| NOVO ŠOLSKO LETO
 1. Kakšne vrste stres lahko začetek šolskega leta prinaša v življenje mladostnika in posledično družine?
2. Kako se s tem stresom, če je negativen, lahko spopada družina. Ga lahko s svojim obnašanjem spremeni v pozitivnega?
3. Kakšne so vaše izkušnje z mladostniki, ki so pod stresom zaradi šolskih obveznosti, šolskega okolja ali drugih dejavnikov, povezanih s šolo?
4. Kaj lahko na začetku šolskega leta svetujete staršem, ki imajo šoloobvezne otroke?
Odgovori na vaša vprašanja:
Prvi odgovor:
Starši bi raje odgovor, v katerem bi bila šola označena kot krivec za vse mladostnikove nadloge. Šola je resnično stresogena ustanova in taka tudi mora biti.
Le v taki šoli se bo mladostnik naučil ustrezno odzivati se na strese in se bo s temi izkušnjami opremil za ustrezno in pametno odzivanje na strese v odraslosti.
Šola pač ne more biti naravnana "po meri šolarjev" ampak je ustanova za urjenje premišljenosti in odgovornosti pri odzivanju na vsakovrstne napore v življenju.
Življenje pač ni z rožicami posuto ... Mladostnik morda tega še ne ve, a je pametno, da se tega nauči v šoli – če ga teh resnic niso znali naučiti starši.
S kokakolo, čipsi, čokolado in tobakom ne bo preživel. Ivan Cankar je pred sto leti zapisal: "Ste mar videli kravo, ki bi živela od štiriperesnih deteljic?"
Bolj ko so mladostniki razvajeni, manj imajo na voljo biokemičnih sistemov za utrjevanje potrpežljivosti v stiski, za samodisciplino in vzdržljivost v naporih.
Razvajeni mladostniki bodo v vsakem primeru doživljali šolo kot zelo stresno ustanovo in bodo zaradi neustreznega odzivanja na strese tudi bolj obolevali.
Naj torej učitelji do neskončnosti popustijo pomehkuženim šolarjem, da ne bi morda zboleli, naj torej še bolj znižajo obseg njihovega znanja in socializacije?
Drugi odgovor:
Ej, starši, kje ste?! Boste utrdili svoje otroke, da jih bo kaj v hlačah, ali jih nameravate še naprej mehkužiti do neskončnosti in jih delati bolne in neodporne?!
Starši, izprašajte najprej sebe, koliko ste trdni kot osebnosti, kolikšna je vaša telesna inpsihična odpornost ter koliko prenašate te zmožnosti (vrline, kompetence) na otroke!
Če imate svoje otroke resnično radi, jih ne razvajate, ker jim boste s tem le škodili.
Kdor resnično ljubi svojega otroka, ne škoduje njegovemu osebnostnemu razvoju.
Ker je stres biokemični mehanizem, ne more biti niti pozitiven niti negativen.
Je le prastar odziv organizma na nek dražljaj, ko še ni bilo ljudi in še ni bilo pameti.
Stres je negativen le tedaj, če ga posameznik doživlja kot negativnega, ker nima poguma za soočenje s težavami, v katere ga hote ali nehote potiska okolje.
Če ima mladostnik z življenjem pozitivne izkušnje, bo zanj stres pozitiven, saj ga bo znal rešiti z možgansko skorjo, s pametjo torej in brez škode za zdravje.
Kdor pa se ni naučil uporabljati lastnih možganov in se še vedno opira na možgane drugih, se bo na strese odzival na živalski način - s hormoni torej.
Še enkrat sprašujem starše, če so svoje otroke naučili razmišljati z lastnimi možgani in sprejemati lastne odločitve, za katere znajo otroci prevzeti odgovornost.
Tretji odgovor:
Pod stresom so lahko le pomehkuženi, neodporni, nedisciplinirani in neodgovorni posamezniki - pa naj gre za šolarje ali odrasle, ki so brez izkušenj.
Ne gre le za šolske obveznosti ampak tudi za delovne obveznosti do delodajalca ali za odgovornosti, ki jih prevzema podjetnik, menedžer ali kdo drug.
Šolsko in delovno okolje je prav toliko stresogeno kot je narava sama, ki nas preseneča s sušami, poplavami, pregrevanjem, ohladitvami, ognjeniškimi izbruhi, potresi in orkani.
Stresov je na pretek, zdravih in izkušenih posameznikov, ki bi se znali nanje odzivati z možgani in lastno pametjo pa na žalost vedno manj. Nihče jih tega ne uči ...
Zato je vedno več različnih alergičnih bolezni, psihosomatskih motenj, debelosti, čustvenih stisk, vedenjskih izbruhov, psihičnih težav in izgorelosti.
Edino uspešno zdravljenje je frustracijski trening, tj. urjenje odlaganja neposrednih zadovoljitev, da se razvije večja potrpežljivost v stiski in zdržljivost v naporih.
Četrti odgovor:
Starši! Dokazujte ljubezen do svojih otrok in jim darujete svoj prosti čas, potrpežljivost, nasmeh, naklonjenost, dober zgled, strpnost in predvsem doslednost.
Oblaganje otrok z igračami in sladkarijami je podkupovanje, ki ga otroci sprejemajo le zato, ker jih starši niso znali obdariti z ljubeznijo. Ljubezni ni mogoče kupiti!
Staršem šoloobveznih otrok svetujem, da jih s frustracijskim treningom pripravljajo na življenje in jih nehajo "zavijati v vato" ter strašiti pred šolo in učitelji!
Frustrira pa otroka lahko le tisti, ki ga ljubi. Le ljubljenemu bitju otrok verjame, da odtegovanje neke trenutne želje ali hotenja ni povezano z odtegovanjem ljubezni.
Učitelj nima pravice frustrirati, saj bi ga učenec doživel kot surovega in brezsrčnega.
Učitelj pa pričakuje, da ima njegov učenec že razvito frustracijsko toleranco, sicer bo učenec doživel vsako učiteljevo zahtevo kot stres, zaradi katerega bo ali zbolel, postal čustveno ali vedenjsko moten ali se začel zatekati v nadomestno vedenje, ki ga bo z leti napravilo nevrotičnega. Za njegovo nevrotičnost pa ne bodo odgovorni učitelji, pač pa neodgovorni starši.
NIHČE OD ODGOVORNIH ODRASLIH NIMA PRAVICE ŠKODOVATI ŠOLARJU!
Vesel bom tudi, če boste to besedilo posredovali svojim znancem in prijateljem, ki imajo doma šolarje in mladostnike na pragu odraslosti. Začenjamo sicer še eno šolsko leto, kot že mnogo drugih, a bi želel, da končno začnemo razmišljati bolj sodobno in bolj v prid doraščajočim šolarjem.
Viljem Ščuka, šolski zdravnik in psihoterapevt |
NE ZAMUDITE
Novo šolsko leto
Prispeval/a: Violeta dne četrtek, 28. oktober 2010 @ 17:36 CEST
Novo šolsko leto
Prispeval/a: hetLicht dne četrtek, 28. oktober 2010 @ 21:42 CEST
Res je, da so mnogi, premnogi otroci dandanašnji strašansko razvajeni, ali bolje nevzgojeni. Živijo in delujejo zgolj po liniji najmanjšega odpora, disciplina in odgovornost jim ne dišita, morda celo smrdita.
Starši očitno otrok ne znajo vzgojiti, sicer bi bila situacija malce drugačna. Če hočeš dandanašnji dobro vzgojiti svojega otroka, moraš biti tudi malo psihologa oz. vsaj malo moraš poznati psihološki ustroj človeka (s tem seveda tudi otroka), pa tudi razvojna psihologija ti ne sme biti čisto tuja. Včasih je bilo največkrat dovolj, da si poskrbel za otrokove fizične potrebe (obleka, hrana…), saj je bilo tudi otrokom potrebno delati in nihče ni imel niti časa niti možnosti za takšne in drugačne užitke (samo ob praznikih seveda), česar pa je danes, ob vsakovrstni tehnologiji na pretek. Starši so cele dneve v službah, mladina pa kjerkoli si že bodi, na lovu za čutnimi užitki (kar pogosto velja tudi za starše). Vsi vemo, kam čutni užitki peljejo, če jih ne spremlja dobra mera zdrave pameti in samokontrole. Zato razumem avtorjevo ogorčenost (če sem prav interpretirala).
Ampak….. Tudi šola ni čisto nedolžna. Mladina je v situaciji, ki ni zavidljiva. Starši jim največkrat ne nudijo potrebnega vodstva in spremljave, šola pa tudi ne! Šola otroku `nudi´ samo to, da mu glavo polni zgolj in samo z (včasih nepotrebnimi) informacijami. Do informacij je danes zelo lahko priti, nekako `visijo´v atmosferi. Vendar mladina z vsemi temi informacijami nima kam. Perspektiv ni, vsaj v starem smislu ne, vse je že ustvarjeno- v zunanjem smislu (vsaj tu na Z). Družba je prenasičena z materialnimi dobrinami, storitvami, umetniškimi talenti (ne govorim o visoki umetnosti, ki je nadvse redka), celo duhovnih poti je že za `vsak žep´ in `vsako potrebo´. (Samo kmet nihče noče biti, ne starši ne otroci) V tako raznoliki množici zunanjih `sladkorčkov´, se smisel življenja porazgubi. In tu nas čevelj žuli. Ni smisla, ni perspektive (seveda samo v zunanjem smislu). Prvo kar nam pade na pamet je to: kaj je drugega smisel življenja, kot pa užitek. Da, užitek je tisto pravo, tisto, kar je še edino vredno. Tako se počuti mladina (posplošujem)in marsikdo drug tudi.
In, če so samo informacije to, kar jim nudi šola, mladi tega seveda ne bodo sprejeli. Kajti oni potrebujejo nekaj drugega, nekaj, kar jim bo dalo upanja (tega seveda ne doživljajo zavestno, podzavestno pa to dobro vedo) in to je: smisel življenja, ki ga je moč najti (na tej stopnji razvoja človeštva) samo v posameznikovi notranjosti.
Razumeti samega sebe in razumeti življenje na sploh, to je korak naprej, iz te kritične točke v razvoju človeške zavesti. Razumeti življenje, pa je nekaj čisto drugega, kot imeti informacije o življenju (kar je seveda tudi pomembno, je pa zgolj prvi korak pri učenju).
Kdo mladino uči razumeti samega sebe, življenje in družbo v kateri živi? Starši ne šola pa tudi ne! Zato bi avtor tega članka moral apel nasloviti ne samo na starše, temveč tudi na šole in ministrstvo za šolstvo, da bi se problema lotili korenito in temeljito.
Zmotile pa so me predvsem naslednje besede (glede na to, da je avtor psihoterapevt):
»Če ima mladostnik z življenjem pozitivne izkušnje, bo zanj stres pozitiven, saj ga bo znal rešiti z možgansko skorjo, s pametjo torej in brez škode za zdravje.
Kdor pa se ni naučil uporabljati lastnih možganov in se še vedno opira na možgane drugih, se bo na strese odzival na živalski način - s hormoni torej.«
Dejstvo je, da je življenje nepredvidljivo, in da skoraj nihče ne hodi po svoji poti brez zapletov in težav. Znano je tudi, da marsikdo doživlja notranje stiske, ki jih ni mogoče rešiti z `možgani´ oz. kognitivnimi terapijami. Torej, nekaterih psihičnih motenj se ne da rešiti s pametjo, kot predlaga avtor prispevka. Takšne motnje pa se pojavljajo vse pogosteje, pa ne zato, ker se posameznik ne bi znal naučiti misliti z lastno glavo. Tako kot danes informacije `visijo´ v zraku, tako tudi raznorazne predracionalne motnje `visijo´ v zraku. Za to se imamo zahvaliti `kvaliteti´ družbe v kateri živimo: tekma za denar, status, položaj, užitek; posledično frustracije, če ne uspemo; mediji- vse več filmov z `izvenzemaljsko´ temo, po možnosti vampirji, reptili in razne druge temačnosti, povsod samo sex, sex in sex (pa ne v namen razmnoževanja ali pa romantika) sla po zgolj fizičnem užitku (reklame, filmu, videospoti), po svetu vojne in pomanjkanje; obupno pomanjkanje estetike na vseh področjih, arhitektura je en sam gloom and doom;; vse več ločitev in zato traumiranih otrok; in pa neskončno moderno je pomanjkanje časa bizi, bizi bizi; pa še bi lahko naštevali…. A je čudno, da smo v takšni atmosferi nesrečni in depresivni, polni strahov? Tudi tistih ki so predracionalni. Npr. strah pred smrtjo, ki ga s kognitivno terapijo ne rešimo, samo prekrijemo ga. In, ko bo trpljenje doseglo pravšnjo stopnjo, bo spet prišel na plan, morda s celo večjo močjo kot prej.
Samo tisti, ki imajo nekakšno notranje vodstvo (pa ne v smislu vnebovzetih mojstrov in podobno), neko notranjo držo, ki je odprta za navdih, lahko relativno srečno hodijo skozi življenje današnjega časa.
Torej, problem je veliko obsežnejši in globlji, kot pa zgolj uporabljanje lastne glave (kar pa je sicer nepogrešljivo, vendar le del `rešitve´).
Novo šolsko leto
Prispeval/a: Violeta dne petek, 29. oktober 2010 @ 01:04 CEST
obsežnejši. V marsičem se strinjam s tabo predvsem v drugi
polovici tvojega komentarja.
S člankom pa se strinjam v celoti.
Le nekaj bi dodala.
>>> Dejstvo je, da je življenje nepredvidljivo, in da skoraj
nihče ne hodi po svoji poti brez zapletov in težav. Znano je
tudi, da marsikdo doživlja notranje stiske, ki jih ni mogoče
rešiti z `možgani´ oz. kognitivnimi terapijami. Torej, nekaterih
psihičnih motenj se ne da rešiti s pametjo, kot predlaga avtor
prispevka.<<<
Stvar je v tem, da šolski pedagogi oz. psihologi na določene
otroške težave starše vedno opozorijo ter jim strokovno
svetujejo, problem nastane takrat, ko starši ( v teh stresnih
časih) nočejo slišati, da pri otroku obstajajo
določeni zapleti, kaj šele, če težavo poimenuješ psihična
motnja. Šola je zahvaljujoč svoji »popularnosti« in večne
aktualnosti šolske tematike je zadnje čase bila deležna
vsesplošno edino kritik in graj, ter hkrati popolnega uničenja
avtoritete učitelja. Ali je res šola edinole to zaslužila, da njo
obravnavajo, kot nekaj najnižjega in najhujšega?
Pa se vrnimo k staršem. Ko pride do zapletov in, ko
strokovnjak želi staršem svetovati kako in kaj bi bilo treba
spremeniti ali kam se morejo obrniti po nasvet pride do
odpora, podcenjevanja, nezaupanja in obtoževanja, da šola
ne sposobna in da pri njihovem otroku ni nobenih težav in
zapletov, ker je genij, nadarjen itd. Kar v resnici sicer sami ne
verjamejo. In njihov odnos do svojega otroka, takoj, ko
prestopijo prag šole se takoj spremeni. Zakaj? Zato, kar pri
starših, kakor sem opazila obstaja strah pred spoznanjem -
»slab starš«, ampak to ne tisti strah, ko se starš trudi in se res
ukvarja z otrokom pa ne uspeva, to je strah priznati samemu
sebi: »ne vzamem si časa za otroka.«
>>>Ampak….. Tudi šola ni čisto nedolžna. Mladina je v
situaciji, ki ni zavidljiva. Starši jim največkrat ne nudijo
potrebnega vodstva in spremljave, šola pa tudi ne! Šola
otroku `nudi´ samo to, da mu glavo polni zgolj in samo z
(včasih nepotrebnimi) informacijami.<<<
Mateja, bi te prosila, da tukaj bolj natančno navedeš kaj vse
spada pod »nepotrebne informacije«, ki jih nudi šola. In bolj
konkretno navedi katerih informacij po tvoje v šoli
primanjkuje. (bi bilo dobro, da navedeš za vsako obdobje
posebej: 1-4 r., 5-9 r., SŠ)
Citat iz članka: »…Kdor pa se ni naučil uporabljati lastnih
možganov in se še vedno opira na možgane drugih, se bo na
strese odzival na živalski način - s hormoni torej.«
Kar je resnica. Danes zelo težko naučiti in sploh priklicati
otroka, da začne razmišljati s svojo glavo!
Mateja, avtor članka je izbral tisti del problema, ki je aktualen
za večino učencev OŠ in posledično SŠ, ki potem se jasno vidi
v dobi, ki naj bi ji rekli Odraslost. In to Odraslost pri
»odraslih« danes vse bolj težko opazimo. - »Ne znajo
uporabiti lastnih možganov.«
Vse skupaj se je transformiralo v igro, šola je postala »igra«,
žal je vse bolj podobna igri brez pravil in obveznosti v kateri
vlogo grešnega kozla namenili šoli in učiteljem.
Danes zahteve do učiteljev niso realne. Če samo razmislimo,
kaj bi vse starši želeli, da šola naredi za njihove otroke, vam
povem, da današnji učitelj more biti: vsaj napolbog, se
odpovedati lastnemu življenju ter do upokojitve biti brez
lastne družine itd.
(Kar je sicer nekoč tudi bilo, saj šolanje v preteklosti potekalo
v samostanih.)
Mene samo zanima, koliko staršev naredi za svoje otroke
(razen materialne oskrbe) toliko koliko zahteva od šole in
učiteljev? Družina je primarni odgovorni pri vzgoji in adaptaciji
v življenje svojega otroka. Obveznosti šole je zagotovitev
znanja, ker šola je predvsem izobraževalna ustanova.
>>> Torej, problem je veliko obsežnejši in globlji, kot pa zgolj
uporabljanje lastne glave (kar pa je sicer nepogrešljivo,
vendar le del `rešitve´).<<<
Je pa v prvi vrsti prav uporabljanje lastne glave, ker potem
posledično bodo odpadli težave z izbiranjem in selekcijo
informacij iz »zraka«. Ko oseba bo znala uporabljati lastno
glavo se bo zavedal vsega, kar si omenila v svojem
komentarju in bo razumela vse pomanjkljivosti in prednosti
današnje družbe in potrebe po spremembam. Kar dokazuje
tvoj komentar, ker ti si pri pisanju uporabila lastno glavo.
Lp.
Novo šolsko leto
Prispeval/a: Violeta dne petek, 29. oktober 2010 @ 08:07 CEST
En manjši popravek: napolbog - napol "Bog" (bogi so že...)
Lp.
Novo šolsko leto
Prispeval/a: hetLicht dne petek, 29. oktober 2010 @ 11:48 CEST
Violeta, tudi poanta mojega komentarja je v tem, da je problem celosten. Zanj smo odgovorni tako starši, kot tudi učitelji, tudi otroci niso nikakršna tabula rasa in pridejo sem s svojimi lastnimi `nenapisanimi´ vzorci, ki jih je treba šele prepoznati. Potem je tu še zgradba in kvaliteta šolskega sistema in pa seveda družba in naš način življenja. Zato sem napisala, da bi bilo morda bolje avtorjev apel raziširiti in nasloviti tudi na ostale `vpletene´. Morda to zadnje ni bilo najbolj razvidno iz besed.
Kar se pa tiče nepotrebnih informacij.... Lahko govorim samo iz lastne šolske izkušnje in iz opažanj danes. Če sem iskrena, sem se v šoli bolj malo naučila (kljub odličnim spričevalom), razen tega, da sem strenirala svoj um, predvsem v eno smer, to je faktografski spomin, ki mi še vedno zelo koristi. Veliko več mi je dalo prebiranje najrazličnejše literature (v prostem času), veliko sem se naučila od staršev (zgodovina, kultura, umetnost, naravoslovje, izleti....). Bolj konkretnih podatkov o nepotrebnih informacijah (razen matematičnih in kemijskih zadev, ki jih v življenju še nisem potrebovala- morda pač nekdaj, kdo ve) ti ne morem dati, ker je tega že dolgo.
"In bolj konkretno navedi katerih informacij po tvoje v šoli
primanjkuje. (bi bilo dobro, da navedeš za vsako obdobje
posebej: 1-4 r., 5-9 r., SŠ)"
Tule pa v tem trenutku zahtevaš malo preveč od mene. Tega se ne da povedati v enem samem komentarju. Sem pa nameravala napisati en članek na to temo (ko mi bo čas dopuščal). Ampak na kratko, zgolj o vsebinah:
- telesna vzgoja za zdravo in močno fizično telo
- vitalna vzgoja, ki ne vsebuje neke vsebine oz. informacij temveč je sestavljena iz naslednjega: lepo in prijazno šolsko vzdušje; pristni in harmonični medsebojni odnosi (učitelj-učenec, učitelj-učitelj, učenec-učenec); primerna obravnava vsakega posameznega učenca, da dobi veselje do učenja in tako tudi zdravo samozavest; šola je vir zanimivosti in novih spoznanj; ritmično izmenjavanje resnega dela in razvedrila.....
- umska vzgoja-vadenje in razvijanje opazovanja in kontemplacije; treniranje vseh oblik pomnenja; treniranje in razvijanje diskurzivnega razumskega mišljenja, miselne logičnosti in doslednosti, mislene jasnosti, miselne objektivnosti, miselne subtilnosti, miselne resnicoljubnosti; razvoj kritičnega mišljenja; razvoj imaginativnosti, domiselnosti, domišljije, miselne izvirnosti in miselne ustvarjalnosti; razvoj intuicije, intuitivnega mišljenja in celostnega dojemanja; vadenje umske pozornosti, miselnega poglabljanja, meditacije in koncentracije; vadenje umske volje(sposobnost odločanja in izbiranja).
-etična vzgoja- razmišljanje o vrednotah, njihovem vplivu na človeško življenje in njihovih psiholoških vplivih, na značaj, na delovanje; razmišljanje o medsebojnem razmerju različnih vrednot in o hierarhiji vrednot; kritično razmišljanje o različnih vrstah dobrin (materialne, gospodarske, vitalne, estetske, spoznavne, religiozne, duhovne) in njihovem medsebojnem razmerju; spoznavanje z razvojno utemeljeno hierarhijo vrednot in dobrin; spoznavanje etičnih kvalitet pri človeku v celotnem razponu od neetičnega do najvišjih oblik etičnega; razlikovanje različnih tipov etične kulture in etičnih vrlin...
- estetska vzgoja- lepota in harmonija okolja, v katerem se otrok giblje (estetsko oblikovani, lepi predmeti, lepa arhitektura, žlahtna harmonična glasba, lepota literature, poezije, likovne umetnosti itd.; razvoj sposobnosti razlikovanja med lepim in grdim; naučiti razumeti, zakaj je nekaj lepo, nekaj pa grdo- za to je pomemben razvoj kritičnega mišljenja; aktivna umetnostna vzgoja in vadenje (učenje uglajenosti in olike, razvoj umetniških veščin); učenje lepega besednega izražanja in pisanja in lepih medosebnih odnosov; spoznavanje lepih, naravnih, pristnih, uglajenih in kulturnih vedenjskih vzorcev; vadenje kultiviranega vedenja in ravnanja...
- socialna in psihološka vzgoja - seznanjanje z zdravimi in zaželenimi medsebojnimi odnosi in tudi z neustreznimi, neharmoničnimi, nezdravimi, nekulturnimi medsebojnimi odnosi; pridobivanje ustreznega psihološkega znanja o medsebojnih in skupinskih navzkrižjih in kakšne so možne oblike medsebojnih odnosov; razvijanje veščine za uglajene in harmonične medosebne odnose v različnih družbenih vlogah in položajih...naučiti otroke, da poiščejo ne le socialno ustrezne in sprejemljive, temveč predvsem tudi sebi primerne načine in vzorce vedenja in ravnanja; razvijati sposobnost razumevanja drugih; razvijati razumevanje samega sebe....
-dušna in duhovna vzgoja- iskanje notranje radosti in lepote in harmonije( pri dušni vzgoji je v pomoč vse tisto, kar izžareva lepoto in harmonijo (glasba polna miline, vedrine, jasnosti, radosti ali tihe spokojne ubranosti, literatura in poezija z plemenitimi dušnimi kvalitetami, drame in filmi, ki se dotaknejo naše najgloblje narave, druge globoke oblike umetnosti in seveda bogata lepota narave); otroku pustimo zadostno mero svobode, da lahko raste in se razvija v skladu z lastno naravo in zakonitostjo...
Kot vidiš, naša šola uči le majhen kanček tega, kar sem opisala.
"Mateja, avtor članka je izbral tisti del problema, ki je aktualen
za večino učencev OŠ in posledično SŠ, ki potem se jasno vidi
v dobi, ki naj bi ji rekli Odraslost. In to Odraslost pri
»odraslih« danes vse bolj težko opazimo. - »Ne znajo
uporabiti lastnih možganov.«"
Se popolnoma strinjam, le da se staršev ne da prisiliti, da bodo odrasli, poleg tega pa tudi šola ne daje oz. ni sposobna `dati´ otroku odraslosti. Pa ne samo zaradi slabih učiteljev. Poznam namreč precej prekleto dobrih učiteljic, ki se počutijo poponoma nemočne. S podobno problematiko, kot jo opisuješ ti (glede staršev in nerealnih zahtev). Le da one dodajo še naslednje: šolski sistem je popolnoma zgrešen. Učiteljice!
Torej, grešni kozel po mojem niso šola in učitelji, čeprav morda tako na zunaj zgleda. Pa tudi starši niso grešni kozel. Jaz stvar vidim drugače: vsi sedimo v istem čolnu (učitelji, starši, otroci), ki ga počasi (ali pa hitro) zaliva. Zato ne vidim smisla v tem, da kažemo prst eden na drugega, temveč bi morali stakniti glave in se skupaj lotiti problema. Ampak, na podlagi predhodnih izkušenj to ne bo šlo (bi bila zelooooo vesela, če se motim), zato se moramo posamezniki (tisti, ki si želimo sprememb) pač poslužiti alternativ.
Novo šolsko leto
Prispeval/a: Violeta dne petek, 29. oktober 2010 @ 16:46 CEST
Kakor sama vidiš v enem članku celi šolski sistem in vsako
funkcijo posebej zajeti nemogoče, ker ta sistem
v katerega so vključeni vsi, od otrok in vse do vlade je zelo
zapleten.
Zato ta članek, kar se tiče svoje strukture in vsebine je bil
nujno potreben (kot prva pomoč), zato, da določeni starši
(nočem posploševati) in ne samo starši se malo streznijo in se
postavijo na realna tla.
Ker v odnosu starši-šola-učitelj je največ "kratkih stikov" in
prav v tem delu se morejo začeti reševati. Ta članek je tudi
poziv staršem, da začnejo sodelovati z učitelji in šolo, in se ne
zoperstavljati vsemu, kar je s šolo povezano.
Več ti odgovorim pozneje.
Še enkrat hvala
Novo šolsko leto
Prispeval/a: MIHAEL* dne petek, 29. oktober 2010 @ 16:58 CEST
Učitelj se lahko nauči Slovenščine.
Napake pri drugih zna vsak opazit.
Tudi jaz.
Novo šolsko leto
Prispeval/a: hetLicht dne petek, 29. oktober 2010 @ 17:37 CEST
Violeta, prav imaš, nekje je pač treba začeti. Ena stvar vodi v drugo, če je le dobra volja.
Novo šolsko leto
Prispeval/a: Boris Kononenko dne petek, 29. oktober 2010 @ 17:41 CEST
Nekje začeti. Kje? Pri velikih ali majhnih?
Novo šolsko leto
Prispeval/a: žblj dne petek, 29. oktober 2010 @ 18:07 CEST
Kdo je tavelik in kdo tamajhen?
Od otrok se pogosto več naučiš, kot od "odraslih".
Novo šolsko leto
Prispeval/a: Violeta dne petek, 29. oktober 2010 @ 18:43 CEST
Samo še nekatere momente obrazložim iz svojega vidika
situacije.
>>>- vitalna vzgoja, ki ne vsebuje neke vsebine oz.
informacij temveč je sestavljena iz naslednjega: lepo in
prijazno šolsko vzdušje; pristni in harmonični medsebojni
odnosi (učitelj-učenec, učitelj-učitelj, učenec-učenec);
primerna obravnava vsakega posameznega učenca, da dobi
veselje do učenja in tako tudi zdravo samozavest; šola je vir
zanimivosti in novih spoznanj; ritmično izmenjavanje resnega
dela in razvedrila.....<<<
Primerna obravnava vsakega posameznega učenca
predvideva individualno delo z vsakim učencem. Učitelj na
razpolago ima 45 minut, v srednjem v razredu je 23 učencev,
če bomo upoštevali željo »primerne obravnave vsakega
posameznika« dobimo 1,9 minute za vsakega učenca.
Seveda na razredni stopni veliko več možnosti za tako
obravnavo, kaj ne pride v poštev na predmetni stopni, ker
učitelj predmetne stopnje v srednjem odpredava v 4 razredih
po 23 učencev, torej 92 učencev na dan, kar je v povprečju
460 učencev na teden. In za vsakega 1,9 minut za
»individualni pristop« v okviru ene šolske ure.
Razen tega, da bi lahko vsak posamezni učenec dobil
primerno obravnavo pri učitelju, učitelj more dobro poznati
značilnosti in posebnosti vsakega od 460 učencev.
Program in želje, ki si jih zapisala je krasen in upam, da
nekoč res vse bo tako, kot si ti predstavila, vendar danes to
težko izvedljivo. Za začetek bi bilo treba zmanjšati število
učencev v razredu torej bi prišlo do večjega števila zaposlitev,
kar v trenutnem finančnem stanju države, ko krčijo proračun
povsod kjer se le da malo verjetno.
Torej za enkrat optimalno le to, da kolikor je možno se
prilagodimo takemu sistemu, kot je, z izvajanjem sprememb
odznotraj vzgojnega zavoda z upoštevanjem vseh specifikacij,
ki se razlikujejo od šole do šole.
>>>- umska vzgoja-vadenje in razvijanje opazovanja in
kontemplacije; treniranje vseh oblik pomnenja; treniranje in
razvijanje diskurzivnega razumskega mišljenja, miselne
logičnosti in doslednosti, mislene jasnosti, miselne
objektivnosti, miselne subtilnosti, miselne resnicoljubnosti;
razvoj kritičnega mišljenja; razvoj imaginativnosti,
domiselnosti, domišljije, miselne izvirnosti in miselne
ustvarjalnosti; razvoj intuicije, intuitivnega mišljenja in
celostnega dojemanja; vadenje umske pozornosti, miselnega
poglabljanja, meditacije in koncentracije; vadenje umske
volje(sposobnost odločanja in izbiranja). <<<
Vse, kar si naštela razen meditacije in razvoja intuicije v šoli
že izvajajo. Te veščine se najbolj razvijejo "verjetno" pri
matematiki. Celostno dojemanje – je med-predmetna
povezava, drugače rečeno razvoj sistemskega mišljenja.
Tukaj bi še spomnila tvojega zapisa o kemiji, ki ti, kot si
zapisala nič ne koristi v življenju. Če pogledamo celostno
ugotovimo, da človek in njegove emocije- občutja-reakcije, z
drugimi besedami to so kemijske reakcije v glavi in v
celotnem organizmu. Razen reakcij, ki jih imamo zaradi
emocij, v nas se odvijajo snovni kemijske reakcije (hrana,
tekočina, zrak), kot tudi reakcije, ki so povezani z fizičnim
naporom, kar vse skupaj še dodatno ovrednotimo z dednimi
specifikami vsakega organizma. Kaj pa šele upoštevanje
bioritma vsakega posameznika.
Pravzaprav nobeden predmet ne moremo izločiti iz tega
sistema, ker je povezava zelo tesna eno nadaljuje drugo in
tudi hkrati izhaja. K primeru fizika, fizika brez matematiki?
Kemijska fizika in fizikalna kemija (odznotraj za izračune pa je
matematika). V nadaljevanju glasba, kaj je glasba, glasba je
fizika, ker osnova glasbe je zvok. Zvok – vibracija, valovanje,
dražljaj… itd. in seveda matematika.
Jezikoslovje in smo spet pri emocijah in pri kemiji in to verigo
lahko nadaljujemo. Vsekakor je jasno, da je vsak predmet na
svojem mestu in ni nepotrebnih informacij, prav obratno jih
primanjkuje, in primanjkuje informacij prav o tem kako vse
med sabo povezano, da je vse skupaj – celota.
hetLight, še enkrat hvala za tvoj odziv, en srčni pozdravček ;)
Mene pa čaka delo :)
Dragi MIHAEL, imaš popolnoma prav, ker si že omenil
Slovenščino, potem takem grem se učiti Slovenščino.
Upoštevam dejstvo, da si najprej se oglasil prav pod tem
člankom in me spomnil na moje pomanjkljivo slovnično
znanje.
Hvala ti za tvoj čas in prijaznost, vem, da tvoja prijaznost ti bo
poplačana*
Lp :)
Novo šolsko leto
Prispeval/a: Boris Kononenko dne petek, 29. oktober 2010 @ 19:10 CEST
Karl Marx: Vzgojitelj mora biti najprej sam vzgajan
Novo šolsko leto
Prispeval/a: merijen dne petek, 29. oktober 2010 @ 21:50 CEST
Sicer bi pa dodala k temu še naslednjo misel:
Najboljši učitelj ni tisti, ki največ ve in zna,
temveč tisti, ki je v sebi kot človek topel, dober,prijazen in plemenit in, ki to lastno in bistveno duhovno kvaliteto razdaja svojim učencem. Znanje gre seveda nujno zraven, vendar če tega v sebi nima, ne bo nikoli PRAVI učitelj.
Nekatere 'tukaj govoreče' nismo /na osnovi razno raznih komentarjev/ prepoznali kot takšne.
Z ozirom na tvoj kratek, a zelo zgovoren komentar,Boris,bi rekla, da se v celoti strinjava. Pa lep pozdrav!
Gita Mateja, tvoj komentar je sijajen, kot vedno! LP!
Vzgoja vzgojitelja
Prispeval/a: Boris Kononenko dne sobota, 30. oktober 2010 @ 09:50 CEST
Spomnim se zgodbe iz neke knjige o vzgoji otrok. Maldi očka, je peljal 6-mesečnega otroka k zdravniku na cepljenje in ga povprašal:
- Kdaj naj začnem otroka vzgajati?
- Mladi mož, zamujate šest mesecev- mu odgovori zdravnik
Boris
Vzgoja vzgojitelja
Prispeval/a: merijen dne sobota, 30. oktober 2010 @ 10:57 CEST
- Samo en način je,kako vzgojite otroka tako, da bo krenil po pravi poti in sicer tako, da sami hodite po njej.
/Abraham Lincoln/
- Najbolj zanesljiv način, da pahnete svojega otroka v nesrečo je, da mu dovolite, da počne vse, kar se mu zahoče.
/Jean-Jacqes Rousseu/
- Dajmo svojim otrokom sidro vere, krmilo upanja, jadra znanja in vesla družine. S tem si bodo pomagali, ko bo morje življenja razburkal vihar.
/Marian Edelman/
Lp
Novo šolsko leto
Prispeval/a: hetLicht dne sobota, 30. oktober 2010 @ 11:15 CEST
Najprej hvala, merijen, za tvoje pohvale. Se trudim.
Violeta, nekako težko mi je odgovarjati na tvoje komentarje. Prvič zato, ker so s tvoje perspektive in izhodišča, pa tudi (verjetno) glede na tvoje cilje pač resnični. Ne morem pa reči, da se z njimi popolnoma strinjam. Očitno imava različne perspektive, izhodišča, morda tudi cilj (oz. kaj naj bi vzgoja in izobraževanje dosegla). Očitno je tudi, da imaš ti večji vpogled v šolstvo (morda si učiteljica, ali pa šolo kako drugače bolj poznaš).
Vendar se da tudi brez natančnega vpogleda v šolsko dogajanje (v smislu, da nisi učitelj) potegniti bolj ali manj točne zaključke. Pravim bolj ali manj, vedno je prostor za izboljšave.
Zame je cilj vzgoje in izobraževanja naslednji:
Človek, ki je celostno vzgojen (kot sem opisala v enem izmed prejšnjih postov), je človek globokega spoštovanja do življenja, čustveno zrel, kar se odraža v zreli in odrasli komunikaciji, brez lastnih čustvenih in mentalnih projekcij (pomembno predvsem za skupnost katere del je), podlaga čustveni zrelosti je seveda poznavanje samega sebe, prefinjen občutek za estetiko, ki posledično iz človeka `odstrani´ vse vrste grobosti in nasilja, etičnost in moralnost, kar pomeni, da je človek drugim sposoben nuditi popolno svobodo izražanja, brez kritike in obsojanja, hkrati pa jasno postavlja svoja stališča in meje, globok vpogled ne samo vase, temveč tudi v dogajanje zunaj njega (naravo, okolje, družbo...), posledica tega vpogleda je notranja modrost za reševanje najrazličnejših problemov in občutek za celoto, katere del je. Seveda posledica tega vsega je njegova lastna avtentičnost, brez kopiranja, ki ni v `sporu´ z drugimi pojavnimi oblikami. Tega jaz enostavno ne vidim znotraj naše družbe. Takšni so le redki posamezniki, pa še ti so ponavadi hodili po radikalno svojevrstni poti.
Imaš pa prav, da je za učitelje enostavno nemogoče individualno obravnavati učence, zaradi razlogov, ki si jih naštela. Zato sem mnenja, da bi bilo šolo potrebno radikalno spremeniti, kot prvo močno zmanjšati število otrok v skupini (kar si napisala tudi ti), največ na 10, jaz bi rekla celo na pet. Ampak, je vem, za to bi šlo preveč denarja, bi rekel minister (kar si tudi že sama napisala), kaj šele vse ostalo, npr. preoblikovanje zgradb in prostorov v nekaj, kar izraža lepoto in harmonijo.
Kar sem opisala je ideal, ki ga trenutno ni mogoče izpeljati v velikem obsegu, razen znotraj majhnih alternativ. Ampak za to mora biti človek drzen in si upati stopiti izven okvirov, v katerih živi množica. Tudi prilagoditve s strani obstoječega šolskega sistena so več kot dobrodošle.
Umske vzgoje, kot sem jo opisala, pa naj se ne bi učili samo pri matematiki, temveč pri vseh predmetih. Učenje jezika je del umske vzgoje, zgodovine, geografije, celo umetnosti, vse to spada k vzgoji mišljenja.
Tudi nisem govorila o izločanju predmetov, temveč o skrbni izbiri informacij za vsak predmet in še bolje, otroke naučiti, kako sami pridejo do taistih informacij. To se nedvomno že dogaja, vendar (verjetno) v premalem obsegu.
Še tisto zadje, kar si napisala, o medsebojni povezavi predmetov..... Če bi se o njih učili na takšen način, odlično! Morda se je dandanašnji kaj spremenilo, v mojem času žal ni bilo tako.
Za konec naj ponovim, kaj je po mojem mnenju cilj (pa naj si bo še tako `visokoleteč´- ideali namreč morajo biti saj pomenijo prvo stopnjo pri razvoju česarkoli- pa zaenkrat izvzemimo biološki razvoj) vzgoje in izobraževanja : Avtentičen posameznik, ki ni v `sporu´ z drugimi pojavnimi oblikami.
Vzgoja vzgojitelja
Prispeval/a: hetLicht dne sobota, 30. oktober 2010 @ 11:23 CEST
Merijen, lepe misli in še kako resnične!
Boris, vzgajan in vzgojen. Če si vzgajan, še nisi nujno vzgojen. Pa saj to je že merijen napisala.
Boris, luštna zgodbica, tudi še kako resnična!
Vzgoja vzgojitelja
Prispeval/a: Boris Kononenko dne sobota, 30. oktober 2010 @ 14:15 CEST
Zdaj pa resnična zgodba iz moje prakse. V nekem vrtcu sem imel nastop za jaslične otroke (1-3 let). Pripravljam prizorišče, kar zaslišim, kako se mlad par spravi nad vzgojiteljico:
- Saj nimate težkega dela. Futrat in rit brisat zna vsak!
Tak je odnos nekaterih, tako do lastnih otrok, kot do tistih, ki se z njimi ukvarjajo.
Boris
Vzgoja vzgojitelja
Prispeval/a: Boris Kononenko dne sobota, 30. oktober 2010 @ 14:26 CEST
Vzgojitelj nikoli ni do "konca" vzgojen. Sam se pač enostavno navdušujem nad izrazom vzgajan, saj se to izvaja celo življenje, tudi in predvsem takrat, ko vzgojitelj sam nekoga vzgaja, kot je zapisal-a žblj. Kdor misli, da je vzgojen in se od malčka, pa čeprav dojenčka ne more nič naučiti, tega ni noč vzgajati, saj misli, da je vzgojen. Žal. Vzgoja je vzajemna in traja, dokler smo v fizičnem telesu.
Boris
Vzgoja vzgojitelja
Prispeval/a: hetLicht dne sobota, 30. oktober 2010 @ 20:05 CEST
Samo tisti, ki je zares vzgojen, lahko vzgaja samega sebe in
druge.
Vzgoja vzgojitelja
Prispeval/a: Violeta dne nedelja, 31. oktober 2010 @ 11:56 CET
zavzemaš za vzgojo in izobraževanje.
Poglej takih ljudi kot ti, ki imajo notranje vodstvo v vzgojno-
izobraževalnih ustanovah primanjkuje (očitno).
Torej, kakor sem opazila to je tvoje ključno poslanstvo,
izredni ali redni študij (seveda ne izključujem možnosti, da
imaš že vse pogoje izpolnjene) in v zaposlitev, v eno izmed
osnovnih šol. Od tam najlažje boš začela uresničevati
spremembe. In dokler ne boš imela lastnih izkušenj s
sedanjim šolskim sistemom, kot učitelj, ne boš imela jasne in
realne slike, kako je na drugi strani. Eno je pričevanje
prijateljic in prijateljev, drugo je lastna izkušnja.
(ena entuziastka, ko je prišla k ravnatelju s še večjim in bolj
podrobnim seznamom sprememb, je zaradi starejših učiteljev
in ljubosumja drugih učiteljic, ter nestabilnosti v prepričanjih
samega ravnatelja ter zato, ker marsikaj iz tega že izvajala in
pri učencih pridobila veliko zaupanja, kar ni bilo po godu
učiteljem z večletno delovno dobo, zaradi tega je pred tremi
leti ostala brez službe, sicer zdaj kolikor vem ima boljšo, kot
prej), to je prva ovira, ki te čaka ni pa nujno, da je danes še
vedno tako.
hetLight, spremembe lahko izvajaš šele takrat, ko boš
odznotraj sistema in boš poznala kako deluje in kaj se dogaja
odznotraj samega sistema in ne samo šolskega, tukaj bom
posploševala: "...naj vsakdo dela to, kar zna le čevlje sodi naj
čevljar..."
Obstaja še ena možnost - to je privatna šola.
Želim ti veliko uspeha.
Lp
Vzgoja vzgojitelja
Prispeval/a: hetLicht dne nedelja, 31. oktober 2010 @ 12:41 CET
Pravzaprav začnem z delom v OŠ z 2. nov., popolnoma (zame) nepričakovano!, saj nimam pedagoško-andragoške izobrazbe. Res sicer samo za dva meseca, ampak vsaj začetek je.
Res pa je, da razmišljam tudo i alternativah (=projekt na doooolgi rok).
Hvala Violeta za lepe želje!
Vzgoja vzgojitelja
Prispeval/a: Violeta dne nedelja, 31. oktober 2010 @ 13:01 CET
da potem nadaljuješ v tej smeri.
En topel in iskren objem zate :)
Lp
Vzgoja vzgojitelja
Prispeval/a: hetLicht dne nedelja, 31. oktober 2010 @ 13:05 CET
Hvala, Violeta, lep dan tudi tebi!