Spletni časnik Žurnal24 piše, da v časih krize se je že marsikomu zgodilo in se žal še bo, da je izgubil službo, ali da so mu zmanjšali plačo. Kako to povedati otroku, je vprašanje, ki muči marsikaterega starša. "Situacije pred otrokom ni treba skrivati, sploh ne na takšen način, da jih skušamo zaščititi tako, da še naprej zapravljamo enako ali celo več,'' svetuje dr. Bruna Profaca, hrvaška psihologinja na zagrebški Polikliniki za zaščito otrok.

''Možno je, da otrok ne bo imel na voljo vseh dosedanjih aktivnosti. Recite mu, da bo moral v določenem obdobju izbirati med nekaterimi dejavnostmi. Ponudite mu alternativo in se pozanimajte, kje obstajajo podobne, a cenejše ali brezplačne možnosti. Starejši otroci se bodo naučili varčevati in z vami iskati nove poti, če bodo videli, da so vam njegove potrebe pomembne,'' dodaja.

Kako otroku pojasniti, da smo dobili odpoved, in da bo ob tem čutil čim manj strahu in negotovosti?
Če je delovno mesto staršev v nevarnosti, ali so ga že izgubili, otrok o tem potrebuje toliko informacij, kolikor jih lahko razume, in ki se tičejo njega. V takšnih trenutkih je pomembno, da od staršev dobi jamstvo, da bodo naredili vse, da bo imel tisto, kar potrebuje. Pri tem je treba razlikovati med željami in potrebami otroka. Otroku se lahko pove, da morda ne bo več mogoče uresničiti vseh njegovih želja, da pa bodo starši in ostali odrasli člani družine naredili vse, da bo imel, kar potrebuje za vsakdanje življenje.

V pogovoru se je treba izogibati katastrofičnim scenarijem, saj otroci ne zmorejo jasno razumeti vseh vidikov položaja in ga lahko razumejo kot veliko težjega, kakor v resnici je. Govorjenje o težki situaciji je lahko resnično, a otroci jo bodo vedno razumeli na osnovi starševega izražanja občutkov. Naloga odraslega v težki situaciji je skušati obdržati razumno in umirjeno držo v odnosu do očeta.

Kako se je treba z otroki pogovarjati o denarju?
Otroci se o denarju od nas učijo neprenehoma, ne glede na to, ali se o tem z njimi pogovarjamo. Če pa se, naj to ne bi bil eden od "tistih" pogovorov, ampak del vsakodnevnih pomenkov. Ob tem je pomembno, da je tisto, kar govorimo, tudi v skladu z našim obnašanjem, zato se morajo starši vprašati, kaj želijo, da se otroci naučijo od njih. Če so nam bližina, druženje in podpora pomembnejši od zadovoljevanja želje po denarju, bo to ponotranjil tudi otrok.

Ko otrok prekorači deseto leto, se lahko nekateri starši odločijo za žepnino. Pravila o višini žepnine ni, morala pa bi biti povezana z resničnimi potrebami otroka in možnostmi staršev. Otroci se v tem obdobju začnejo primerjati z vrstniki in denar ni izjema. Začnejo iskati to, kar imajo tudi njihovi prijatelji. Kljub temu morajo biti starši vztrajni in ne smejo popustiti tovrstnim otrokovim željam. Tega, kar ima nekdo drug, ne rabi nujno tudi vaš otrok.

V adolescenci mladi razvijejo prve prave navade ravnanja z denarjem, še posebej, ker niso več pod nenehnim nadzorstvom staršev. V tem obdobju se lahko pripetijo nezmerna zapravljanja, katerih posledice je treba razumeti kot del učenja. Na primer, če otrok zapravi vso žepnino, več ne bo dobil. V tem času se vidi, katere navade je prevzel od staršev, česa se je naučil in kakšen vzor so mu bili v zgodnejšem otroštvu.

Kakšni bi bili nasveti za učenje otroka o denarju?
Univerzalni nasveti so: ne jemljite otroku denarja, če ga ima, pogovarjajte se o denarju na ustvarjalen način – bodite potrpežljivi, saj je učenje o denarju dolgotrajno, ne obtožujte otroka, da je bil ''trapast'' ali ''zapravljiv'', skušajte s partnerjem razvijati podobne navade glede denarja v odnosu do otroka.

Izogibajte se nagrajevanju z denarjem za dobro oceno ali določeno obnašanje. Razmislite, ali zapravljate denar za uresničevanje otrokovih želja zaradi občutka krivde, ker ste premalo z njim. Raje mu pokažite ljubezen in podporo, to potrebuje bolj kot denar, zaključuje dr. Profaca, še pišejo v Žurnalu24.

Vir: www.zurnal24.si