V gneči praznikov, ki jo sestavljajo Dan reformacije, noč čarovnic in dan Vseh svetih, redno pozabljamo na neko drugo obletnico, ki je veliko bolj kot naštete povezana z nami vsemi, in to ne glede na to, kakšna so naša religiozna prepričanja. V soboto 23. oktobra je bil naš planet star natančno 6013 let, v četrtek 28. oktobra, to je natančno šest dni po njenem stvarjenju, pa je obletnico svojega nastanka praznovalo tudi človeštvo.

Spomini na tisti dan so še vedno živi in ohranjeni za vse večne čase. Bil je večer in bilo je jutro, šesti dan. Prvi ljudje so bili še strogi vegetarijanci, gospodovali so ribam, pticam in laznini, bili so rodovitni in množili so se med sabo, seveda ne zaradi lastnega zadovoljstva, ampak zato, ker jim je Stvarnik naročil, da to morajo početi.

Prva božja zapoved, še preden je prišlo na vrsto prvih in drugih deset sinajskih zapovedi izklesanih v kamnitih ploščah, spolnosti ni samo priporočala, ampak jo je tudi zapovedovala. V tistem času spolnost še ni veljala za greh in tudi sicer je bilo vse na svojem mestu, kajti Bog je videl, da je vse, kar je naredil, zelo dobro. Kako bi sploh moglo biti drugače, saj je bil popoln in do zadnje podrobnosti dognan že njegov Načrt.

Škoda, da niti kristjani, niti Judje, niti muslimani v stvariteljskem tednu med 23. in 30. oktobrom ne praznujejo nobenega praznika povezanega s tako imenitnimi in za človeštvo tako usodnimi dogodki – še posebej, če pomislimo, kako zlahka in kako natančno so teologi določili Jezusov rojstni dan. Nenazadnje bi rojstvo vesolja mogli smatrati za samo malo manj imeniten dogodek, kot učlovečenje njenega Stvarnika, ki ga vsako leto na vedno isti dan brez kančka slabe vesti praznujejo kristjani, pogani in celo zadrti ateisti.

Res škoda, saj je natančen dan stvarjenja znan že od sredine 17. stoletja, ko ga je določil priznani učenjak James Ussher, ki se je ne po naključju ponašal tudi z nazivom najvišjega severnoirskega nadškofa. »Primasu« rimskokatoliške cerkve na Irskem bi mogli očitati vse prej kot pomanjkljivo izobrazbo in nepoznavanje zadev. Nenazadnje so leto stvarjenja na zelo podoben način določevali že drugi veliki duhovi časa, med njimi Johannes Kepler in Isaac Newton; prvi je stvarjenje postavil v leto 3992, drugi pa okoli leta 4000 pred našim štetjem. Tudi zato, ker Kepler in Newton še danes veljata za dva izmed najbolj uglednih znanstvenikov vseh časov, je Ussherjev prispevek k svetovni znanosti in zgodovini še toliko več vreden. Predvsem pa bi se morali današnji znanstveniki, ki se ne zmorejo poenotiti niti o tako trivialni zadevi, kakršno je vprašanje »velikega poka«, zgledovati po znanstvenikih 17. stoletja, ki so zmogli ob uporabi izbrane in poenotene biblične metodologije doseči osupljivo skladnost v natančnosti svojih odkritij.

Svoje odkritje je Ussher objavil v znameniti kronologiji zgodovine. Njegovo epohalno odkritje kajpak ni temeljilo na psevdoznanstvenih metodah, med kakršne spada docela nezanesljivo datiranje kamnin s pomočjo radioaktivnih izotopov, ampak je bilo osnovano na skrbnem proučevanju Božje besede zapisane v Bibliji, za katero vemo, da je, ne samo nezmotljiva, ampak tudi nespremenljiva že od svojega nastanka. Po drugi strani pa je znano, da se magmatske kamnine v zemeljskih plasteh nenehno spreminjajo, tako po svoji legi, kot po svojih lastnostih.

Ussherjeva kronologija, ki je izšla pod naslovom Annales veteris testamenti, a prima mundi origine deducti (Anali Stare zaveze deducirani iz prvih izvorov sveta), je pomenila odločujoč napredek v dolgi teološko-znanstveni diskusiji o tem, koliko je stara Zemlja. Ussher je, upoštevajočkronologijo bibličnih zapisov in ostalih dovolj zanesljivih virov prišel do logičnega sklepa, da se je prvi dan stvarjenja začel v večernih urah na dan, ki mu je sledila nedelja. Zgodovinski dogodek se je pripetil 23. oktobra leta 4004 pred našim štetjem (glede na proleptičen julijanski koledar), približno v času jesenskega ekvinokcija. To pomeni, da sta vesolje in Zemlja stara natanko 6013 let (4004+2010 je sicer 6014, vendar je potrebno upoštevati, da leto nič ne obstaja!) Bog je svoj stvariteljski podvig očitno začel z delom v nočni izmeni, potem pa je delal čez nedeljo, da bi mogel svoje remek delo končati do konca tedna, ter si nato sedmi dan vzeti za počitek in uživanje ob pogledu na čudesa, ki jih je ustvaril. Opravljeno delo je bilo očitno naporno in utrudljivo – celo za samega Boga.

Ussherjeva kronologija ni natančno določila samo leta stvarjenja, ampak tudi mnoge druge pomembne dogodke, brez katerih bi se kolo zgodovine obračalo popolnoma drugače ali pa bi nemara celo obtičalo na mestu. Tako danes zanesljivo vemo, da se je vesoljni potop pripetil leta 2348 pred Kristusom, leta 1921 je Bog pozval Juda Abrahama, leta 1491 je Jud Mojzes popeljal judovsko ljudstvo iz Egipta, leta 1012 so (že spet Judje) zgradili Jeruzalemski tempelj, v letu 586 je bil Jeruzalem uničen (uničili so ga zlobni Babilonci), Judje (le kdo drugi) pa so bili odgnani v suženjstvo. Leta 5 pred Kristusom pa se je rodil nihče drug kot Jezus Kristus, zagotovo daleč najpomembnejši Jud v človeški zgodovini. Od stvarjenja Zemlje do stvarnikovega učlovečenja je torej minilo natanko 4000 let. Ushher je povsem logično potisnil stvarjenje še nekoliko nazaj – v leto 4004 pred našim štetejem in na ta način kompenziral napako, ki jo je zagrešil izumitelja štetja po sistemu Anno Domini – Dionizij Exiguus. Skitski menih si je prvi domislil, da bi bilo lepo, če bi štetje začeli z letom Jezusovega rojstva in tekoče leto preprosto razglasil za leto 525. Če verjamete ali ne, to se je zgodilo natančno leta 525 po Kristusu!

Judovsko-rimski zgodovinar Jožef Flafij je smrt kralja Heroda Velikega postavil v leto 4 pred našim štetjem, kar je pomenilo, da Jezus nikakor ni mogel biti rojen po tem času, zato je tudi Ussher letnico Jezusovega rojstva nastavil v leto 4 pred Jezusom. Smiselno in povsem logično, predvsem pa pragmatično. Že častiti Ussher je razumel, da če ne gre Mohamed k gori, potem se pač mora gora premakniti k Mohamedu. Ne vem, če je Ussher v svoji kronologiji omenil tudi zadnjega preroka iz Meke, ki je bil tudi sam eminenten znanstvenik. Svoja odkritja v zvezi z nastankom vesolja in Zemlje je Mohamed razkril v Koranu, ki so ga posthumno, a z največjo možno natančnostjo, zapisali njegovi laboratorijski asistenti. Medtem ko Biblija postavlja stvarjenje Zemlje na prvi dan, to je na isti dan, kot stvarjenje Vesolja, je Mohamed odkril, da je s stvarjenjem našega planeta Bog ukvarjal kar dva dni. To bi mogli šteti za sila pomemben podatek, ki potrjuje, da starost Zemlje znaša približno eno tretjino starosti Vesolja. Predvsem pa Mohamedova dognanja potrjujejo Einsteinovo relativnostno teorijo, ki pravi, da je čas relativen. Božji prestol, od koder je Bog oziroma Alah izvajal in nadziral svoje stvariteljske operacije, je namreč širši in masivnejši od celotnega vesolja, zato je tudi povsem logično, da čas na Božjem prestolu teče bistveno hitreje.

Majhne razlike in nesoglasja med krščanskimi in islamskimi znanstveniki, ne bi smele zamegliti tistega, kar je teološka znanost prinesla nam vsem – veličastno spoznanje, da je Bog potreboval samo šest dni, da je ustvaril vse tisto, kar je prej načrtoval celo večnost. Temu po domače pravimo tudi »inteligentni dizajn«.

Za konec naj vsem kristjanom, Judom in muslimanom, čeprav z enotedensko zamudo, zaželim vesel in srečen Dan stvarjenja s posebno željo, da bi to postal tudi praznik ateistov, saj v konkretnem primeru ne gre za kako religijsko dogmo, ampak za dogodek, ki temelji na zgodovinskih argumentih, potrjenih s strani na razodetih dokazih osnovane Znanosti.