Hvalevredno novinarsko pero ženskega spola, ki ji niso tuje lastne izkušnje o tem kar piše, pa ima o temi malo drugačne poglede od avtorja tukajšnjega zapiska. Spodaj je besedilo njenega članka. Nobena ponovitev objave ni odveč z ozirom na nesporne koristi te afirmacije.

Jaz sem
Zgodba

»Jaz sem« je ena boljših terapij, ki si jih splača privoščiti. Vse, kar počnemo, je, da v sebi razvijamo občutek »jaz sem«. Enostavno, da bolj ne more biti, če ne bi v ta stavek vrivali tisoč napak. To naredimo vedno, ko stavku Jaz sem prilepimo še etiketo.

Na primer: jaz sem trmasta, visoka, nerodna, ne maram matematike, strelka po značaju, vase zaprta, živčna, depresivna, dež me spravlja v slabo voljo, ne znam loviti žoge, pikolovska, neorganizirana, ne maram birokracije, sovražim hinavščino, ljubim roza barvo, ne kuham …

Žal ne vemo, da so te etikete najslabše, kar v življenju nadenemo na svojo osebnost. Moj »jaz sem«, je bil pred sedmimi leti skoraj nepismen. Mislil je, da nikoli v življenju ne bom pisala, ker je naporno, dolgočasno in zahteva veliko znanja. Če bi to etiketo ohranila in je ne odlepila s sebe, potem …

Etikete velja odlepiti, odvreči zato, ker je prilepka, ki sledi dejstvu »jaz sem«, produkt ega. »Jaz sem« brez etikete pa je duša, neskončna energija, osredotočenost, pogum, sočutje, ljubezen, radost, moč in prava vsebina vsakega od nas. Takrat samo smo v polju neskončnih možnosti. Kaj pa mi počnemo?

Te nalepke skrbno hranimo, misleč, da samo one določajo vrsto nektarja v našem lončku. To počnemo zato, ker se bojimo, da brez nalepk ne bi imeli okvirjev, po katerih bi nas drugi opredeljevali, še bolj pa se opredeljujemo sami. Žal so ti okvirji le bolečina, ki nas loči od drugega.

Če si nadenem »jaz sem« prijazna, lepa, zamerljiva, neustvarjalna, dolgočasna, trmasta in kaj vse, potem vem, da obstajam. Žal s tem določim, da točno to, kar sem si nalepila, tudi postanem. Potem ni sprememb v nekaj boljšega, ni napredovanja in razvoja.

Poznam mnoge, ki ne obstajajo in si ves čas lepijo mnoge nalepke, ker čutijo potrebo in hrepenenje, da bi obstajali. Poznate jih tudi vi, lahko jih prepoznamo tudi po tem, da ves čas spreminjajo svoje mnenje. V družbi nekaj povedo, če pa se kdo od navzočih s tem ne strinja, takšni ljudje takoj spremenijo svoje mnenje.

Popravijo ga vsaj toliko, da je polovica po njihovo in pol od tistega, ki se z njimi ne strinja. Takšnega človeka potem ni. Ne obstaja. Je kot travna bilka, ki jo veter upogiba v vse smeri. Druga skrajnost je človek, ki se je pripravljen za svoje mnenje tudi stepsti, če je treba.

Zahteva, da njegovo mnenje vsak sprejme in ga razume kot edino možno in pravilno. Stoji za tem, da je takšen, kot je, in pika. Pogosto je še ponosen na to svojo, kot misli, stoično držo. Ta skrajnost hrepeni po prepoznanju, po »jaz sem« občutku, ki pa ga napačno zahteva od drugih namesto od sebe.

Pravi »jaz sem« ima lastno mnenje. Ko sliši drugačne teze, spoštuje izrečeno, čeprav se s tistim ne strinja. Ne počuti se ogroženega in ne zaznava nobenih bolečih čustev zato, ker ne misli enako. Ne sili drugega, naj spremeni svoje mnenje. Hkrati pa se zaveda, da je ta trenutek »jaz sem«, v naslednjem pa bo drugačen »jaz sem«. Gotovo svetlejši, saj si dovoljuje spremembe.

Dovoli si slišati drugačno mnenje in potem o tem premisli. Premisli zato, ker vedno obstaja možnost, da ima tudi drugi prav, tudi če se sam ta trenutek ne strinja z njim. Človek, ki to počne, ves čas v sebi razvija samo občutek »jaz sem«. Vse drugo se spreminja. Občuti vse, od miru, radosti, ljubezni, veselja do jeze, zavisti, strahu in žalosti, če tako nanese. Zaveda se, da so vsi občutki samo občutki. So nekaj, kar pride in gre, in se z njimi ne istoveti. Tudi z dobrimi ne.

Zakaj mislite, da nas večina ne more občutiti pravega občutka »jaz sem«?

Zato, ker se mu izogibamo. Izogibamo se spremembam, bolečinam, čeprav jih ves čas nosimo v sebi. Izogibamo se dolžnostim. Če moj »Jaz sem« ne zna pisati in taka pač sem, potem se mi ni treba spreminjati, ure in ure presedeti pred računalnikom in vaditi leposlovja, zgradbe stavkov in jasnosti napisanega.

Potem mi ni treba neskončno časa porabiti za to, da bi nekaj napisala, in predvsem za to, da bi napisano tisočkrat prebrala in nič kolikokrat spremenila, da bi bilo napisano iz srca in ne iz glave. Potem mi ni treba brati vrste knjig in se ves čas izpopolnjevati v vedenju in v spoznanjih. Ni se mi treba ukvarjati z uredniki, pošiljati napisanega na tisoče naslovov, upajoč, da bo kdo spoznal luč v zgodbi. Ni mi treba nič drugega kot se imeti neskončno fino.

Pa se res imate fino, če to počnete? Kar preverite.

Pravi »jaz sem«, tisti brez etikete, dobro ve, da se človek ima fino takrat, ko nekaj ustvarja. Pa naj bo to prtiček iz idrijske čipke, hišica za ptičke, glinena vaza, slika iz posušenega cvetja, nadzidek k hiši, potovanje v tujino … Ko »jaz sem« počne vse to in mnogo več, trči tudi ob težave, ki ga učijo in spreminjajo na njegovi poti. Potem se spreminja v vedno drugačnega »jaz sem«. Potem razvija svojo osebnost. Potem razvija samopodobo, verjame vase, uživa v sebi. Potem življenje postane užitek.

Vir:
Polet, (Delo)
Varja Kališnik
http://www.delo.si/tiskano/html/20070503/Polet/0

[ Odgovori na to | # ]