NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 02-okt
  • 20. Festival za tretje življenjsko obdobje

  • nedelja 04-okt
  • Javno vodstvo po razstavi Videnje 20/20: Skupnost

  • sreda 07-okt
  • Strokovni posvet Knjiga. Znanje. Razum

  • petek 09-okt
  • 3 Mednarodni festival Čili in Čokolada

  • nedelja 11-okt
  • Ko se imaš rad...

  • torek 13-okt
  • Pogumne punce soustvarjanje plesne predstave

  • sreda 14-okt
  • Magični nakit

  • petek 16-okt
  • (Ne)znano Trnovo- brezplačno vodenje v Ljubljani

  • nedelja 18-okt
  • Nedelja v MAO: Od matrice do igrače

  • torek 20-okt
  • Naslov pride zadnji

  • sreda 21-okt
  • Jama, reka, gozd tam pa straši

  • četrtek 22-okt
  • 23. Pripovedovalski festival

  • sobota 24-okt
  • Na obisku pri mojstru Plečniku

  • ponedeljek 26-okt
  • Ura pravljic v Knjižnici Jurij Vega

  • sreda 28-okt
  • Ura pravljic v Knjižnici Bežigrad

  • petek 30-okt
  • 70+ TOP ugodnosti - VIP klub za člane ONA-ON.COM

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Kult svetega Krištofa   
    torek, 25. julij 2006 @ 05:00 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Piše: Aurigo

    S sveti Krištofom sem se nezavedno srečal pred kakšnimi desetimi leti ob branju knjige francoskega pisatelja. Takrat si še zamisliti nisem mogel, da se bo verjetno tako zarezal v moje življenje. Pri iskanju zmajevih črt in dešifriranju krščanskih svetnikov. Ob preiskovanju zmajevih črt, se je nabralo kar nekaj slik s podobo svetega Krištofa. To velja predvsem za avstrijsko Koroško.

    Kaj sploh predstavlja sveti Krištof v plejadi krščanskih svetnikov? Velikana, ki pri brodenju reke, nosi na ramenu Kristusa. Včasih stoji z eno nogo v reki in drugo nogo na suhe. Voda in veter. V začetku so ga v Bizancu naslikali s pasjo oziroma volčjo glavo.


    Sveti Krištof ima god 22. junija. Je zavetnik popotnikov in pomorščakov. Kult tega svetnika se razvije na zahodu predvsem okoli leta 1500. Tudi v Sloveniji. Posledica kulta je, da nastane en kup mestnih krščanskih bratovščin. V teh bratovščinah so bili seveda samo moški. Zanimivost teh bratovščin je tudi ta, da naj bi jih sveti Krištof obvaroval (njih ali druge) pred pitjem alkohola. Torej vseslovenski problem, ki se vleče že stoletja. Iz popotniških opazovanj, se mi dozdeva, da je germanski živelj bolj čislal tega svetnika, kakor romanski svet. Tega svetnika vidimo naslikanega skorajda na vsaki cerkvi, od Gorenjske naprej proti Nemčiji. S to poslikavo svetega Krištofa na zunanji strani cerkve, velja zapisati še eno zanimivost. Ali kakor bi rekli ateisti: vraževerje. Tisti, ki je ugledal svetnika tisti dan, najbolje ga je bilo ugledati zgodaj zjutraj, ga je svetnik varoval pred smrtjo celi dan. Bralec naj si zapomni to zanimivost, ali pogleda, ki varuje pred smrtjo.

    Iz knjige francoskega pisatelja, ki takole opiše svetnika iz Zlate legende.
    »Bilo je življenje svetega Krištofa iz Zlate legende Jacquesa de Voraginea.
    Krištof poroča Jacquesa de Voragine, je bil iz Kanaana. Bil je velikan grozljivega videza. Hotel je služiti, ampak samo največjemu princu na svetu. Predstavil se je torej zelo mogočnemu kralju, o kateremu je šel sloves, da mu ni enakega. Ko ga je kralj videl, ga je dobrohotno sprejel in ga povabil, naj ostane na dvoru. Nekega dne je kralja zalotil, da se je pokrižal, potem ko je nekdo v njegovi prisotnosti omenil hudiča. Krištof ga je vprašal, zakaj je to storil: »Kadar zaslišim omenjati hudiča, se vsakič pokrižam v strahu, da me ne bi dobil v oblast in mi škodil.« Tako je ugotovil, da princ, ki mu služi, ni ne največji ne najmogočnejši, saj se boji hudiča. Poslovil se je torej od njega in se podal na pot, iskat hudiča. Ko je tako hodil skozi puščavo, je zagledal veliko število vojakov. Eden izmed njih, strašnega in divjega videza, je stopil k njemu ter ga vprašal, kam gre. Krištof mu je odvrnil: »Iščem gospoda hudiča, da bi postal moj gospodar.« Ta mu je odvrnil: »Sem tisti, ki ga iščeš.« Krištof se je ves vzradoščen zavzel, da bi postal njegov služabnik za zmeraj in ga je vzel za svojega gospodarja. Ko pa sta nekoč hodila skupaj, sta naletela na križ, ki je stal ob cesti. Hudič se je v trenutku preplašil in pobegnil stran od ceste ter odvlekel Krištofa za seboj. Potem sta se vrnila nazaj na cesto. Krištof je bil nad dogodkom ves začuden in je vprašal zakaj se je tako prestrašil. »Neki človek, ki se imenuje Kristus,« mu je odvrnil, »je bil pribit na križ; kadar koli vidim podobo križa, me popade neznanski strah in preplašen pobegnem.« Krištof mu je rekel: »Delal sem torej zaman in še nisem našel največjega princa na svetu. Zbogom zdaj, zapuščam te, da bi poiskal tega Kristusa, ki je večji in mogočnejši od tebe.«

    Dolgo je iskal nekoga, ki bi mu o Kristusu povedal kaj več. Končno je naletel na puščavnika, ki je pridigal o Jezusu Kristusu, in ta ga je vpeljal v njegovo vero. Puščavnik je rekel Krištofu: »Ta kralj, ki mu hočeš služiti, terja naslednjo podložnost: večkrat se boš moral postiti.« Krištof mu je odvrnil: »Velikan sem in moja lakota je vsemogočna. Naj od mene terja kaj drugega, postiti se mi je popolnoma nemogoče.« Puščavnik mu je rekel: »Ali poznaš reko, kjer so tisti, ki jo hočejo prečkati, v nevarnosti, da izgubijo življenje?« – »Da,« je rekel Krištof. Puščavnik je nadaljeval: »Ker si visoke postave in zelo močan, bi lahko ostal ob reki in vsem, ki preidejo, pomagal na ono stran, tako bi storil nekaj, kar bi bilo kralju Jezusu Kristusu, ki mu služiš, zelo po volji.« Krištof mu je odvrnil: »Da, prav lahko bi opravljal to službo in obljubljam ti, da bom obljubo držal.«

    Šel je torej k reki, o kateri je bilo govora, in si na bregu zgradil majhno kočo. Namesto palice je uporabljal velik drog, s katerim se je upiral vodi. (Voda življenje) Brez izjeme je prepeljal vsakega popotnika. Mnogo dni je minilo, dokler ni nekega dne, ko je počival v svoji, zaslišal glas otroka, ki ga je klical z naslednjimi besedami: »Krištof, pridi ven in pomagaj čez..« Krištof je tako vstal, a ni našel nikogar. Ko se je vrnil nazaj, je spet zaslišal isti glas, ki ga je klical. Spet je stekel ven in spet ni bilo nikogar. Še tretjič ga je poklicalo, šel je ven in na bregu reke zagledal dečka, ki je prosil, naj mu pomaga na drugo stran. Krištof je torej dvignil otroka na ramena, vzel drog v roke in stopil v reko, da bi jo prečkal. Nenadoma je reka postajala bolj in bolj deroča, otrok ga je težil, kot bi bil iz svinca; šel je naprej, reka je še naraščala, otrok pa je postajal težji in težji, tako da je bilo Krištofa že močno strah in se je bal, da bo pogubljen.

    Komaj mu je uspelo. Ko je prebredel reko, je otroka odložil na breg in mu rekel: »Izpostavil si me veliki nevarnosti. Bil si težak in ne vem, ali bi bilo kaj težje, če bi na sebi nosil ves svet.« Otrok mu je odgovoril: »Ne čudi se; Krištof, nisi nosil samo vsega sveta, temveč si na svojih ramenih nosil tistega, ki je svet ustvaril: kajti jaz sem Kristus, tvoj kralj, in ti si mi pomagal; da ti dokažem, da govorim resnico, zasadi svojo palico v tla pred hišo in zjutraj boš videl, kako bo vzcvetela in obrodila.« V trenutku je izginil. Ko se je Krištof vrnil, je torej zasadil svojo palico v tla in ko je zjutraj vstal, je videl, da je pognala listje in dateljne kot prava palma…

    Z znano kretnjo si je šel z robčkom čez čelo in šepetal: »Krištof je iskal absolutnega gospodarja, našel pa ga je v osebi otroka. A kar bi bilo pomembno vedeti, je natančna zveza med težo dečka ne njegovih ramenih in cvetenjem njegove palice.«

    Jezus otrok na Krištofovih ramenih je hkrati nošen in vznesen. V tem je njegov čar. Vzdiguje ga živa sila, ki ga zelo ponižno in mukoma drži nad deročo vodo. In vsa Krištofova slava je v tem, da je hkrati tovorna žival in monštranca. V prečkanju reke je ugrabitev otroka in tlaka. …
    Začetne besede pridige očeta prednika sem brez težav našel v Montaignovih Esejih, katerih odlomek so. Gre za ankedoto, ki zadeva portugalskega konkvistadirja iz 15. Stoletja Alphonsa iz Albuquerquea. »Albuquerque,« je deklamiral pridigar z monotonim glasom, »je v trenutku hude nevarnosti na morju na svoja ramena dvignil dečka, da bi mu njegova nedolžnost v primeru najhujše nevarnosti služila kot porok in priporočilo božji milosti, naj mu prizanese.«
    Po tem začetku je dobri oče brez težav prešel na našega svetega patrona, njegovo čudežno dogodivščino Kristusovega nosača, njegovo povračilo, ozelenelo in rodovitno vejo. »Nobenega razloga nimamo za domnevo, da se je Albuquerque spomnil zgodbe o svetem Krištofu in da ga je v skrajni nevarnosti poskušal posnemati, čeprav je Krištof, kot vsak ve, zaščitnik popotnikov in pomorščakov. Ne, kar je hkrati bolj verjetno in bolj razburljivo, je, da sta konkvistador n svetnik črpala svojo usodo iz istega vzora, namreč, da sta neodvisno drug od drugega opravila isto dejanje: se izročila v varstvo otroka, ki sta ga obenem varovala; se rešila, tako da sta reševala, prevzela nase težo, obtežila svoja ramena, vendar s težo svetlobe, z bremenom nedolžnosti!«

    Potem je dobri oče zgodbo o Krištofu – Albuquerque prenesel na nas.
    »Ker ste tukaj vsi v znamenju Krištofa, se morate odslej naprej in vse življneje izogibati zlu in se zateči pod varstvo plašča nedolžnosti. Če vam je ime Pierre, Paul ali Jacques, spomnite se, da se imenujete tudi Detenosec: Pierre Detenosec, Paul Detenosec, Jacques Detenosec. Tako boste obteženi s tem svetim tovorom prebredli reke in viharje, pa tudi plamene greha.!

    Nekateri pravijo, da krščanstvo nima alegoričnih zgodb, kot jih srečamo v vzhodni religiji. Če se kakšna zgodba lahko primerja z vzhodno, je prav ta legenda o Krištofu. Za kaj imamo neobrzdanega velikana Krištofa, ki pravi, da bo služil le najmočnejšemu princu na svetu. Ali ni to podobno obdobju v mladosti, tam do 30 leta ali še malo več? Ni preprek in ovir za nas. Mi lahko osvojimo svet. Zaženemo se v ta svet. Neupogljivo. Zvišeno. Želimo višje in višje. Najvišje, kakor želi Krištof služiti največjemu. Naše telo je močno in nas uboga na vsak ukaz. Kakor je močno telo orjaka Krištofa. Pripravljene smo storiti vse za neke svoje ideale. Bredemo skozi življenje in se poganjamo, kakor Krištof brodi s svojim kolom ali palico po vodi, ko prenaša čez deročo reko popotnike.

    Potem se kar naenkrat zgodi po tem brodenju življenja, da dobimo na svojem ramenu utež, najtežjo utež, utež, ki tehta cel svet. In samo mi vemo, kako je težka ta utež, ki nas pritisne k tlom, kakor je teža otroka pritisnila Krištofa vse globlje in globlje v deroče vodo. Skoraj tako daleč, da Krištof še pomisli, da ne bo več zmogel prenesti dete preko reke in da bo (skupaj z detetom) utonil. Potem zasadi svojo palico v zemljo in naslednje jutro palica vzbrsti in zacveti.

    Ali ta zgodba ni metafora za telo in dušo. Duša ni nič, drugega kot prispodoba Kristusa pri Krištofu. Nosimo jo vedno s seboj, in je kakor dete. Vendar se naše telo in nas, duša dotakne šele ko smo v največji težavi, ko nosimo na svojih plečih cel svet. Tik pred smrtjo ali ko mislimo, da ne bomo več zmogli tega bremena in da je vsega konec. Ko ne vemo ali bomo zmogli to nalogo, določeno stvar. In potem, ko se naša duša odpre, vzbrsti, zacveti palica ali kol, kakor Drevo življenje.

    Šele takrat vzbrsti in požanje svoje okončine Drevo življenja.
    Eseni so prikazovali človeka, kakor Drevo življenja. V meditativnem položaju, sedi na Zemlji in skozi sedem zgornjih čaker telesa se korenine vzpenjajo v nebo in sedem korenin iz telesa se vije v Zemljo. Drevo življenja, vez med Nebom - Očetom in Materjo – Zemljo.
    A kako je v resnici z našim Krištofom, saj nekateri zatrjujejo, da so vsi krščanski mučenci tako in tako izmišljeni.

    David Wood navaja, da je bil Krištof član severno-afriškega plemena na področju današnje Libije, iz Marmaice. V letu 301 oziroma 302 naj bi bil ujet v pacifikaciji plemena Marmaice s strani rimske vojske, pod poveljstvom cesarja Dioklecijana. Potem je bil odpeljan v rimsko vojsko v vojašnico poleg Antiohije v Siriji. Krstil naj bi ga škof Peter iz Aleksandrije. Mučili pa naj ga bi 9. julija leta 308. Leta 311 je škof Peter poskrbel, da so njegovo truplo vrnili v Marmaico. Njegovo vlogo mučenca pa so istovetili tudi z mučencem svetim Menasom.
    Okoli njegovega imena se naj bi spletla še ena legenda. Ime Krištof oziroma ali Christopher (Christoforos), naj bi pomenilo nositelj Krista. Krištofovo ime pred bapitzacijo je bilo po latinsko Reprebus, kar pomeni brezbožen. Ta razlaga je kar malo naivna, da bi lahko obveljala.

    Bizantinske ikone pogosto prikazujejo Krištofo s pasjo glavo. Pravili so mu tudi pasjeglavec. Wood pravi, da se ga prikazuje s pasjo glavo z enim samim razlogom, ker naj bi prišel iz tako imenovane dežele pasjih glav oziroma »kakor pes« (canineu). Zato naj bi potem prišlo zaradi tega imena do pomote iz Voraginove legende, da je prišel iz dežele Kanaana. Saj so Kanaan izpeljali iz Canaanite" (Cananeus). Doda še to, da njegovo ime oziroma podoba pasjeglavca nima prav nič opraviti z egipčanskim kultom oziroma egipčanskim bogom Anubisom, ki je imel človeško telo in glavo šakala oziroma psa.

    Kult svetega Menasa se je razvil na lokaciji kakšnih 45 km južno-zahodno od Aleksandrije in je sedaj poznano kot Abu Mina.




    Zdaj pa se vrnimo k razlagi odnosa sveti Krištof, njegovega imena pasjeglavec in recimo podobe v cerkvi svetega Jurija v Cegelkoyu in če resnično nima nič opraviti s trditvijo o kultu egipčanskega boga Anubisa. Če dobro pogledamo sliko iz cerkve v Cegelkoyu, bi dopustili, da se je ljudska in slikarska domišljija razvila potem v zadnjo fresko, kjer ima sveti Krištof že pasjo glavo. Slika iz Cegelkoya odraža določeno fiziognomijo obraza. Za to imamo primer. Obraz najbolj znanega libijskega državljana ni daleč od slike iz Cegelkoya.

    Vendar si vseeno oglejmo kdo je bil Anubis? Egipčanski bog Anubis, z glavo šakala ali psa je predstavljal boga smrti in je prevzel vlogo pogrebnega boga Khenti-Amentiua ter je spremljal Izido. Anubis je bil sin boginje Neftis, ki ga je imela z Ozirisom. Drugače pa je bila žena Seta. Da bi imela z Ozirisom sina, se je spremenila v ženo Ozirisa, boginjo Izido, ki je bila tudi njena sestra. Zaradi maščevanja Seta pa je Anubisa po rojstvu vzgajala Izida, zato tudi Anubis postane njen čuvaj. Predstavljal je tudi bojevnika, ki nosi nož in zvito kobro, in je kot takšen najavljal smrt. Balzamiral je tudi Ozirisa.

    Njegove funkcije so bile naslednje:
    - nadziral je balzamiranje telesa in ga obnovil,
    - sprejel je mumijo v grob, opravil je obred odpiranja ust in spremil dušo do Polja rajskih žrtev, tako, »da je položil roko na dušo in jo s tem ščitil«,
    - in na koncu je nadziral tehtanje duše.

    Njegova sodba pri tehtanju duš je bila zelo pomembna, saj so jo upoštevali tako Tot, Horus, kakor Oziris. Njegov simbol predstavlja črna ali bela koža vola, ki je poškropljena s krvjo.
    Vendar tu zgodba o egipčanskemu bogu z volčjo glavo še ni končana. Imamo še enega takšnega boga. Imenuje Upuaut ali Vepvavet, ki je bil prvovitno lokalni bog Asyuta oziroma Likopolisa v Srednjem Egiptu in je bil tesno povezan z Anubisom (Khent-Amentioum iz Abida). Njegovo ime pa pomeni »Odpiralec poti«, a kot vojni bog je bil v vojni predvodnik prvih kraljevih bojnih vrst. Ko se je združil z Ozirisom, se je mislili, da ga je sprmeljal na njegovih mirnih osvajanjih. Kasneje pa so ga klicali kot Ozirisovega maščevalca in govorili, da je to njegov sin. Bil je eden od Ozirisov pomenov, poznan v izrazu Sekhemtaui, ali »Moč dveh pokrajin«. Govorili so, da Upuaut stoji na premcu Auf-Rajove ladje, ko ona plove po reki podzemnega sveta, prav tako so ga slikali na Ozirisovi ladji. V glavnem so ga spoštovali kot odpiralca poti Zahodu, kako v podzemnemu svetu mrtvim dušam kaže pot skozi to mračno cesarstvo.
    Legenda o svetem Krištofu ostaja nerazrešena. Ali je bil Krištof oboževalec kulta Anubisa in posmrtnega življenja prepustimo domišljiji.

    Veljal je rek: Qui mane te videt, nocturno tempore ridet (Kdor te zjutraj vidi,
    se zvečer smeje).

    Vir:
    Veronica Ions: Egipatska mitologija
    David Woods: The Origin of the Cult of St. Christopher

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Zabavno

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/Sveti_Kristof_Kult

    Here's what others have to say about 'Kult svetega Krištofa':

    Buying Land in Minnesota & Wisconsin ? Naterra Land Reports Waterfront Property Is In Demand from Aug 29, 2006)
    http://www.prweb.com/zingpr.php/SG9yci1Mb3ZlLUVtcHQtTG92ZS1JbnNlLVplcm8= [read more]
    Tracked on sreda, 30. avgust 2006 @ 11:34 CEST

    Medicare Snafu Accidentally Sends $50 Million to Recipients from ncident Blamed
    ncident Blamed on Computer Mishap [read more]
    Tracked on četrtek, 31. avgust 2006 @ 20:19 CEST

    shaved *censored*
    young nude teens young girl models young babes [read more]
    Tracked on ponedeljek, 4. september 2006 @ 19:54 CEST

    scat domination
    scat women shitter gay skinhead scat [read more]
    Tracked on sreda, 6. september 2006 @ 01:41 CEST

    Some ā€˜night owlā€™ teens may have sleep disorder from But for teens
    schedule to their new school schedule, experts advise.Ā  But for teens with a [read more]
    Tracked on sreda, 6. september 2006 @ 03:22 CEST

    Kult svetega Krištofa | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,32 seconds