Sveti Martin Tourski ni bil samo upornik, ki je pri dvanajstih letih proti volji svojih staršev (poganov) zaprosil za sprejem med katehumene in pozneje, pri petnajstih, stopil v državno vojsko ter postal častnik gardne konjenice. Bil je predvsem človek, ki se je izkazal s svojo izredno skromnostjo in nesebičnostjo ter postal ljubljenec malega vernega človeka. Po vsej deželi se je govorilo o njegovih čudežih: ozdravljanju, obujanju od mrtvih, izganjanju hudobnih duhov in krotenju divjih živali.

Kasneje se je poslovil od cesarske službe in se napotil k škofu Hilariju v Poitiers, kjer je nekaj let pozneje prejel mašniško posvečenje. Potem naj bi se odpravil domov, da bi spreobrnil starše. Uspelo mu je le pri materi.

Med duhovščino, ki se ni želela odreči svojemu razkošnemu življenju, je imel mnogo sovražnikov. Kljub temu so ga leta 371 izvolili za škofa. In ob tem zgodovinskem dejstvu se je rodila ena izmed, sicer precej pozno nastalih legend o sv. Martinu in goseh. Legenda pravi, da se je Martin skril med goske pred sli, ki so mu prišli povedat, da je bil izvoljen za škofa. Seveda so ga izdale. In tako je danes v navadi, da morajo goske za kazen na dan njegove smrti, 11. novembra, umreti.

Čaščenje svetega Martina na Slovenskem

Že kmalu po smrti, leta 397, ga je verno ljudstvo začelo častiti kot svetnika. Bil je eden prvih svetnikov nemučencev, ki mu je Cerkev priznala svetniško čast.

Čaščenje svetega Martina je prišlo k nam pod frankovskim vplivom in je najbrž najbolj cvetelo med 7. in 10. stoletjem. Iz tega časa so tudi najstarejše cerkve svetega Martina, ki jih je na Slovenskem čez 121.

Številne oltarne slike na Slovenskem predstavljajo svetega Martina kot usmiljenega vojščaka, ki z mečem reže svoj plašč, da ga bo delil s prezeblim revežem. Sveti Martin je tako priprošnjik vojakov, pastirjev, revežev in suknarjev.

Čas „kolin“ in duhov

Novembra so poganski predniki v našem podnebnem pasu praznovali praznik v zahvalo za letino. To je bil čas, ko so se zahvalili za darove, ki jim je naklonila zemlja in čas intenzivnih priprav na zimski letni čas.  

Pri nas sta jesensko praznovanje, predvsem pastirjev, narekovali dve časovno pogojeni okoliščini. Ker je bilo konec prave paše, je bilo treba pripraviti zaloge hrane za zimo. To je bil predvsem tudi čas kolin. Med najstarejše pastirske šege na dan svetega Martina spada skupna skromna pojedina na pašniku. Na Gorenjskem so pastirji skuhali Martinovo kašo. Pastirji so nato vodili ovce okrog oltarja in jih potem darovali cerkvi.

Na dan svetega Martina naj bi se po starih verovanjih na Zemljo vračale duše rajnih in zahtevale svoj delež. Na Štajerskem so gostitelji, ko so gostje odšli, pustili mizo nepospravljeno, da je bilo naslednje leto obilno. V Beli krajini so v zidanici na mizi pustili majoliko, napolnjeno z vinom in kozarce, da bi bile tudi verne duše v vicah deležne martinovanja.

Martinovo je važen dan tudi v življenju fanta. V Bohinju so na Martinovo
nedeljo zvečer v gostilni krstili nove fante v fantovsko družbo. To so bili fantje, ki so imeli listek za nabor. Fant je moral najprej dati za štefan vina, nato eno zapeti in se spovedati pred fantovskim vodjem. Zatem pa je moral po svoje dekle, če jo je pripeljal nazaj in mu je prižgala cigaro, je bil sprejet. Če je prišel nazaj brez nje, je moral dati za pet litrov vina in čakati na sprejem naslednje leto. Dokler ni bil sprejet, ni smel med fante na vas in ni smel nositi suknje.

Solarna žival: gos

Gos je po vsej verjetnosti poganska daritvena žival. To dokazuje tudi prerokovanje s pomočjo gosje prsne kosti. Nekoč so prerokovali iz drobovine in kosti žrtvenih živali.

Prerokovanje z gosjo prsno kostjo je ohranjeno tudi pri nas. Če je prsna kost Martinove gosi rjava, bo zelo mrzla zima. Če je bela, bo veliko snega.

Gos je v simboličnem smislu solarna žival, povezana z gibanjem Sonca. Martinova gos simbolizira nižanje Sonca, božična pa njegov skorajšnji dvig. Povezavo med gosjo in Martinom pa lahko najdemo v tem, da je bila gos pri Keltih atribut vojnih bogov.

»Poživljajoče je vino za človeka, če ga zmerno pije«
Sveti Martin je v vinskih deželah postal nebeški zaveznik novega vina. Legenda pravi, da je sv. Martin spremenil vodo v vino kot Kristus v Kani galilejski. In na dan svetega Martina se mošt spremeni v pravo vino, ki kaže na to, da je gospodar delal dobro in bil med letom uspešen.
Ljudska legenda je Martina postavila za simbol vzajemne delitve. Sveti Martin in predvsem njegovo predajanje in dajanje simbolizirata medsebojno toplino, usmiljenje. In Martin ne vzbuja občudovanja kot cerkveni dostojanstvenik, ampak kot človek, ki je ohranil svojo skromnost in spoštovanje do malega človeka.
In včasih prinese sveti Martin še nekaj lepih in toplih dni, ki jim pravimo babje leto.

Valerija Hozjan
http://www.teichmeister.eu/; http://web.s-gim.kr.edus.si/; http://www.svetimartintourski.si/