V današnjih časih lahko razmišljamo o tem, da so človeka ustvarili nezemljani, morda pa so ga ustvarili ljudje, ki so živeli pred nami – pred sodobnimi ljudmi?

 Kot kaže, smo na Zemlji že od pradavnine. Zaradi svoje izjemne inteligence se človeški rod uspešno ogiba grozotnim in manj hudim katastrofam, ki zadenejo organizme predvsem v precesijskem obdobju Zemlje, imenovanem Zep Tepi. Pred nedavnim odkrite 3,5 milijona stare številne človeške stopinje − odtisnjene so bile v vulkanskem blatu v Tanzaniji − tako niso nič posebnega. Posebnost je morda v tem, da so nekatere stopinje skoraj še enkrat večje kakor dandanašnje.

3,5 milijona stare številne človeške stopinje, odtisnjene so v vulkanskem blatu v Tanzaniji (iz stopinje razberemo način in pokončnost hoje, težo hodečega..., druga pol manjša stopinja je stopinja odrasle ženske).

Zgornji del lobanje prednika sodobnega Človeka, najdišče vzhodni Pireneji, Tantavel, Francija, ok. 400.000 pr. n.š. Ohranila se je lobanja z zgornjo čeljustjo. Vidimo nekaj dobro ohranjenih zob in gensko posebnost. Lobanja je špičasta - podobna je obliki krone faraonov. Nakazuje pa tudi poudarjeno razvita ušesa.

Apokrifni Judov evangelij in besedila iz Nag Hammadija imenujejo te prve ljudi sofija (modrost). Sam ljudi sofija povezujem s kipci, najdenemi v kraju Çatal Höyük v današnji Turčiji. Plasti zemlje prvih izkopavanj prazgodovinskega naselja hiš so datirane na 6 000 in več let pr. n. š.

Plasti zemlje prvih izkopavanj so datirane na 6.000 in več let pr.n.š.  Spodnja kipca moško ženskega lika sta del zbirke 40. najdenih. Večino teh kipcev si lahko ogledamo v Anatolijskem  muzeju civilizacij v Ankari.  V Çatal Höyüku je  bilo med izkopavanji najdeno naselje hiš brez  oken in vrat, kot da so prebivalci imeli dostop v prostore preko strehe. Kako priročno za morebitne plenilce manjše rasti - hiša kot dom in trdnjava  hkrati.  Najdišče človeške civilizacije je eno najstarejših na svetu, odkrito je bilo leta  1950, z izkopavanji pa so arheologi začeli med leti 1961 in 1965, globlje so pričeli kopati šele konec 1993.

Kipec s šiljasto glavo ima zelo nenavadno pozo. Če se vživimo vanj je kot da želi sporočiti - "sem stvarnik, ustvarjam svet okrog sebe".

Še bolj zanimiv je morda naslednji kip iz istega najdišča v Çatal Höyüku (muzej Anatolija, Turčija). Kipec ženske, ki drži roki na glavah odraslih gepardov oz. pum ima med nogami kip glave odraslega človeka - Arkhonta?

Mar kipec iz istega najdišča na simbolni ravni govori: "iz enega jajčeca - dva"?

Platon o njih v Simpoziju govori, da prvi ljudje niso imeli popka, gospa H. P. Blawatsky je v knjigi Skrivnostni nauk trdila, da so Lemurci, ki naj bi bili tretja temeljna človeška rasa, v pradavnini legli jajca. Pripovedi o obojespolnih prednikih človeka najdemo tudi pri afriških Dogonih. Človekov prednik je po njihovem izročilu obojespolni Nommo.

Platon razkriva dandanes javnosti premalo znano področje zgodovinskega razvoja spolnosti. V besedilu Simpozij (torej dobrih 500 pr. n. š.) obširneje govori predvsem o ljudeh arkhontih, ki so nasledili ljudi, imenovane sofija, deloma pa tudi o sofijah samih: »Sprva so bili namreč trije rodovi, ne dva, kakor zdaj, moški in ženski, ampak je poleg njiju obstajal še tretji rod, ki je spolno občeval sam v sebi (gr. koinon), zdaj je ostalo le še njegovo ime, sam pa je izginil. Tedaj je namreč bival, androgini rod, po svojem videzu in imenu združen iz moškega in ženske, zdaj pa ne obstaja več, to ime je zasramovano ... Vsak izmed njih  je bil po obliki povsem obel; imel je okrogel hrbet in tudi krožne boke. Imel je  ... dvojno velika ušesa in dva sramna dela ... v vsem so bili podobni staršem. Strašni so bili po svoji moči in moralni premoči in imeli so velike zamisli.«  Da, res je, strašni so bili po svoji moči in moralni premoči, zato so jih novi ustvarjeni ljudje imenovali bogovi

Hapi, muzej Vatikan (vir: Insecula)

Abidos, RamsesII, 1290-1224 p.n.š. Hapi prikazan kot simbol obilja - je vrhovni arhitekt družbe, v eni roki nosi simbol modrosti v obliki treh cvetov, v drugi pa simbolno posodo obilja

Papirus Ani, 19. dinastija, 1306-1186 p.n.š.

Papirus Ani, 19. dinastija, 1306-1186 p.n.š.

Hapi kot božanstvo in vladar prane Sosestris I, 1970-1936 p.n.š. Hapija kot kreatorja civilizacijskih obdobij - obdobje obilja oz vladavine duha (glej simbol ptiča) se izmenjuje z obdobjem novega rojstva in kreacije vladavine živalskega (glej simbol psa).

Tlaloc, Tical, muzej Gvatemala, "Hapi" oz bog dežja upodobljen na način kot so ga videli Azteki

Opisi v Simpoziju povsem ustrezajo pripovedim najdenih kipov, ki simbolično pripovedujejo izjemno zgodbo razvoja razmnoževanja ljudi. Še dandanes najdemo hermafroditska bitja, kot so to npr. polži, metulji (polovica metulja namreč predstavlja njegov moški, druga polovica telesa pa ženski del) ... Poleg sofij vidimo tudi njihove stvaritve. Kaže, da je ljudem sofija uspelo umetno preskočiti evolucijski razvoj za potomce svoje lastne vrste in razdeliti spola, toda nepopolno  − le na ravni razdelitve v organizmu samem. In potomci sofij so se imenovali arkhonti, dajali pa so jim še druga številna imena, npr. baal ... Arkhonti so bili tako spolno kot po fizičnih sposobnostih in gracioznosti bistveno bolj sodobna bitja kakor ljudje sofija. Oblika glave je bila tako že večinoma okrogla, bili so tudi bistveno manjši, toda še vedno v primerjavi z ljudmi pravi velikani. Zaradi ločenosti spola v telesu samem so se lahko celo skušali medsebojno pariti. S tem so sicer pridobili nekaj novih genskih možnosti, toda to ni pripeljalo do ustrezne delitve spola. Bistveno uspešnejši so bili pri parjenju s tedanjimi primitivnimi dvospolnimi človečnjaki.

Če je bilo to res, so torej tudi naši predniki arkhonti, poznali podoben mit, kot je naš o stvarjenju človeka. Le da se je njihov Bog Oče imenoval npr. Sofija. V Simpoziju beremo tudi tole: »Sramne dele so imeli na zunanji strani [119 1c] ... in rojevali so v zemlji kot to počnejo zajci.«

Vedno sem se čudil simbolu zajca tako na sodobnih pravoslavnih ikonah kot na hieroglifih, predvsem prvih egipčanskih dinastij. Vedno sem se čudil tudi indonezijski pripovedi o bojih med dolgouhci in kratkouhci ... V Janezovem apokrifnem evangeliju pa je še ena zanimivost: postopki stvarjenja so se nadaljevali s stvarjenjem sodobnega človeka − ustvarili so ga arkhonti. V Janezovem apokrifnem evangeliju piše: »Arkhonti so ustvarili človeka v nevednosti in temi: prvi arkhont je rekel vladarstvom, ki jih je imel pod seboj: 'Dajmo, ustvarimo človeka v skladu s podobo boga in skladno z našo podobnostjo, da bi njegova podoba postala luč za nas.' In ustvarili so ga z močmi, katere je imel vsak izmed njih, ter po napotkih, ki so jih dobili ... In rekli so: 'Imenujmo ga Adam, da bi njegovo ime postalo moč luči za nas'. Stvarjenje prvega človeka pa ni bilo končano, preden mu niso vdahnili duše ...Telo se je zganilo, dobilo je moč in bilo je svetleče.”

Če je to res, so dvospolnega Homo sapiensa, kot novega vladarja prane začeli intenzivneje ustvarjati pred približno 30 000 leti pr. n. š. Na to misel me napeljujejo najstarejši kipci, predvsem ženskih idolov t.i. Vener. Prvi poskusi pa so bili že mnogo prej, morda najprej nekje v Osrednji Afriki. Tudi tu se zgodba ujema z biblijsko, saj je bil najprej ustvarjen Adam (torej arkhont?) in šele nato Eva (ki je morda človeštvu omogočila dvospolno razmnoževanje). Značilnosti t.i. idolov  − Vener sta predvsem dve: na eni strani značilno poudarjanje funkcije rojevanja in na drugi poudarjanje iskanja identitete − te simbolizira boj v telesu samem ... − Venere imajo namesto glave simbole kot je npr. simbolični klitoris.  Tu pa zopet zadenemo v skrivnost t.i. Eve.

Mamarijska plesalka ok. 15.000 pr.n.š.

Parjenje med arkhonti za pradavni »genski inženiring«, zato, da bi se delil spol, ni bilo uspešno. Nujno so potrebovali sveže in preizkušene gene, zato so si, kot kaže, pomagali tudi z geni takrat živečih človečnjakov, morda že nekoč prej deloma ustvarjenega t.i. Neandertalca ... Ti prejeti geni so na eni strani delovali izjemno učinkovito, obenem pa tudi kot izjemno trdovraten pritajeni strup. Strup v pomenu dodatne notranje razdvojenosti in primitivnosti, ki jo je povzročal predvsem pri potomcih skozi daljše časovno obdobje. Zato se je stvarjenje dopolnjevalo z organiziranjem obdobij iztrebljevalskih vojn. Obdobju evforičnega razvoja je zato navadno sledilo obdobje hudih vojn, ki so omogočale, da so se arkhonti – gospodarji znebili agresivnega dela ustvarjenih ljudi. Med tiste, ki so se jih želeli znebiti, so razdelili gorjače in drugo njim manj nevarno orožje ter zanetili spor. Po pokolih so sodili nemočnim in redkim preživelim. Ljudje so zato vse pogosteje slikali arkhonte z dvema obrazoma, prijaznim in zloveščim ali zlobnim (primerjaj tudi pojmovanje boga kot Demiurga in Abraksasa).

Postopki stvarjenja so z različno intenzivnostjo potekali tisočletja. Zanimivo je, da so bili zopet vpeljani tik pred propadom Sumerije v t.i. akadskem času… Starejše oblike ustvarjenih so zato odstranjevali različno. Sijajen »izum« je bil npr. pravica do prve noči, v kateri(h) so izbrani "plemenski" ljudje oplojevali neveste. Delež genske neurejenosti in primitivnosti se je z navedenimi postopki pri večini novih ljudi sčasoma zmanjševal. Arkhonti so ustvarjene branili tudi pred nevarnostjo življenja in parjenja s človečnjaki, zato so jih ob njihovi pomoči sistematično iztrebili. Tako postane razumljivo, da po obdobju 26 000 pr.n.š. za prilagodljivimi in izjemnimi t.i. neandertalci skoraj ni več nobenega sledu, čeprav so predvsem iz Afrike bežali na sever v zmerni pas. Pozneje po čudnem naključju izumre Kromanjonski človek, Habiti ... Le katera vojska je iztrebila številne človečnjake in vse rase, ki niso Homo sapiens? Za uspeh tega je morala biti vojska iztrebljevalcev izjemno dobro organizirana, in to na več celinah hkrati. Ali pa je to le posledica tega, da je »Bog« za Noete izbral le Homo sapiense.  

Kipec neandertalcu podobnega človečnjaka je bil najden v kraju Dolni Vestonic. Obraz govori, da je zvest gospodarju, toda obenem v notranjosti primitiven. Nastanek kipa datira v obdobje starejše od 26 000 let  pr.n.š.

Kip Neandertalca (Dolni Vestonice, Češka - Dr. Wakefield Dort ga je kip iz mamutove kosti radiološko datiral na starost ok. 26.000 p.n.š.)

Le kdo je naredil to izjemno umetnino iz mamutove kosti? Na kipcu je manjša sled človeka, ki ga Platon v opisu Atlantide imenuje Evenor, kar lahko fonološko prevajamo z neveden, zbegan. Evenor je bil po zapisu v Kritiji oče Kleito oziroma starogrške Eve. Z deklicami kleito so pozejdoni spočeli atlantidske kralje. Evenor je živel z ženo Levkipo. Njeni starši kmalu po rojstvu kleito umrejo, pravi Platon. Zakaj kleito niso smele imeti povezav s starši? Zato da so popolnoma pripadale »Posejdonu«  − kreatorjem. 

Ljudje sofije, arkhonti in sodobni ljudje so nekaj časa živeli vzporedno, le da je bilo sofij zelo malo, arkhontov bistveno več, sodobnih heteroseksualnih ljudi pa kot mravelj. V Bibliji opisujejo številčnost in številčno nadvlado sodobnih ljudi s simbolom kobilic: »Šli so v Negeb in prišli v Hebrón ... Tam smo videli tudi velikane, Anákove sinove iz rodu velikanov; v lastnih očeh smo bili kakor kobilice in taki smo morali biti tudi v njihovih očeh.« (1 Mz 6,1). V vmesnem miroljubnem obdobju so bili ljudje predvsem podrejeni arkhontom. Arkhonte so častili, jim prinašali žgalne daritve, jim zidali domove, jih varovali in zanje sprožali vojne. Za svojo zapoved so sprejemali njihovo postavo – zakone. Arkhonti so častili sofije oziroma njihove potomce.

Sofije in arkhonti so iz našega zornega kota imeli izjemne, predvsem duhovne moči. Bili so psihiki, tako da so jih ustvarjeni ljudje doživljali kot bitja, ki so sposobna zapeljati, hipnotizirati ter prek iniciacij in obredov povsem spremeniti nazor posameznega človeka. Poleg obvladovanja eonov energij – neba, zemlje, bioenergije in etra  − so imeli tudi izjemno telesno moč. Sodobne ljudi so si podrejali različno: z zapovedano vero, obredi, zahtevnim besednim izražanjem in nekaterimi pisavami ... Le poglejte si klinopisno pisavo, pa boste ugotovili, da je nepojmljivo zahtevna (zahtevnejše klinopisno sporazumevanje so obvladali le redki novi ljudje). Temeljne zakone so zapisovali v stele, tablice, operativne ukaze pa odtiskavali s pečatniki. Ob hudih krizah oblasti so si arkhonti vse pogosteje pomagali s širjenjem praznoverja in strahu. Pred vrata raja so postavili strašne kerubine, beremo v Bibliji. Sebe so ob krizah oblasti razglašali celo za najvišjega Boga (glej Janezov apokrif) in kot predstavnike stvarnika vesolja ...

Vraževerje je sicer rabilo večim namenom. Tako so ga na primer spodbujali zato, da bi lažje ločili med tistimi, ki so vredni njihovega potrpljenja, in tistimi, ki tega niso bili. Nevredne so izpostavljali in jih velikokrat usmrtili. Vraževerje namreč lahko za svoje sprejmejo le ljudje, ki nimajo »očesa«. Miti preteklosti navajajo številna imena bogov. Po navedeni razlagi je to povsem samoumevno, saj navajajo imena ali značilnosti posameznih arkhontov in sofij. Tako arkhonti kot tudi številni sodobni ljudje so vedeli, da je resnični pravi Bog en sam, v Sumeriji so ga imenovali Anu  − torej Bog vesolja. Ta Bog pa seveda ni oseba. Pomočniki sumerskega velikana Huvave so se, zanimivo imenovali anunaki, torej častilci energij neba (glej Ep o Gilgamešu).

© Vladislav Stres