Poleg dogovorjenih varčevalnih ukrepov države, ki se tičejo študentov, so Centri za socialno delo in Javni sklad za razvoj kadrov in štipendije brez spremembe zakonske ali druge pravne podlage spremenili način odločanja o dodatku za bivanje pri Zoisovih štipendijah. Mnogim štipendistom je bil odvzet dodatek na bivanje v kraju študija, obenem pa jih, kljub temu, da je rok za odgovore že pretekel, čaka na odločbe.

Centri za socialno delo in Javni sklad za razvoj kadrov in štipendije so letos brez pravne podlage zahtevali priložitev potrdila o začasnem prebivališču skupaj z vlogami za štipendije. Spremembe pogojev niso bile objavljene, hkrati spremembe ni predvidevala vloga za dodelitev Zoisove štipendije. Še več, Javni sklad je v septembru študente preko državnega portala Republike Slovenije celo zavajal, da je rok za ureditev začasnega prebivališča enak zadnjemu roku za oddajo vloge, ki je 10. 10. 2012. Takšno delovanje ministrstva je v nasprotju z Ustavo RS, ki diktira, da morajo posamični akti in dejanja državnih organov temeljiti na zakonu ali na drugih pravnih aktih, s čimer se vzpostavlja načelo zakonitosti.

Marko Ruperčič, vodja odbora za socialo in zdravstvo Zveze ŠKIS: »Študenti razumemo, da je dokazovanje upravičenosti dodatka za bivanje nujno, saj se na ta način preprečujejo zlorabe štipendijskega sistema. Vendar pa pravna načela delovanja države ne vodijo zgolj zaradi formalnosti odločitev. Ob korektnem in pravno sprejemljivem načinu delovanja bi bili vsi štipendisti seznanjeni s pogoji za pridobitev štipendije in bi lahko vložili primerno vlogo.

Glede na obstoječi pravni red pa lahko ugotovimo le, da načina dokazovanja začasnega prebivališča za pridobitev dodatka za bivanje ne utemeljuje noben pravni akt. Zaradi tega je ravnanje štipenditorja nelegitimno in vsekakor nezakonito in morajo biti, kot doslej, do dodatka za bivanje upravičeni vsi štipendisti, ki zanj zaprosijo. In to brez nadaljnjega dokazovanja.«

Kontaktna oseba:
Sanja Kropec – odnosi z javnostmi
E-pošta: sanja.kropec@skis-zveza.si
Telefon: 031 590 060


Razširjen članek z argumentacijo stališče

Mnogi prejemniki Zoisovih štipendij so bili ob prejemu odločbe za letošnje šolsko oziroma študijsko leto neprijetno presenečeni. Javni sklad za razvoj kadrov in štipendij, ki skrbi za Zoisove, je glede na pretekla leta brez spremembe zakonske ali druge pravne podlage spremenil način odločanja o dodatku za bivanje. Zato so mnogi štipendisti (po naših ocenah je za dodatek za bivanje zaprosilo več kot 10.000 prosilcev za štipendijo) ostali brez znatnega deleža štipendije.

Dodatek za bivanje pri državni in Zoisovi štipendiji je predviden v Zakonu o štipendiranju (v nadaljevanju ZŠtip) iz leta 2007. Ta za podrobnejšo ureditev kriterijev za pridobitev napotuje na podzakonski akt, v tem primeru na Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki se pri dodatku za bivanje smiselno uporablja tudi za Zoisove štipendije. Pravilnik pa dodatka za bivanje sploh ne omenja, zato je edini uradni in zavezujoč predpis 30. člen ZŠtip, ki pravi, da ta dodatek pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča.

Zaradi pomanjkanja pravnega predpisa (kljub zakonskemu pooblastilu za sprejetje le-tega), ki bi natančneje urejal dodatek za bivanje (ta letos znaša nekaj več kot 85€ mesečno), Javni sklad ob vlogi za štipendijo doslej ni zahteval potrdila o začasnem bivanju v kraju izobraževanja. Na vlogi so lahko preverili le, ali se kraj stalnega prebivališča in študija razlikujeta. Do letos.

Centri za socialno delo in Javni sklad so brez spremembe pravne podlage letos prvič zahtevali priložitev potrdila o začasnem prebivališču. Tovrstna zahteva je bila sporočena na spletni strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Te spremembe ni navajal Javni poziv za Zoisove štipendije, ki v 7. točki, naslovljeni kot »Zahtevana dokumentacija« določa, kaj vse mora študent priložiti vlogi (tudi dokumentacijo, potrebno za pridobitev katerega od dodatkov), niti je ni predvidevala vloga za dodelitev Zoisove štipendije, ki navaja ostalo potrebno dokumentacijo.

Sprememba pogojev, ki jih morajo štipendisti izpolnjevati za pridobitev dodatka za bivanje ravno tako ni bila objavljena na državnem portalu Republike Slovenije, medtem ko je bila celotna rubrika posvečena predvidenim spremembam postopka. Še več, Javni sklad je v septembru študente preko državnega portala Republike Slovenije celo zavajal, da je rok za ureditev začasnega prebivališča enak zadnjemu roku za oddajo vloge, ki je 10. oktober. Ob tem si lahko zastavimo vprašanje, kako naj bi študenti vedeli, da je rok za prijavo začasnega bivališča 1. oktober, če tega niso vedeli niti na Javnem skladu.

Takšno delovanje ministrstva je v nasprotju z Ustavo RS, ki diktira, da morajo posamični akti in dejanja državnih organov temeljiti na zakonu ali na drugih pravnih aktih, s čimer se vzpostavlja načelo zakonitosti. S tem se nasprotuje tudi načelu zaupanja v pravo, kot zahteve po zakonitih odločitvah, ki so sprejete brez vnaprejšnjih pridržkov in so stabilne ter načelu pravne varnosti, kot zahtevi po predvidljivem ravnanju prava in seveda državnih organov.

Nasprotuje in se posmehuje načelom, ki so temelji pravne države.
Še bolj nenavadno je to, da nova ureditev zahteva potrdilo o začasnem prebivališču na dan 1.10. (kljub temu, da je skrajni rok za oddajo vloge za Zoisovo štipendijo 10. 10.), to je začetek študijskega leta. Potrdilo o začasnem prebivališču za državne štipendije pa mora biti urejeno na prvi dan naslednjega meseca po oddaji vloge. Kljub temu da je prejemnik državne ali Zoisove štipendije dolžan sporočiti vsako spremembo, ki vpliva na štipendijsko razmerje, ta kot kaže na prejemanje in višino štipendije ne vpliva, niti če se socialni položaj štipendista drastično spremeni.

To je v nasprotju tudi s sedanjo logiko socialnega sistema, po katerem lahko dijak ali študent za državno štipendijo zaprosi kadarkoli med šolskim oziroma študijskim letom. Nenazadnje štipendisti, ki so do začetka oktobra pridobili potrdilo o začasnem prebivališču in ki bi se tekom letošnjega leta vrnili v kraj stalnega prebivališča, s tem ne bi izgubili dodatka za bivanje, kljub temu da do njega, na podlagi spremenjenega dejanskega stanja, niso več upravičeni.

Kljub možni in zgrešeni interpretaciji 4. odstavka 47. člena Zakona o štipendiranju, da spremenjene okoliščine vplivajo na štipendijsko razmerje, katerega temelj je seveda osnovna štipendija in so tako relevantne samo tiste okoliščine, ki vplivajo na dodelitev osnovne štipendije, naj opozorimo na definicijo štipendije, opredeljeno v 3. členu Zakona o štipendiranju: »štipendija je ena izmed štipendij po tem zakonu s pripadajočimi dodatki«. Navedeno nam daje jasno vedeti, da štipendija ni zgolj osnova, temveč izpolnjuje svojo funkcijo, v skladu z namenom, podanim v 2. členu Zakona o štipendiranju, kot celota, t.j. s pripadajočimi dodatki.

Nenadnih varčevalnih ukrepov' vlade smo tudi študenti žal že vajeni. Poleg nekaterih dogovorjenih ukrepov (zmanjšanje števila prejemnikov državne štipendije zaradi zamrznitve zgornjega razreda prejemnikov, omejevanje subvencionirane prehrane, višja obremenitev študentskega dela, ukinitev otroških dodatkov za vse starejše od 18 let, ukinitev dodatka na dohodek pri Zoisovi štipendiji) je študente, kljub obljubam, da se to ne bo zgoodilo, udarilo tudi znižanje subvencije za bivanje. Glede na to, da se interpretacija zakona spreminja po petih letih veljave zakona, tako pri Zoisovih kot državnih štipendijah, lahko utemeljeno sklepamo, da je zanjo odgovorno Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, ki je odgovorno za podeljevanje obeh vrst štipendij.

V primerjavi s prejšnjimi leti pa je tudi odločanje o vlogah za štipendije letos izjemno počasno. Rok po katerem bi morali Zoisovi štipendisti dobiti odgovor na svojo vlogo, je namreč že potekel, zaradi česar zamujajo tudi izplačila. Situacija pri državnih štipendijah je marsikje še slabša, saj Centri za socialno delo po uveljavitvi novega sistema v letu 2012 še vedno ne morejo absorbirati vseh prispelih vlog. Takšno delovanje lahko razumemo le kot še eno obliko varčevanja.

Študenti razumemo, da je dokazovanje upravičenosti dodatka za bivanje nujno, saj se na ta način preprečujejo zlorabe štipendijskega sistema. Vendar pa pravna načela delovanja države ne vodijo zgolj zaradi formalnosti odločitev. Ob korektnem in pravno sprejemljivem načinu delovanja bi bili vsi štipendisti seznanjeni s pogoji za pridobitev štipendije in bi lahko vložili primerno vlogo. Glede na obstoječi pravni red pa lahko ugotovimo le, da načina dokazovanja začasnega prebivališča za pridobitev dodatka za bivanje ne utemeljuje noben pravni akt. Zaradi tega je ravnanje štipenditorja nelegitimno in vsekakor nezakonito in morajo biti, kot doslej, do dodatka za bivanje upravičeni vsi štipendisti, ki zanj zaprosijo. In to brez nadaljnjega dokazovanja.