Piše: Adam Parsons

V oddaljeni vasi na robu južne Indije, izven zemljevida slehernega turista, opravlja sveti človek v radostnem duhu svojo rutino. Med šesto zjutraj in šesto zvečer ima Svami Premananda dnevno duhovne učne ure za stotine poslušalcev, odgovarja neskončnemu številu pisem, daje nasvete in podporo, vsak dan ima pogovore z revnimi ljudmi okoli sebe, vseskozi pa tudi svetuje pri upravljanju sadnega nasada, cvetličnega vrta, sirotišnice, šole in več kot 250 kilometrov oddaljenega ašrama. Morda vse to zveni kot življenje predanega modreca, vendar je Svami Premananda že 11 let zaprt in ljudje, ki iščejo njegov nasvet, so njegovi sojetniki v zaporu Cuddalore.

Težko si je predstavljati, da je ta nežni Svami, z lasmi, spetimi v čop na vrhu glave, in toplim nasmehom za vsakega obiskovalca zmožen ostudnih zločinov, katerih ga obsojajo. Toda 5. aprila 2005 je vrhovno sodišče v Indiji Svamija obsodilo na dvakratno doživljenjsko ječo za umor, posilstvo in zaroto brez možnosti pritožbe.

Če bi verjeli indijskim časopisom in tabloidom, gre za najbolj podlega zločinca vseh časov v državi Tamil Nadu. Če pa prisluhnemo brezštevilnim privržencem Premanande, vključno z najbolj znanim pravniškim umom v Indiji, gre za primer škandalozno nepravične obsodbe, ki mora pretresti zavest vsega sveta. Gre za primer skrajnosti, pravijo nekateri: dobrega proti zlemu, grešnikov proti svetnikom, za simboličen primer človekovega večnega boja za pravico in resnico.

Sodniki vrhovnega sodišča v Delhiju so Svamija imenovali “hudič” in “pošast”, šli so celo preko svojih pristojnosti in prepovedali možnost znižanja kazni ali pomilostitve. Njegovi mednarodni sledniki pa nadaljujejo z bojem za pravico in še naprej trdijo, da je Svami Premananda božansko utelešenje, Avatar, ki se lahko primerja z največjimi svetniki in bitje najvišje čistosti, ki uteleša sile, ki jih znanost ne pozna. “Tudi mene Bog preizkuša,” je dejal po aretaciji, “prepričan sem, da me bo zaradi vsega tega spoznalo vse človeštvo.”

Razen medijske nevihte v Indiji, ki obdaja Svamijev duhovni status, je njegova življenjska zgodba zelo nenavadna. Rodil se je leta 1951 na Šri Lanki z imenom Prem Kumar. Že ko je bil dojenček, se je okoli njega pogosto manifestiral sveti prah vibuti. Ko še ni dobro shodil, je kazal nenavadno zanimanje za duhovnost. Medtem ko so se njegovi bratje in sestre igrali zunaj, je Prem že pri 4 letih skupaj z babico izvajal ritual pudža ali pa bil nekje v kotu, obrnjen proti steni, potopljen v globoko meditacijo. Pravijo, da je, če je preveč razmišljal o božanskem ali o življenju svetnikov, padel v brezzavestno ekstazo.
Svamijeva starejša sestra, ga. Vinajasoundarj Raman, ki sedaj živi v ašramu v Indiji, je povedala, da je Prem iz nič materializiral bombone ali sadje za svoje prijatelje. Na svoji šoli je postal znan po tem, ker je pomnožil hrano za kosilo, ker je z izredno modrostjo govoril v pogovorih na filozofske teme in celo čudežno zdravil. Ko so ljudje spoznali, da lahko v trenutku uvidi človekov problem in z gotovostjo predvidi njihovo prihodnost, je na stotine ljudi pričelo iskati njegov blagoslov in zdravljenje, dokler se ni Prem zavestno odločil, da bo svoje preostalo življenje posvetil služenju človeštvu kot menih sanjasin. Od tistega dne ga celo njegova družina spoštljivo imenuje Svami Premananda. Njegovo ime je nastalo iz dveh sanskrtskih besed Prema (čista ljubezen) in Ananda (večna sreča), pomeni pa skozi ljubezen do večne sreče.

Ko je videl svoj prvi ašram zgoreti v rasnih nemirih na Šri Lanki leta 1983, je mladi Svami osnoval svoj dom v oddaljenem puščavskem območju Tamil Nadu v južni Indiji. Postopno je širno zemljišče preobrazil v oazo s sprehajalnimi potkami in skrbno urejenimi cvetličnimi gredicami. Stari prebivalci ašrama še vedno pripovedujejo o neutrudnem delu v tistih dneh.

Čez vikende je tisoče obiskovalcev prišlo na daršan (blagoslov) in Premananda je imel razgovor z vsakim. Ašram ostaja še danes uspešna skupnost. Tukaj skrbijo za 800 osirotelih otrok, jih šolajo in vsak dan nahranijo do tisoč ljudi. Imajo tiskarno, računalniško sobo, posebne avtobusne prevoze in floto taksijev, ki ponujajo prevoze. Kolone otrok klepetaje odhajajo v šolo in z rokami, sklenjenimi v molitev, in nasmejanih obrazov pozdravljajo vsakega tujca – “Jai prema šanti!” (kar pomeni “Naj zmagata božanska ljubezen in mir!”).

To živahno vzdušje je 19. novembra 1994 doživelo hud pretres, ko je bataljon policistov z brzostrelkami in v oklepnih vozilih vdrlo v ašram. Dva tedna prej so 19-letno dekle in dva odrasla v mnogih nacionalnih časopisih v Madrasu Premanando obtožili spolnega napada. Obtožba je bila nejasna, a huda. Ne da bi imeli kakršenkoli otipljiv dokaz, so Svamija in še šest drugih prebivalcev ašrama, vključno s starejšim stricem in bratom, aretirali in zaprli.

Vrsta senzacionalističnih člankov z mnogimi nadaljnjimi obtožbami je kmalu preplavila vso državo Tamil Nadu, pri čemer so viri bili vselej neimenovani. V tabloidih so objavljali sramotilne članke, osnovane na govoricah. Prems, kakor so Svamija začeli imenovati, je bil že pred sojenjem obtožen tihotapljenja orožja, umora, zarote, poneverjanja, izvažanja marihuane in celo sodelovanja z zloglasnimi teroristi Šri Lanke, tamilskimi Tigri. Medtem ko je prodaja revij skokovito naraščala, je število obtožb ob začetni obtožbi posilstva kar raslo in raslo. Nazadnje je policija vložila 33 obtožb, osnovanih izključno na opolzkih medijskih poročilih. Vendar niso našli – kljub dolgotrajnemu raziskovanju in divjih medijskih špekulacijah – niti najmanjšega otipljivega dokaza.

Kakor trdi Ram Džetmalani, eden najbolj spoštovanih in sposobnih starejših odvetnikov v Indiji, ki je branil Svamija, so “žrtve posilstva” protizakonito zadrževali v neki sobi, jim niso dovoljevali nobenih stikov z družino ali prijatelji do konca procesa, jih slačili, mučili in tepli, dokler niso podali lažnih izjav proti Premanandi. Trdi, da je obtožba umora, ki so jo dodali dva meseca po začetku procesa, docela zlagana, “pravna šala” in “velikanska goljufija zakona”.

Avgusta 1997, skoraj 3 leta po aretaciji, je obsodba sodnikov odmevala po vsej Indiji. Na nejevero sledilcev in njegove pravne ekipe, je bil Svami spoznan za krivega za serijska posilstva in umor. Dodelili so mu dve doživljenjski zaporni kazni, kar je pravno vprašljivo. Obe obtožbi so povezali skupaj, namesto da bi zadeve obravnavali ločeno, kar je bilo spet v nasprotju z indijskim zakonom. Skoraj vseh ostalih šest obtožencev je bilo obsojenih na dosmrtno zaporno kazen.

Zapor, kjer Premananda živi od leta 1998, je od ašrama oddaljen štiri ure vožnje z vlakom. Nahaja se v prašnem obmorskem mestu Cuddalore, ki ga je ob koncu leta 2004 prizadel cunami. Noben turist nima razloga za obisk tega mesta, še zlasti ne ob koncu blatnega monsunskega obdobja, ampak bil sem opozorjen, naj – glede na kritično mnenje večine Indijcev o Premanandi – ne navedem pravega namena svojega obiska. Imel sem zares skrivno nalogo, kajti Svami ni od svoje aretacije govoril z nobenim tujim novinarjem. Če bi kdo kaj vprašal, so mi rekli, naj se pretvarjam, da grem v obmorsko francosko kolonijo Pondicherry.

Zgodaj zjutraj se nas je nekaj zbralo v bližnji vasi in se nas potem nagnetlo v dva prastara taksija. Zapor se je nahajal 2 kilometra stran v tihi in mračni gozdni pokrajini, zapiral ga je zid in dva stražarja s staromodnimi puškami. Vse skupaj je postalo še bolj nadrealistično, ko se je naše spremstvo zbralo okoli Premanade, ki je tiho sedel na stolu v kotu gole zaporniške celice brez oken.

Mnogi ljudje, ki prvič srečajo Svamija, kot ga navadno imenujejo, povejo, kako drugačen izgleda od temačnih svetih mož; s svojo polno okroglo brado, vedno nasmejanim obrazom, belimi zobmi in z ogrinjalom, imenovanim lungi, izgleda skorajda kot stereotipen moder in vesel guru. S tujci govori v karizmatični in polomljeni angleščini prijetnega sloga, v kateri se kopičijo stavki brez glagolov, tako da je potreben prevod bolj izkušenih. Težko se je ne smejati njegovim animiranim razlagam.

Uradnik, ki je prevajal, je povedal, da Svami izgublja vid, ker ne zdravijo njegove očesne mrene in sladkorne, poleg tega pa ima visok krvni pritisk, težave z ušesi in kronično astmo. Povedali so mi, da v monsunskem obdobju dež poplavi vsako zaporniško celico do višine kolen. “Skorajda nobene opreme ni, niti strehe, ventilatorja, luči, postelje. Spati moram na tleh,” je pojasnil Premananda, mežikal in se hahljal skozi rešetke.
Te razmere je opisal tako veselo in radoživo, da človek težko doume, kako hudo je pravzaprav. Povedal je še, da je ponoči tako vroče, da komaj dihaš, tako da si pahlja s palmovim listom in da roka celo med spanjem samodejno maha.“

Ko smo ga vprašali, kako je z drugimi zaporniki, je Svami začel opisovati nepravičnosti znotraj indijskih zaporov. Od 3000 zapornikov v Cuddaloru je velik odstotek ljudi nedolžnih, je dejal, kajti obstaja splošna praksa, da bogataš zagreši umor ali resen zločin, podkupi policijo, ki potem okrivi „navadnega“ človeka.

„Kako lahko pomagamo tem ljudem? Edini način je, da se najame odvetnika,“ je dejal. „Vlada določi vsakemu zaporniku odvetnika, ampak ta ne stori ničesar. Osvobodil sem okoli 200 ljudi, tako da sem jim plačal odvetnika. Če mi kdo da denar, gre denar nemudoma k odvetniku. Zase nočem nobenega denarja.“

Ostali zaporniki, ki živijo ob Premanandi, pripovedujejo, kako Prmananda potihem in vztrajno dela dobra dela. Gospod Parvallal, ki vsak dan cele ure preživi v celici Premanande, zapisuje odgovore na pisma, ki mu jih Svami narekuje brez konca, kajti sam izgublja vid. Parvallal nam je povedal stvari, o katerih ne vedo niti v ašramu. „Vsako jutro okoli osme ure,“ je dejal, „se več sto ljudi zbere na dvorišču, s posebnim dovoljenjem stražarjev, in posluša Premanando razlagati o Sanatani Darmi (filozofija o indijskih starodavnih modrecih). Štiri leta sem prisostvoval tem uram in preobrazile so me. Ko poslušamo Svamijeve satsange (predavanje), tisto uro pozabimo, da smo v zaporu.”

G. Kumaran, tih in iskren moški, ki pomaga Premanandi pri njegovih opravilih v celici, je o njem govoril s takšnim spoštovanjem, da mu je obraz zasvetil in zažarel. Opisoval je, kako Svami pomaga stotinam zapornikom, ki ga obiščejo, v materialnem in duhovnem smislu. Priskrbi jim zdravila in nujne potrebščine, knjige in šolnine za njihove otroke, službe za njihove zapuščene žene, celo majhne trgovinice, s katerimi se lahko preživljajo, ko pridejo iz zapora. Dejal je: “Čeprav je Svami v človeškem telesu, čutim, da je Bog.”
Neki nekdanji sojetnik, gospod Šankara, je pripovedoval, da se je na Premanando tako navezal, da ni hotel oditi iz zapora, ko je za to prišel čas.

Svami še 18 let ne more podati vloge za izpust, ampak ljudje, ki ga podpirajo, verjamejo, da bi zadevo moralo reševati mednarodno sodišče. Ram Džetmalani, ki se je pri 83 letih sicer upokojil, se je zaobljubil, da bo delal na primeru, dokler ne bo dosegel oprostitve ali predsedniške pomilostitve. „Človek mora preprosto skloniti glavo od sramu,“ je dejal po obsodbi višjega sodišča. Trdi, da pomeni obtožba mednarodno osramotitev pravnih šol v Indiji, ker so dovoljevale, da je policija z udarci dosegla, „kar je smatrala za resnico.“ Ram Džetmalani svari, da je pomanjkanje jasnosti in nedvoumnosti zakonodaje tako nevarno, da bi zakone bilo potrebno nujno popraviti. Bolj mistična interpretacija primera prihaja s strani sodnika višjega sodišča na Šri Lanki, C.V. Winješwaran, ki je že dolgo časa Premanadov slednik in ena mnogih prič obrambe, ki jih je sodišče zavrnilo kot „naivne“. „Najpomembnejša stvar, ki jo moramo uvideti, ni le obžalovanja vredno kršenje zakonov ali nepravičnost indijskega pravnega sistema, ampak preprosto zaporniki, ki so spremenili svoje življenje, potem ko so srečali Premanando v zaporu.

20. novembra 2005 so v Premanandovem ašramu praznovali Svamijev 54. rojstni dan, on pa je medtem ležal zastražen v 300 km oddaljeni bolnišnici v Madrasu. Dva dni kasneje ni bilo nobenega razloga za slavje, bila je 11. obletnica Premanadovega bivanja v zaporu.
Večini zahodnih ljudi že beseda guru ali božanskost zveni neverjetno, ampak če gre primeru Premanande vsaj malo verjeti, potem bi njegova življenjska zgodba lahko dobesedno spremenila jedro sedanjega ateizma. Rekel je že, da natanko ve, zakaj je prišel v zapor, kdaj bo izpuščen, in posledico: da ga bo spoznalo vse človeštvo.

Morda najbolj skrivnostne pa so njegove besede, ki jih je izrekel v zaporu leta 2002: „Na ta svet sem prišel, da opravim neko delo. Bog mi je dal nalogo in z njo moram šele začeti ... toda ko bom začel, boste razumeli.“

Adam Parsons je novinar, ki objavlja v britanskih revijah in časopisih.

Share Slovenija