Papež Benedikt XVI. je nedavno na Trgu svetega Petra v Vatikanu razglasil avstralsko nuno Mary MacKillop (1842-1909), ki jo je cerkev izobčila zaradi prijave pedofilskega duhovnika, za svetnico. Cerkev je že v preteklosti mnoge ljudi razglasila za svetnike. V knjigi Anton Martin Slomšek, avtor Braco Zavrnik citira izjavo dr. Marjana Turnška, mariborskega nadškofa pomočnika, ki opisuje njegov pogled na svetnike: »Svetnik je po mojem – in rekel bi, da je takšno tudi stališče Cerkve – najbolj uresničen človek.

Je človek v vseh svojih razsežnostih, ki živi na tak način, da razvija sebe in svet okrog sebe. A ker živi na vseh treh področjih, na telesnem, duhovnem in duševnem, ker v njem vse to biva v harmoniji, vidi več kot drugi. In prav to je tisto, kar je lahko pri svetniku nam vsem v pomoč, kar nam je lahko za zgled in po čemer hrepeni vsak človek. Sodobni psihologi bi takšnemu liku rekli integrirana osebnost. Tudi sam mislim, da je svetnik res najbolj integrirano človeško bitje, ki se je sposobno na vsak življenjski položaj odzvati najbolje. Skratka, svetnik živi tako, da drugi ob njem začutijo, da Bog je, ne da bi ta človek o Bogu kaj govoril.«

Lepo zveneče besede. Bi lahko dr. Marjan Turnšek na takšen način opisal Bernharda von Clairvauxja, križarskega pridigarja, ki ga je njegova cerkev razglasila za svetega? Njegova zloglasna izjava »Če jih ne morete spreobrniti, potem jih pobijte!« (vir: Freiheit für Tiere št.1/2010), se je nanašala na prakristjansko skupnost katarov v južni Franciji, ki je živela vegetarijansko in celo vegansko, in jo je skoraj popolnoma iztrebila uradno podkrepljena križarska vojna rimske cerkve.

V knjigi Kdo sedi na Petrovem stolu, izdajatelj Verlag das Wort, piše o t.i. svetnikih: »In kako je s cesarjem Konstantinom, ki je bil odgovoren za številne zločine? Je cerkev tudi njega razglasila za svetnika? Konstantin je bil resnično zločinec. Vseskozi je bil cilj njegovega delovanja povečati svojo moč: leta 310 je dal obesiti svojega tasta, cesarja Maksimijana; svojega svaka Licinija je dal zadaviti; njegovega sina je degradiral v sužnja in ga dal na smrt pretepsti.

Krispa, svojega sina iz prvega zakona in Fausto, svojo ženo, je dal umoriti, ker je oba osumil skupnega razmerja. Torej ni vprašljivo, da je bil Konstantin zločinec. V katoliškem imenskem koledarju navajajo Konstantina kot svetnika: katoliška cerkev torej dopušča, da ga častijo. Dejansko ga za svetnika niso razglasili, kar pa ni bilo povezano z njegovo zločinsko potjo, ampak samo s tem, da ga je krstil pripadnik arianizma, Evzebij, ki so ga pozneje preganjali kot krivoverca.

Zaradi tega Konstantin ni formalno priznan za svetnika, ne zaradi načina življenja, ampak zaradi katoliške formalnosti. Smejo pa ga častiti kot svetnika. Cerkev tudi pravi, da je tisti, ki se nahaja v imenskem koledarju, patron. Če otroka tako kličejo, potem mu je samodejno zagotovljena priprošnja tega zaščitnika. Konstantin torej vsakomur, ki se danes imenuje Konstantin, zagotavlja svojo priprošnjo – tako nauk katoliške cerkve.

Iz teh dejstev bi budni analitik lahko naredil zaključke in postavil vprašanje: Ali je zato na svetu toliko zločinov? Naslednji primer je Karel Veliki. Tudi njega po formalnem postopku niso razglasili za svetnika, toda na veliko ga častijo kot svetnika – čeprav je bil množični morilec, ki je 44 let zapored vodil vojne, masakriral in moril ljudi.

Kljub temu velja za veliko, sveto podobo katoliške cerkve. Kasneje so to zločinstvo, ki ga razglašajo za sveto, prenesli na nekatere papeže. Obstajali so papeži, ki so bili kot inkvizitorji odgovorni za poboje mnogih soljudi in so jih pozneje razglasili za svetnike.«

Tudi svetnik Martin je imel veliko zločinov na grbi, o čemer je poročal časopis Mahnmal – Aktuel, 1/2006: »Velik del zemljišč in stavb je cerkev dobila z ropanjem templjev. Tako je npr. sveti Martin, velik svetnik Francozov, pred tem francoski oficir s svojimi roparskimi četami potoval skozi dežele ter ropal in rušil poganske templje. Tudi drugi tako imenovani sveti papeži so počeli podobno.

Če je sv. Martin naropal toliko bogastva, potem se mu ni bilo tako težko odreči enemu plašču. Poznano je tudi, da so skozi antiko in ves srednji vek obstajali cerkveni sužnji. Ob tem so bili cerkveni sužnji mnogo na slabšem kot posvetni, ker so slednji lahko postali tudi svobodni. Osvoboditev cerkvenega sužnja je bila prepovedana. Sveti Martin je imel kar 20.000 sužnjev!«

Janez Škorjanc
Šentjanž pri Dravogradu 112
2373 Dravograd