Nikoli nisem verjela, da je svet lahko tako nepopoln, da bo v moralnem pogledu slabše, kot je bilo. V svoji fikciji ali svoji viziji sem videla, da obstaja neka skupna pogojenost, ki nas bo privedla v boljše čase. S tem imam v mislih zakoličenje odnosov, ki temeljijo na demokraciji in državnem mehanizmu, katerega ureditev naj bi zagotavljala socialno in pravno državo. To se mi zdi najpomembnejše. Doživela pa sem disfunkcije države, ki izhajajo iz nekontrolirane avtonomije.

Kar se dogaja, mi jemlje dih.

Iz notranje stagnacije in zgodovinske stvarnosti kolektivistične utopije smo se znašli v starem – novem svetu, ki mu je čas podaril le oči za jasnejše videnje stvari. Kar ni zakrivil fašistični, nacistični in komunistični fanatizem, je zakrivil neoliberalizem z dinozavri, ki so zavladali moji deželi.

Ali smo sploh sposobni dojeti moralne razsežnosti problema? Ali sploh obstaja razlog za upanje? Občutim, da ima mali človek zavezane roke in da je izgubil svoje mesto, ki je odločilno za človekovo delovanje. Veliko več je tistega, kar me onesrečuje, kot tistega kar me osrečuje. Hkrati imam zelo mešane občutke. Simbolni padec prejšnjega režima ne pove ničesar, če nam je kapital v rokah peščice ljudi vzel motiv za lastno udejstvovanje pri določanju kako želimo kot narod živeti. Čudimo se odrinjene in razrešene človeške dolžnosti, da bi posegali v dogajanje.

Prav nikakršen voyeurizem se me ne polašča, da bi uživala gledati kako peščica dinozavrov bogati in pridobiva na moči in užitkih. Čeprav nisem lačna in nekako izhajam, se počutim drugorazredna, ker ta družbena fabula z vsemi scenskimi elementi, ki se mi kažejo z vsemi by-pass podvigi, brez moralne legitimitete, mi nikakor ne gre. Ne vara me občutek, da postajamo ljudje orodje sil, ki stojijo za tem scenarijem bogatenja brez dela.

Oligarhije se oblikujejo povsem neformalno, mimo vedenja večine, kot nekakšna hobotnica so se razrasle in s svojimi lovkami pijejo narodu kri. Vse mogoče neprijetne evfemične izraze si izmišljujemo, le pravega si ne upamo izreči javno in glasno. Predstavniki ljudstva niso izbrani po kriteriju moralnih kvalitet in svojih stališč, temveč so orodje dinozavrov, ki stojijo za njimi. Pogledi na določena vprašanja se prevrednotijo po dnevnih potrebah. Zelo malo ljudskega je v tisti veliki sobi, kjer odločajo o nas.

Veliko več je zamolčanosti in tišine o tistem, o čemer bi se moralo govoriti. Modernistično prizadevanje uzakonitve ekonomsko učinkovite ljubezni do ljudstva se več ne obnese. Še za čustveno sanjarjenje, ki je bilo značilno za socializem, smo prikrajšani. Preračunljivost je natančno izmerjena na človeški koži, kako delovati po svoje, s čim manj truda in udeležbe ljudstva v njegovo škdo. Moje lastno spoznanje je edini način kako jih vrednotim.

Ti dinozavri s težkimi telesi, dolgimi šapami in visokimi vratovi bodo obrali vsa drevesa po domovini. Lipe bodo ostale gole, brez listov in lepo dišečih cvetov po domačnosti. Nič več se ne bomo mogli zbirati pod tem veličastnim drevesom, ki simbolizira našo bratsko povezanost za skupno vaško mizo. Edina oblika, na podlagi katere lahko delujem, je da zaznam pravočasno ukaz kdaj moram utihniti.

Prevladujejo in obvladujejo nas sebični interesi. Nobenega moralnega prostora ne vidim za iniciativo posameznika, za njegove pobude. Umaknili smo se eden pred drugim s svojo odprtostjo odkrite besede. Nekaj je prišlo nad nas, ki nas ukinja. V tej brezosebni situaciji se ljudstvo čuti odveč. Moralni klic, ki apelira na mojo in tvojo odgovornost ostaja nem. Ne pričakujem, da me bo vodila kodificirana moralnost kapitala, temveč moralnost človeške vesti in pravičnost. Ne potrebujem za varuha kapital, temveč varuha, ki mi bosta brat in sestra.

Stanje kakršno je, brezprizivno zahteva, da pririnemo v ospredje s temeljnim problemom in zahtevo, da nihče v naši domovini ne more postati bogat brez dela. Pravni odgovori na ta vprašanja so nujni. Kar se dogaja je nezdružljivo z demokracijo ter socialno in pravno državo, je samodrštvo določenih klik brez primere. Ljudstvo ima državno oblast za uveljavljanje svojih lastnih ciljev in interesov. Preživetje kot naroda v lastni identiteti, z uresničevanjem narodovih ciljev in zadovoljitvijo lastnih interesov, je primarna narodova potreba in je kot ideal na najvišjem mestu.

Poiščimo tisto, kar je ostalo neizraženo in razvrednoteno in spodkopava moralni problem pravičnosti. Humanistični projekt naše družbe zahteva pravila, ki bodo veljala za vse enako. Moralno videnje tega problema je odvisno od naše moralno etične drže in samopostavitve. Poštenje je temeljna navzočnost, brez katere kot narod ne bomo mogli preživeti. Jaz sem toliko svobodna, kolikor nisem talka lastnikom kapitala. Domovina ne potrebuje ljudi s strankarskimi izkaznicami in debelimi malhami na transakcijskih računih in tajnih računih v tujini, domovina potrebuje delovne ljudi in poštenjake.

www.tatjana-malec.si