15.1.2011; Kauda. Nubske gore
Danes so se v vseh večjih krajih v Nubskih gorah, Kadugliju, Dilingu, AbuGobeihiin Kaudicel dan odvijali protestni shodi množic, ki so od sudanskih oblasti zahtevale izvedbo obljubljene  in že drugič prestavljene registracijeza volitve in jim s tem omogoči osnovno: to je pravico voliti svojega guvernerja province Južni Kordofan. 

V Kaudi na področju, ki ga v celoti nadzirajo uporniki  SPLM/ (Sudan peopleliberationmovemen/army) je več tisoč glava množica, v kateri so nosili na hitro napisane transparente in vzklikali gesla proti sudanskemu diktatorju Omarju Bashirju in njegovemu sedanjemu guvernerju province MohamaduHarounu vsi predstavniki družbe in tako kristjani kot muslimani, ob vhodu na letališče pred portretom legendarnega nubskega voditelja YousifaKuwe, z droga strgala sudansko zastavo in jo zažgala.

Protestni marš v katerem so sodelovali tudi vsi motocikli in terenska vozila v pokrajini z eno samo cesto, se je nato obrnil proti vhodu v bazo OZN, kjer so voditelji SPLM/A v Nubkih gorah ob največji podpori množice prestrašenemu štabu  mednarodne organizacije, katera vojska živi sama zase in svoje interese izolirana za betonskimi bunkerji in bodečo žico, prek megafonov sporočili, da ne bodo več pokorno sprejemali vloge sužnjev in prosili poveljnike, med katerimi je bilo moč opaziti največ obrazov po rodu iz Egipta in Kitajske, naj to prenesejo naprej tistim, ki jih plačujejo v Kartumu in New Yorku.

»Nočemo Mohameda Harouna – hočemo AbdelAziza« so drug za drugim trdili zdravi mladi in stari obrazi.
Mohameda HarounaHaško sodišče obtožuje, da je kot Minister za Pravico v Darfurju z Omarjem Bashirjem organiziral množične pokole v Darfurju v letih 2003 - 2008. Domačini v Nubskih gorah se bojijo, da ga je Bashir nastavil za guvernerja, da bi tokrat pobijal v Nubskih gorah. Mednarodne organizacije za človekove pravice do tega trenutka iz uradov OZN še niso prejeli uradnega odgovora, kako je mogoče, da agencije OZN redno prevažajo Harouna na svojih letih po Sudanu.

AbdelAziz je poveljnik SPLM/A v Nubskih gorah, ki so ga domačini po vaseh in tržnicah v Nubskih gorah sprejeli za svojega, čeprav je rodom prav tako kot Harun iz plemena Mesalit v Darfurju - po smrti legendarnega pobudnika upora sužnjev v Nubskih gorah YoussifaKuwe. Rojeni NubaYoussifKuwa, je JohnuGarangu pomagal ustanoviti SPLA v Južnem Sudanu, preden ga je le ta poslal s skupino nubskihborcev leta 1986 sem čez britansko demarkacijsko črto med obema Sudanoma.  Za večino od med seboj kulturno sicer zelo različnih devetindevedesetnubskih plemen v Nubskih gorah YoussifKuwa ni bil samo lokalni učitelj in vojak, ampak tudi duhovni prenovitelj , ki jih je s svojo prirojeno naravno modrostjo ščitil pred islamskim fundamentalizmom in ekspanzijo vladajočih arabskih plemen z Nila. Podobne kvalitete vidijo sedaj v AbdelAzizu, ki se je izkazal ne samo kot najbolj uspešen poveljnik v bitkah proti arabskim zavojevalcem, ampak tudi v času po mirovnem sporazumumed sudansko vlado in SPLM/A, ki ga je z Garangovo privolitvijo in vero v novi enotni Sudan, ki bo spoštoval temeljne človekove pravice in enakopravnost vseh državljanov, ne pa odcepitev juga, podpisal AbdelAzizpod ameriško taktirko januarja   leta 2002 na gradu blizu Luzerna v Švici.

V Azizovi zmagi na volitvah za guvernerja province Južni Kordofan vidijo Nube še zadnjo možnost, da se po mirni poti izognejo prisilni arabizaciji, ki jo po odcepitvi Južnega Sudana napoveduje sudanski diktator Omar Bashir, ki ga prav tako kot HarounaHaško sodišče obtožuje največjih zločinov proti človeštvu, vključno z genocidom.

»Hočemo mir – ne vojne!« sporočajo transparenti. »Ampak tokrat smo dobro oboroženi. Ne tako kot pred desetimi leti, ko smo morali orožje šele izpuliti Arabcem.« mi govorijo čvrsti prekrasni mladi fantje in dekleta žarečih oči med meketanjem koz po jaslicam podobnih domačijah iz blata kritih s slamo. »Prosimo, povej svetu, da smo pripravljeni.«

Za protestni shod so se odločili ponoči, potem, ko so Bashirjevi ljudje na sestanku včeraj sporočili, da registracije, ki bi se morala zgoditi 8.januarja, torej dan pred odprtjem volišč za refererendum o samostojnosti Južnega Sudana, pa je bila preložena na danes 15.januarja, ne bo niti jutri, niti pojutrišnjem. In da torej volitev - sploh ne bo.

Po udeležbi protestnikov v Nubskih gorah, ki so jih istočasno podprli z množičnimi shodi tudi Nube v Kartumu,  je mogoče soditi, da so Nube tokrat res dobro organzirani.

Ni pa pripravljena mednarodna skupnost. V Kaudi so prisotni samo trije novinarji, vsi iz Francije. Večina zahodih medijskih janičarjev še naprej praznuje zmago vina, kruha in iger na jugu Sudana.
Tomo Križnar, Kauda, 15.januar 2011

POROČILO IZ NUBSKIH GORA, Četrtek, 13.januar 2011
Dober mesec po izidu moje zadnje knjige Nafta in voda sem točno tam kjer se knjiga začne. Med Nubami v Nubskih gorah sredi Sudana .  Med črnimi ljudmi več kot petdeset afriških plemen, ki naseljujejo granitne gore med največjo puščavo na zemlji in največjimi močvirji na Nilu - tristo kilometrov severno nad mejo, ki so jo na zemljevidu zarisali kolonialni Britanci. Mejo med tako imenovanim »arabskim muslimanskim severom Sudana« in takoimenovanim »afriškim animističim in krščanskim jugom Sudana«. Sem torej na arabski strani meje  med afriškimi plemeni, ki so jih mednarodni mešetarji z mirom v mirovnem sporazumu CPA (Comprehensiv peace agreement )v Neiwashi po enaidvajsetletni vojni, ki je vzela milijona žrtev in prepodila z najbolj skromnih domov nadaljnih pet milijonov, po odcepitvi in osamosvojitvi in pridobitvi neodvisnosti na referendumu, ki poteka te dni na Jugu, prepustili Arabcem v zameno za nafto v provinci Abyei na sami meji in vodo najdaljše reke na planetu onkraj v največjih močvirjih na Zemlji.

Ponoči sem se s svojimi nubskimi pomočniki vrnil z prvega marša čez gore in zdaj si po enem tednu poslušanja ljudi s katerimi se začne Nafta in voda - sedem let po zadnjem obisku leta v 2003 in nadaljuje z izbruhom vojne in največje humanitarne katastrofe  na zahodu v provinci Darfur – že upam reči, da se vsi moji najhujši strahovi uresničujejo.

Mednarodnim naftnim korporacijam s sedeži v ZDA, Evropi in Kitajski je po desetletjih hujskanja, vojn in vsiljenega miru končno uspelo Arabcem v Sudanu in Arabski ligi ukrasti pol z nafto prepojenega Sudana. Po porazih v Iraku, Afganistanu in Pakistanu, je to prva zmaga, ki našim gospodarjem z naravnimi viri na zahodu obljublja vrnitev optimizma, konec apatije naših množic innadaljevanje gospostva z drugačnimi sredstvi kot neposredna vojaška konfrontacija z tako imenovanim terorizmom. Napake za napako, ki so jih počeli bušisti, so pozabljene. Pred nami je nova era v kateri ne bodo igrali glavne vloge vojaški lobiji ampak varnostnoobveščevalne službe. Zgodovina, ki se te dni dogaja na voliščih dokazuje, da so za dosego istih ciljev bolj kot neposredna vojaška mašinerija – učinkovito investiranje v »perception menagement« dotičnih množic ki žive na geostrateških lokacijah.

Čuti se boljše kot občutki krivde ob posnetkih tisočev, stotisočev pobitih otrok, mater, nedolžnih  in ostale koleteralne škode na drugih krizni žariščih koder se lomijo tektonske plošče interesov.
Ampak tako se čuti dokler se ne zaveš da koleteralna škoda ostaja tudi v novi eri.
Da koleteralna škoda ostaja se zavedam zato ker živim med njo.
Tile Nube po jaslicah nad ločnico med svetom, ki smo ga uspeli iztrgati nazaj Arabcem z onkraj Rdečega morja in tem svetom, ki smo ga prepustili maščevanju zdaj popolnoma razbesnjenih sudanskih gospodarjev sužnjev, so novi mrliči nove koleteralne škode. Skupaj z afriškimi plemeni v Ingassana gričevju na meji z Etiopijo. In seveda dvesto afriških plemen na planotah in gorah Darfurja.
Pa tudi arabska nomadska pastirska plemena na približno isti geografski višini točno na meji v provinci Abyei. Torej sploh ni važno etično poreklo žrtev. Važen je plen in izplen.

Tile skromni kmetje in pastirji, ki jim niti krščanska niti muslimanska niti animistična vera ne dovoljuje graditi Babilonske stolpe, leteti na luno in razvijati orožje za masovno ubijanje, in že stoletja in tisočletja iščejo sožitje z rastlinskim, živalskim in človeškim svetom Kreacije, so ljudje proti katerim se zdaj obrača vsa desetletja delovanja ameriških in evropskih tajnih služb na jugu Sudana, kopičen neskončni bes arabskih plemen, ki administrirajo v Kartumu in par kilometrskemu pasu zelenja ob doljnem toku Nila.

Kaj niso isti, kot so tisti na slikah iz leta 2003 v knjigi Nafta in voda, ko sem jih zapustil ker so transaminaze istega raka dosegle Darfur. 
Ne niso isti. Leta 2002 in 2003, ko smo aktivisti kot po nekem čudežu v Nubske gore uspeli spraviti  mirovnike iz Amerike, Evrope, Avstralije, Kanade in Nove Zelandije, ki so bili za razliko od nas neprofesionalcev dobro plačani, je bilo v zraku tako upanje. Prestavnik ameriške voske v okviru JMC (Joint military commsion) nam je ob vsakem obisku govoril, da je John Danforth, posebni bušev odposlanec za Sudan, vrli protestanski pastor z juga ZDA, uspel prepričati Kongres in tudi Pentagon, da je»problem Sudana« mogoče rešiti«. Ne samo s podpiranjem afriških upornikov SPLA (Sudan people liberation army) na jugu Sudana in metanjem iz letal pomoči civilnemu prebivalstvu na jugu, ampak z mirom, ki ga je mogoče doseči v osrednjem Sudanu, v Nubskih gorah, in nato razširiti s prisotnostjo opazovalcev miru in hkratno skrbno izbrano razvojno pomočjo, od katere bodo imeli nekaj vsi domačini, na jug Sudana in tudi naprej po celi Afriki in celem tretjem svetu.
Mir, ki so ga pripravljeni skleniti uporniki SPLA v Nubskih gorahsredi Sudana.  Mir, ki ga je bil pripravljen sprejeti, da bi ohranil Sudan skupaj za Sudance tudi legendarni komandant SPLA John Garang.

Mir, ki ga je podpisal takratni komandant SPLA Abdel Azis s sudanskimi arabskimi oblastmi na Nilu je obveljal in veljal vsa ta leta in velja še tudi ta trenutek.
»Delam vse da bi ohranil mir. In hkrati se pripravljam na vojno.« mi je zaupal v soboto.

Nihče na jugu Sudana in v Nubskih gorah, ki sem ga vprašal kaj se je zgodilo Johnu Garangu ni odgovoril, da  je umrl v nesreči letala v Ugandi. Vsi so takoj ustrelili, da ga je ubila Amerika. »Ni ubogal!« Na začetku upora leta 1983 v Boru na jugu, ko je odpeljal v grmovje prve somišljenike je karizmatični lider upora sužnjev proti nekdanjim lovcem z ameriškim doktoratom ubogal, ko pa se je opil moči, ki jo je bil nenadoma deležen v vojaški pomoči in množicah, ki so jih v cerkvah iz slame rekrutirali krščanski misionarji, pa se ni več boril za odcepitev Juga, ampak za to da bi ves Sudan ne upravljal nihče drug kot Sudanci. Sudan v katerem nihče ne bo suženj. Sudan, ki bo spoštoval človekove pravice in demkratična načela. Sudan kot si ga je zamišljaj tudi Yousif Kuwa, najbolj spoštovani in podobno kot Tomas Sankara ali Patric Lumumba od nubskih  množic ljubljeni komandant SPLA, ki je leta 1988 začel v Nubskih gorah z uporom proti Arabcem v Kartumu kot reakcijo na njihov poskus poenotiti Sudan z razglasitvijo šariatskega prava po celi deželi in arabizacijo po načelu Ein Land, ein Folk, ein Fuhrer.

Na obrazih domačinov po tržnicah s cenenimi kitajskimi izdelki, na edini cesti, ki jo je zgradilo kitajsko podjetje, pod edinim elektičnim vodom, ki so ga potegnili Kiajci, jenesigurnost in strah pred maščevanjem, ki ga zdaj kujejo ponižani Arabci Nubam, Ingassanom, Darfurcem in tistim na nedoločeni meji v Abyei. In grenkoba ker so jih Dinke, Šiluki, Nueri in drugi soborci SPLA iz drugih afriških plemen na  afriških plemen na jugu Sudana pozabili podobno kot Američani in  Evropejci prepustili skupnemu sovražniku.
Bo kitajski pragmatizem uspel preprečiti vojno?

Se bodo kitajski inženirji in ekonomisti v kavbojkah in majicah in teniskah zavzeli za poslednje črne Indijance na obrobju hitro rastočega Osrednjega cesarstva?

Pobiti miličniki v provinci Abyei so rodom iz Nubskih gora in komaj končali milićniško šolo v Kartumu.
Navsezgodaj zjutraj nas je nenavadno nizko preletel vladni bombnik. Ruski Antonov. Brez prižganih luči ...
Pravkar so mi ljudje prišli povedati, da so opazili, da se v Kadugli, največji kraj in tudi sem v Kaudo zliva nenavadno veliko Arabcev. Način kako se gibljejo in nastopajo jim sploh ni všeč.