Piše: Miha Jensterle

Vsakdo, ki je bil slišal za Hitlerja, pozna tudi simbol nacijev - kljukasti križ. Svastiko. A 'hakenkrajca' si ni izmislil sam. Svastiko je Hitler ukradel hindujcem.

Hindujcem svastika pomeni 'kolo življenja'. Večno vpetost v življenski krog. Reinkarnacijo in spremembo. Večno kroženje in spreminjanje.

Bolečina, strah, želja in trenutni opis sveta 'zasedajo' štiri krake svastike, ki meljejo vsakega posameznika in družbo. Vrtijo, pospešujejo in 'bremzajo' planet ter 'dirigirajo' pot našega življenja, a le dokler ne stopimo iz matriksa, izven pogojenja z besedami, v katerega vstopi vsak otrok z rojstvom. Dokler se ne soočimo z življenjem samim.

In soočenje z bolečino sveta, z energijo strahu in želje, z glavnimi porivi, ki 'poživinjajo' ljudi po svetu, ni lahko. Še težje je soočenje z omejenostjo znanega. Priznati, da nevedni in agresivni in samozaverovani bebčki., kar dejansko smo, večinoma okolju 'dajemo' bolečino in strah in mu vsijujemo svojo vsevednost.

Bolečina, strah, želja in omejeno znanje o življenju so torej osnovni 'blokatorji' in 'izzivi', ki nam usmerjajo pogled in določajo razgled, kradejo 'srce' in stojijo na poti razsvetljenja – spoznanja Celosti in Celote. Zato je soočenje s 'križem' neobhodno za vsakega 'iskalca' svobode, modrosti in ljubezni.


Vse dokler ne stopimo ven iz vzorcev obnašanja družbe, ki jih dirigirajo strah, želja, bolečina in omejeno znano, smo kot barka brez vesel, ki jo trenutni spremenljivi vetrovi premikajo po širnem oceanu življenja.

Ako za razlago delovanja 'svastike' oziroma 'sebe' vzamem Castanedin (don Huanov) besednjak, lahko rečem, da je svet razdeljen na dva dela. Na človeku 'domač' tonal in človeku še neprepoznavno – nagual. Vse kar je v tonalu oziroma polju znanega, ubesedenega, nas omejuje, ker vedno vidimo le do meja prepoznavnega, a naprej ni nič... Torej vedno vidimo le del Celote.

Kadar znano (razum s svojim omejenim znanjem) postane 'vsevedno' in prevzame dominacijo ter naravo (Celoto) hoče podrediti 'sebi', se rodi egocentrizem, ki prične povzročati bolečino okolju.

Bolečina je torej posledica oholosti neumnih in samopomembnih. In spomin na bolečino, 'strah' je 'varovalka', ki nam preprečuje 'ponoviti napako' in nas uči 'pazjivosti' – izogibanja bolečini in 'brezbolečinskega' življenja..

Bolečina je lahko fizična poškodba telesa, bolečina duše ali psihološka prizadetost ohole samopomembnosti – EGA. Največkrat je, v današnji oholi družbi, prizadetost človeka pravzaprav 'užaljenost Ega'. Ranjenost samopomembnosti. Prizadetost domišljijske predstave o 'sebi ' - svoji 'veličini'. Vse dokler človek išče ogledalo v drugih ljudeh in ne v celotni naravi.

Strah pred ponovitvijo bolečine je torej 'varovalka pred poškodbami', a lahko postane, ako nas strah 'paralizira', tudi blokator spoznavanja, prepreka učečemu bitju. Ko nas strah 'ujame', postane ograja našega 'dometa' ter 'vodnik' našemu odnosu do okoja.

Kajti strah je notranji nemir, ki vedno beži od 'centra strahu' in zida obzidja in zbira orožje za obrambo in ohranitev sebe – strahu. Najprej strelja in šele potem ugotavlja, koga je bil ubil.

Želja vsakega človeka je 'znebiti se strahu'. Najti nenemir v sebi, ki ga strah ubija.

In v želji po nenemiru je homo sapiens našel 'odrešitev'. Konec bolečine in strahu naj bi prinesla želja. Želja, iluzija, molitev, domišljijska predstava, ki ima (razen kadar jo žene radovednost) vedno osnovo v strahu, je postala 'odrešenik' zahodnega sveta.

Toda, ali si lahko želiš nekaj, kar ne poznaš in nisi vzel iz svojega spomina? Ali nam izpolnitev želje res 'ubije' strah, 'zmaja', pred katerim bežimo?

'Snov' za željo vedno najdemo lahko le v znanem. V 'tonalu'. V spominu. V 'mrtvem' svetu.

Želja je torej vedno 'stara' in torej vedno oživlja minulo.

V begu pred bolečino in pred strahom, spominom na bolečino, je človek zahodnega pogojenja pobegnil v želje (preteklost) in 'minulo' vsiljuje v sedanjost. In 'svastika se vrti naprej. Vedno v polju tonala. V polju bolečine, strahu, želja in omejenega znanja, ki povzroča nasilje....


-------------------

Strah je energija, ki nenehno vleče 'k sebi' in teži k uresničenju, k materjalizaciji. Prav kot želja. Vsi strahovi se sčasoma materjalizarajo, ako se z njimi ne soočimo, kot se materjalizirajo tudi želje.

Z rojstvom strahu vstopi človek v 'čas bojazni' in z rojstvom želje v 'čas pričakovanja' do izpolnitve strahu ali želje. In živeti v času pričakovanja/bojazni pomeni živeti v 'človeškem času samo-prevare'. V ego-blodnji.

Izstopiti iz kolesa življenja, ven iz 'človeškega časa' in sveta 'maye' (prevare znanega) v nenemir, ki nastane, ko nas nič ne 'goni' in nič ne 'vleče' (ko smo brez strahu, brez bolečin in želja), je 'smisel' budističnega učenja - spoznavanja sebe v okolju. Smisel joge, meditacije in tantre je soočenja z bolečino. Svojo in 'svetovno'. Osnovno motnjo, ki povzroča strah in želje – iluzije ozioma zablode in bolezen v harmoniji vesolja

Stopnice v 'nebesa' terej ne vodijo navzgor, kot si domišljajo 'plazilci', plezajoči na vrhove tiranskih piramid. Vrata v nebesa vodijo skozi pekel bolečine. Skozi sočenje z bolečino planeta. In svojo lastno. Skozi 'smrt Ega'.