V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Bog je bil Beseda. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni bilo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni spoznala.

S tem veličastnim pričevanjem se začenja Janezov evangelij. Iz njega izžareva magična moč misterija samega začetka. Beseda, energija, nihanje, magični in skrivnosten zvok prikličejo vesolje v tostranstvo in ga silijo k skupnemu Božanskemu razodevanju. V hindujskih spisih ima stvarjenje podobo boga Višnuja, podobo » glasu«. Višnu je veliki pevec, ki je s svojim petjem ustvaril svetove in vesolje in razodeva Božanske misli, misli stvarnika sončnih sistemov in sistemov svetov.

Beseda je torej začetek. V njej je bilo življenje in življenje je luč ljudi. In luč je svetila v temi, a tema je ni doumela. Tu ne gre za nekaj, kar je minilo, ampak prav nasprotno! Janezov evangelij jasno pove, da luč sveti, vendar je tema ne sprejme in ne razume. Luč pa vseeno še dalje sveti, saj ustvarjalna Beseda luči in življenja še ni izpolnila svoje naloge. Neizgovorljiv ton še ni popoln, saj še stvarjenje še ni končalo. Luč se vedno sveti nad dobrimi in nad zlobnimi,kajti njena dela še niso postala popolna.

Ko Bog spregovori Besedo, je to del nedvoumnega in trdnega načrta. S tem se začne skladen in blagodejen razvoj. Kljub temu, da je vedno prihajalo do odstopanja od tega načrta in tudi še bo, pa mora na koncu uspeti, saj Beseda še ni dopolnjena. Današnji kaos v katerem je človeštvo trenutno, je posledica prehoda iz enega obdobja razvoja v drugega. Zaradi tega prihaja do novih vplivov žarčenja in temu ustreznih zakonov, ki določajo življenje novega obdobja in postavljajo človeštvu kot celoti, pa tudi vsakemu posamezniku nove zahteve. Če človek novih pogojev na razume in ne sprejme, prihaja do nasprotij, ki vplivajo neskladno.

Človekov glas oblikuje besede. Vsak človek ima drugačen način govora, po katerem ga lahko prepoznamo, na primer po odločnosti, s katerim nekaj pove, ali prav po tistem, kar ostane neizrečeno. Običajno sodimo ljudi po tistem, kar povejo. Besede odražajo njihove lastnosti, njihov način razmišljanja in ozadje iz katerega živijo in črpajo. Z govorjenjem prikličemo misel, misel pa ustvari podobo. Tako rekoč se podoba prenese iz abstraktnega v fizično področje. Govorjenje dobesedno pomeni, da mislim in občutkom damo obliko. Iz tega izhaja velika ustvarjalna magična sila dobrega ali zla.

Melodija govora je pri ljudeh zelo različna. S svojim načinom govora lahko koga prizadenemo, mu povzročimo škodo ali pa v njem prebudimo nove uvide. Večina ljudi se delovanja svojega govorjenja ne zaveda in govorijo kar tja v tri dni! Vendar ima vsaka beseda vpliv. Vsaka beseda je stvaritev. Ni toliko, pomembna, če je preprosta in je njen namen dober; če pa je kritična in drugega prizadene, če ni resnična ali, če temelji na napačni informaciji, pa naredi veliko škode. Takšne besede lahko ovirajo rahle, komaj zaznavne vzgibe prvotne duše. V trenutku lahko celo uničijo vse resnično novo, ki se je razvilo. Upravičeno ali neupravičeno izrečena kritika poslušalcu ne koristi. Nasprotno: vse te nepredelane besede obležijo kot odpadki v čustvenem polju človeštva. Povzročajo mnogo nevarnejšo zastrupitev okolja kot pa industrijski odpadki.

Misli so stvaritve. Misli z enakim nihanjem se združujejo v magnetno polje. Če so besede zlonamerne ali imajo nizko kvalitet, umažejo elektromagnetno polje, v katerem človeštvo živi. Tudi na tak način si lahko medsebojno škodujejo, se prizadenejo ali celo uničijo drug drugega. Človeku, ki išče smisel bivanja; človeku, ki bi rad pomagal pri zmanjševanju trpljenja sveta, bi radi povedali: Pazi na to, kaj govoriš. Pazi na svoje stvaritve, ker lahko druge prizedenejo in umažejo. Začni z očiščevanjem svojega čustvenega polja, tako da bo vse svetlo, potem bo tudi ozračje svetlejše in čistejše. S tem se začne novo stvarjenje.

Kdor ne opravi tega čiščenja, je soodgovoren, ali celo povzročitelj močnega elektromagnetnega onesnaževanja, iz katerega morajo potem on sam in drugi ljudje dihati in živeti. Zaradi zlorabe ustvarjalne sile govorenja in mišljenja, zaradi njene uporabe v negativnem, slabšalnem smislu, ustvarjalna beseda v človeku ugasne. Zanjo ni več prostora. Ker jo človek več ne sliši, jo tudi ne more očistiti in obnoviti.

Preden človek lahko začne sodelovati z Bratstvom življenja v dobro svojih sobitij in lahko zares postane kanal za Svetlobo, mora popolnoma izgubiti sposobnost prizadeti druge in jim škoditi. Dokler pa v njem ni prostora za ljubezen, ne more sprejeti Besede, ne more slišati Božanskega glasu in Beseda ne more govoriti iz njega.

To pa ne pomeni, da molče hodimo skozi življenje. Kdor zares razume in sprejema, da so njegove v besedah izražene misli stvaritve, bo zato verjetno bolj previden v njihovem izražanju. Kdor izgovori misel, ki temelji na resnici, s tem prav tako ustvari podobo, ki lahko drugega prebudi, razsvetli in mu da nova spoznanja.

Zato je potrebno, da s v človeku vzpostavi čisti, tihi tempelj, kar mu bo omogočilo, da bo Besedo spet sprejel in širil. Da bi človek to lahko dosegel, se mora obrniti k Svetlobi in se odvrniti od vsega, kar jo zatira. S pomočjo izkušenj , ki jih bo dobil na tej osnovi in prenovljeni življenjski poti, mu bo jasno, kaj mora opustiti in kaj narediti, da bo postal takšen človek. Podati se mora v svojo notranjo samoto, da se bo srečal s svojim pravim bistvom. Prišlo bo do združitve, pri kateri bo osebnost predala vodstvo njegovemu pravemu bistvu. S to združitvijo ali zlitjem nastajajo v prenavljajočem se bitju višje vibracije.
Konec.

Miran Zupančič