu uvede nov red, nov način življenja.

In isto se zgodi ob koncu zgodbe o štirih Hobbitih, ko Frodo simbolno umre na »Gori pogube«, Aragorn pa zasede prestol, ki mu je bil namenjen. Takrat se začne čiščenje dežele Šajerske, takrat se začne čiščenje in s tem novo življenje iskalca, ki doseže to stopničko dušnega razvoja.

Gospodar prstanov poleg zamenjave kralja prikaže tudi veliko čiščenje. Ali se tudi pri nas, na našem planetu pripravlja veliko čiščenje, kot nas opozarjajo Hopi Indijanci? In če, kakšno bo to čiščenje? Tudi epopeja Harry Potter govori o velikem čiščenju, ne le na čarovniški šoli, temveč v čarovniškem svetu na sploh, kar se v zgodbi pozna tudi v svetu t.i. »bunkeljnov«, ki čarovniškega sveta ne vidijo.

V njihovem svetu se namreč dogajajo vse večje in večje katastrofe, čemur smo priča tudi mi sami v tem našem »realnem svetu«. Ali to pomeni, da se na višjih nivojih nekaj vendarle dogaja? Se med bogovi dogaja nova Troja? Kaj pa trilogija »Pirati s Karibov?« Tudi tu vidimo, da je treba prenoviti ladjo, ki prevaža pirate iz tega na oni svet, v svobodo. Da, v svobodo, kot sami pojejo v pesmi, ko gredo na vislice.

In ko v zadnjem spopadu zveza piratov obračuna s skorumpirano svetovno prevlado Britanske trgovine, odstranijo in zamenjajo pirata, ki je izdal piratsko zaobljubo, ter na njegovo mesto postavijo novega kapitana, ki bo s svojo ladjo prevažal pirate, to je duše, tujce na tem svetu, v svet svobode. Takrat se osamljen popotnik, pirat Jack Sparrow, ki ima edinstven kompas, ki kaže v smeri stvari, ki si jo želiš, odpravi iskat vrelec in kelih z vodo življenja. Gral!

Boris Kononenko

Avtor ne odgovarjam na komentarje, sem pa dosegljiv na mladi.maj@siol.net.