Vse kar izhaja iz tvojega strahu, jeze in sovraštva je razdiralno, ni religiozno, ni povezovalno. Seveda pa ne more biti niti kulturno negovalno, ker je kultura gojenje vsega lepega v sebi, kar te v sebi povezuje, povzdiguje, osrečuje in kar povezuje vse nas v višjo zavest bivanja.

Seveda pa nas od vsega še najbolj povezuje kultura vseprisotne univerzalne ljubezni do sebe in drugih, ki jo lahko doživljamo skozi svoja čutila, vid, sluh, tip, okus in vonj. Tudi religije, če se poslužujejo strahu jeze in sovraštva za zastraševanje svojih vernikov niso prav nič religiozne, ampak antireligiozne lahko bi rekli celo satanistične.

Kako daleč od kulture sebstva je skrenila filmska industrija lahko vidimo skozi medije, ki nam ponujajo vse več filmov v katerih se vse več laže, krade in ubija na čimbolj okruten način. Vse več je otroških računalniških igric, kjer otroci s klikanjem na miško virtualno v kratkem času ubijajo na veliko tako, da kri v ekranih kar naprej na veliko brizga, seveda pa se lahko tako vojskujejo in virtualno pobijajo tudi preko interneta. Žal je med temi igralci tudi že veliko odraslih.

Če jih vprašaš zakaj to počno, ti odgovorijo, da je to samo igra. Svetost življenja se je v teh medijih že popolnoma izgubila zato ni čudno, da se je poleg že znanih morilskih pohodov v šolah na koncu pojavil še nek Breivik, ki je brez kančka slabe vesti pobil kar 77 mladih ljudi. Tako se namišljen nasilen virtualni svet vse bolj spreminja v realnega, zato se ne bi čudil, če se bodo kaki morilski pohodi z vojnami zasvojenimi internetnimi igralci tudi v bodoče nadaljevali.

Ne dvomim, da je vse več poštnih in bančnih ropov pri nas med drugim tudi posledica takih internetnih igric in vse prisotnega medijskega nasilja.

Čas v katerem živimo so Indijci že pred tisočletji imenovali kalijuga, doba teme, doba strahu laži, sovraštva in ko je pred tisočletji boginja Parvati žena gospoda Šive vprašala, kdaj bo vrhunec te tisočletja trajajoče kalijuge ji je le ta odgovoril, da bo to takrat, ko bodo otroci brez kančka slabe vesti ubijali svoje starše.

Ta doba je sedaj in takih umorov se je v Ameriki zgodilo že veliko, zgodili pa so se že tudi pri nas in ne dvomim, da se bodo še dogajali.

Vse to pa se dogaja samo zato, ker se človek v vse bolj virtualnem svetu vse bolj odmika od svojega bistva, zato v sebi vse bolj doživlja praznino in ne vidi več svojega pravega smisla, ne ve več zakaj je sploh tu in kaj naj počne.

Tvoje življenje je vpeto med lažjo in resnico, med oddaljevanjem in približevanjem h sebi tako, kot se je to dogajalo že milijardam ljudi pred nami, kakor se nam dogaja zdaj in kakor se bo to dogajalo tudi bodočim generacijam.

Pred par tisočletji je v Indiji živel kralj Janaka. Nekoč je imel grozne sanje, daje izgubil vse imetje in da je bežal pred sovražniki, ki so ga hoteli ubiti.

Na begu skozi gozd je bil hudo lačen in žejen in ko je prišel do malo hrane, mu je še ta padla v prah.
Od vsega hudega in bede se je zjokal in se prebudil v kraljevski postelji. Vzglavnik je bil še moker od njegovih solza.
Sklenil je, da bo prišel do dna resnice kateri svet je resničnejši, tisti, ki ga je sanjal, ali ta, ki ga živi zdaj.
Razpisal je celo nagrado, da bo dal pol kraljestva tistemu, ki bo razrešil to uganko.
Prihajali so razni modreci in mu ponujali svoje odgovore, vendar noben odgovor ni zadovoljil kralja.
Na dvor je prišel tudi dvanajstletni deček po imenu Aštavakra, ki je imel kar osem telesnih hib.
Kralju je rekel, da ima on pravi odgovor zanj.

Ko so ga zagledali modreci in kraljevi svetovalci so se vsi začeli smejati, deček pa jim je zabrusil nazaj, da so vsi le kožjevidci.
Kralj ga je vprašal zakaj jih tako imenuje, Aštavakra pa mu je odgovoril, da žal dlje od kože sogovornikov ne vidijo, ne vidijo človeka v dušo.

Ta odgovor pohabljenega dečka je smejoče dvorjane zresnil, kralj pa ga je vprašal, kateri svet je torej resničnejši.
Aštavakra mu je odgovoril;

» Sanje so se začele in sanje so se končale, to ni resnični svet, ampak tudi ta v katerem si kralj ni resnični svet, kajti tudi ta svet se je enkrat zate začel in se bo enkrat zate končal, kajti vse kar ima svoj začetek in svoj konec ni pravi svet in ni prava resnica.«
Kralj ga je vprašal; »Kje pa je potem tisti svet, ki je resničen in kje je ta prava resnica, ali mi lahko to pokažeš?«

»Seveda« je odgovoril pohabljeni deček Aštavakra in mu odkril metodo poglabljanja vase.
Po poročanju te zgodbe iz Ramajane je po tem kralj Janaka pohabljenemu dečku Aštavakru ponudil pol svojega kraljestva, pohabljeni deček Aštavakra, ki je bil mojster svojega časa pa je to ponudbo dobrohotno odklonil.

Dokler v sebi ne boš prepoznal tega sveta božanskosti, ki nima ne začetka ne konca, boš taval samo v laži, v tem neresničnem svetu končnosti, tvoja zavest pa se bo vrtela v krogu kot maček okrog vrele kaše. ;)

Stoyan Svet